Lucija-si.com | |
Dan se poslavljaKo so delavci odšli, sem še pometala okrog hiše in peskala in… nakar sem sede zaspala… Kar zmanjkalo me je, tako zelo utrujena sem bila… Danes smo spet odpeljali en tovornjak odpada… Ne štejem več kateri… Nabralo se je svinjarije s podstrešja, nekih starih podov, otroških jogijev… smeti, smeti in še enkrat smeti… od vsepovsod… in zdaj se da k meni že kar spodobno priti, brez neke posebne logistike, kako premagovati kupe odpadnega materiala in ostati cel, nepolomljen… Zanimive so te reči, ki so odromala na smetišče… Lahko bi pripovedovale svoje zgodbice… Recimo neki »prastari« itisoni in tapisoni, linoleji in celo »vinas plošče« (ne vem, kako jih drugače poimenovati, vsaj enih trideset let se jih že ni dalo več kupiti)… Še od stare mame, ki je umrla pred 23 leti, ali pa recimo iz bratove otroške sobe, ki jo je zapustil pred več kot 25 leti… se spomnim tistega »novega« linoleja, ki smo ga nalepili preko vinas plošč… in prav vesela sem, da se je ob vseh teh delih, prenovah… aktivirala tudi mama in končno zamenjala te stare pode za nove… in se odločila tudi prebeliti svoje stanovanje…
Danes smo končno tudi zalili konstrukcijo za stopnice, ker so bila potrebna že kar akrobatska znanja, da si se ulovil ob vsej njeni majavosti, da o previdnosti stopanja po napol razpokanih in vse bolj odpadajočih stopnicah… ne izgubljam besed… V naslednjih dneh me čaka (mene ali kakšnega prostovoljca – a za slednjega kar noče biti uporabnih kandidatov), da jo še pobarvam in končno nanjo nalepim granitne stopnice…, ki čakajo, da se jih spravi v amortiziranje že takorekoč od samega začetka… Smešno, kako deluje moška, projektantska logika… ampak za te stopnice, ki še vedno čakajo, da zasijejo v vsem svojem sijaju, je bilo potrebno uporabiti vse veze in poznanstva, da so se takoj dobile, ker, kako vendar bomo pa hodili po novi konstrukciji? In posebej iz Ljubljane so nam v začetku maja dostavili nek poseben silikonski kit, s katerimi jih bomo prilepili… in spomnim se, da sem lovila tiste cvenke skupaj, da ja bo… In kaj smo storili takrat? Nove smo lepo pospravili, da se ne bodo uničevale ob vseh načrtovanih delih in »prišraufali« smo stare, lesene…, ki pa zdaj zares jemljejo slovo… Kot da smo prileteli z lune… ali kot da smo od nekdaj živeli v pritličju… Hvala bogu za zidarsko logiko…
Vsak dan je več stvari, ki so postavljene na mesto in zdaj, ko so zmontirana tudi notranja vrata, je občutek povsem drugačen, domačen… Je bilo pa prav zanimivo tuširanje… čeprav nikjer nikogar… imaš ob sami odprtini takšen trapast občutek, da si opazovan… no, vsaj jaz sem ga imela… Aha… ko smo že pri vratih… Tu pa pride do polnega sijaja ženska logika, moja… Stavbno pohištvo se načeloma kupuje po naročilu… kar pomeni, da mojstri pridejo, izmerijo, zapišejo, pošljejo predračun… in ko plačaš, je dobavni rok 30 – 60 dni. Do sem vse v redu, okna so bila tako izmerjena, pašejo kot ata na mamo, brez problemov… Zataknilo se je, ko smo razbili prva vrata… moja logika je delovala v stilu, da jih tukaj vzamemo ven in jih tam na novo namontiramo…, kar pa seveda ne gre tako, ker vrata niso le krila, temveč tudi podboji… in je tudi meni postalo kristalno jasno v nekaj sekundah… Torej je bilo treba plan takoj dopolniti še z vrati… najprej s tistimi, ki sva jih nameravali menjavati… Ko sem osvojila »znanje« katera so leva in katera desna, smo šli na drugo poglavje: debelina podboja ali širina ali kakor se že reče. Mala mal'ca zame, na meter pa vendarle znam pogledati in izmerila sem natanko 10 cm… In sva naročili in plačali, brez možnosti zamenjave… ampak potem se je izkazalo, da so v celem nadstropju ostala le dvojna samcata vrata na istem mestu… ki pa tudi ne morejo kaziti podobe s svojo starostjo, zato sva na hitro kupili še ta in veselo čakali na izdobavo… in posledično monterja… Ker smo sama dela sproti prilagajali novim situacijam, sem tik pred izdobavo ugotovila, da imam namesto desnih za svoj vhod naročena leva vrata, ki bodo zdaj zdaj izdobavljena… O, kriza. Zamenjava ni mogoča. Vrata so plačana. OK, jih bomo že nekje porabili, sem se tolažila… Spet sem uporabila vse veze in poznanstva… in prišla do desnih vrat v enem tednu in še celo nekoliko cenejša so bila, istega paradnega proizvajalca, kot je vso ostalo stavbno pohištvo…
Dela se končujejo, vrata so dospela - vsa… In prišel je pooblaščeni monter… In je najprej namontiral vrata na obe kopalnici… … in potem gremo na tisto malo mal'co z deset centimeterskimi podboji… Pa… se ne dajo vstaviti… Moja lepa nova vrata ne pašejo… Kako ne pašejo, ne se hecat? Ne pašejo… podboji so preozki… Brez zafrkancije, stene so širše… Kako? Nemogoče? Saj sem vendar izmerila… Stvar je v tem, da so bili takrat drugačni podboji… stvar je v tem, da bi morala izmeriti debelino stene, ne podbojev, stvar je bila v tem, da me je skoraj kap… Potem se je lotil sestavljanja tistih, naknadno kupljenih, drugega proizvajalca… Kriza, groza…, da ne naštevam… Ura je tekla… koncentracija je padala… Za silo so bila sestavljena ena, ki spet niso pasala… za druga smo nekaj reklamirali… In kaj zdaj? Ne bodi budala… gremo po nova vrata… sicer ne paradnega proizvajalca, neka uvožena, ki se dajo dobiti takoj… in katera so bila naslednji dan skoraj do konca zmontirana… ob veliko nejevolje… in da ne naštevam dalje… Zdaj imam viška trojna ornk vrata… Potrebuje kdo?
No, tole je poleg štromarja, ki me je nategnil z denarjem, še ena lekcija, ki sem se jo morala naučiti… in to je – vsak naj dela tisto, za kar je usposobljen… tudi centimetri niso več enaki centimetrom, če ne govoriš o isti stvari… Bližamo se koncu, čisto resno… vsak dan bolj… Odkrito povedano, komaj čakam… In vse pogosteje si lahko privoščim »dvignjene« noge… Zaslužen je ta počitek, pa čeprav morda koga moti. Zelo zaslužen in hkrati je to edini način, da noge lahko sploh funkcionirajo dalje… Prej, popoldne, sem se hvalila z novo perspektivo… takole nekako zgleda, kot je videti na slikcah. Kaj veliko se mi res ni dalo niti fotkati… In res na veliko uživam, kot da bi popolnoma zamenjala kraj bivanja… Zdaj pa sploh, ko smo se znebili toliko svinjarije… in definitivno tudi negativne energije… Daj Bog, da v tej hiši zavladata mir in harmonija…, da ženske v njej ujamemo pravi ritem sobivanja… Trenutno stanje duha: še kar z dvignjenimi nogami Naj te varuje vse dobro, ljubo dete!»Mamica, če lahko pokličte… jaz morem mal po menjat…« In sem poklicala, seveda… In je bila številka nedosegljiva… In sem poskušala znova in znova, do pozno včeraj zvečer… In nisem imela sreče… Le kaj se dogaja? Le kaj bi moglo biti? Nič ji nismo povedale, da karkoli počnemo pri hiši… Da je njena soba zdaj neprepoznavna, s podrtimi stenami, novimi odprtinami… Sicer ve, da se je hči vrnila domov…, ker se je pač razšla s fantom, misli ona… Nočemo je obremenjevati s tem, da je zdaj vse drugače… ker bi, kolikor jo pač poznamo, bila prepričana, da ni prostora zanjo… In tudi, če bi se odločila vrniti, bi to znala biti zanjo velika ovira, zakaj se pravzaprav ne more… Puščamo ji svobodo v misli, da je, kot je bilo…, ker ne vem, če ve, če se zaveda, da se bo pod mojo streho vedno našlo mesto zanjo… Mojo… in hčerino… Jutri potuje v Moskvo. Za tri mesece, je rekla… Za tri mesece ji bo svakinja naredila bivalno vizo in bo delala kot varuška svojemu nečaku. Hrana, stanovanje in 300 dolarjev plače… In potem, če ne bo vse tako kot mora biti…, pride nazaj v Slovenijo. Tako se je odločila. »Kaj mislite, bom res dobila mojo službo nazaj?« Seveda, otrok moj… Z velikim veseljem te bodo sprejeli… Te zelo pogrešajo… In zdaj, ko so tudi dokumenti urejeni, ni problemov glede zaposlitve… Pridne roke še vedno najdejo delo… in verjamem, da ga zanje zlepa ne bo zmanjkalo… Nočem misliti o ničemer. Nočem s svojo mislijo sugerirati toka dogajanj… Poskušam se povsem distancirati od tega vprašanja… Vem le to, da se bodo dogodki odvili tako, kot je najbolj prav… Že dvakrat sem prelistala tisto »bukvico«, ki nosi datum 4. oktober 2008… Pobožala podobo, ki se je polna optimizma takrat vračala domov, k svoji mamici, ostareli babici… Se v duhu spet s knedlom v grlu sprehajala po Budimpešti… in obnemela na kolodvoru Keleti… Tako zelo bi jo želela objeti, stisniti k sebi… Vendar… »Pusti času čas!« si prigovarjam… Naj čas naredi tisto, kar je najbolj prav za vse… Brez sugeriranja egoističnih misli in želja… Naj te varuje vse dobro, ljubo dete… Naj ti bodo lahke sveta široke ceste… Naj te spremlja ljubezen... in mir… in vera v srečo... Trenutno stanje duha: v prepričanju, da bo še vse prav... tako kot mora biti... Še čisto, čisto malo...Po vseh zgodah in nezgodah, se počasi približujemo h koncu… Ne sveta, temveč adaptacijskih del na našem naslovu… Prepričana sem, da vas ne zanimajo vse potankosti, kot tudi ne, kako si moški enostavno mislijo, da bodo ženske naokoli prinašali… Seveda tu in tam komu to tudi uspe, ampak potem…, potem pa dobijo svojo porcijo še tisti, ki niso nič krivi in nič dolžni…
Ampak brez tega verjetno ne gre… Je pa bila to ena velika šola zame, ki sem jo sicer hitro dojela in zelo težko »pogoltnila«… Baje sem dva dni hodila naokoli čisto zelena in zelo redkobesedna…
Stvari so se odvijale po »programu«, bi lahko rekla. 1. maja sva si s hčerko zadali 60 dni. Danes se iztekajo. Sicer nama je zmanjkalo par dni, a v naslednjih dneh bo tudi hči preseljena. Malarji imajo še kakšna dva dni dela pri njej, v četrtek ji bodo priklopili elektriko, v ponedeljek pridejo Avstrijci zmontirati njeno kuhinjo, v ponedeljek mi dostavijo novo vzmetnico, postelja me že čaka… Glede na dež, ki mu ni in ni konca, nama gre dobro, hiša je pod streho, stvari pod kontrolo…
Če odmislim, da bo potrebno ponovno zbeliti mojo dnevno sobo, pokitati in popraviti steno, ker so notranja vrata nekoliko drugače narejena, kot odprtina zanje (žensko merjenje, jebat ga) in zaključiti ter obdelati pragove, so stvari v glavnem podelane, pred dopustom bodo tudi dokončane… Mojstri se bodi zvrstili drug za drugim…
Za dodatke v stilu terase, nadstreška… in prebeljene fasade nama je zmanjkalo denarja, a sva odločeni, da ga čez poletje zasluživa… vendar… najprej greva na dopust… da se naspiva in odpočijeva…
To bo še heca… Morda bo pa celo zanimivo, ker pravzaprav ne znava biti prav skupaj… vsaj ne za dolgo… sva preveč eksplozivni obe skupaj in hvala bogu in vsem svetnikom za ločena vhoda in ločene priključke… Kar je vzelo nekoliko več denarja, a dolgoročno gledano je to investicija, ki se bo še najbolj obrestovala…
Dopust pa… po enajstih letih spet skupaj? Bomo videli! Dajmo se presenetiti… In odštevajmo dneve ter molimo za nekaj stopinj višje temparature… dežuje pa lahko ponoči…, če že ravno mora… Trenutno stanje duha: imela bi konec... AbrahamNajino znanstvo sega daleč nazaj v čas, ki so ga nama prekrižale šolske poti… In če razmišljam še naprej, če sledim najinim družinskim koreninam, ki se sosedsko stikajo med prelepimi kozjanskimi griči, bi lahko rekla, da se poznava tako rekoč že od nekdaj…
Življenje dela svoje obrate, velikokrat neodvisno od nas samih, a hkrati se vsake toliko znajdemo na neki točki, ko se nas dotakne »še nekaj«, kar se nam na prvi pogled zdi skoraj samoumevno in samo po sebi razumljivo… ko se pa s situacijo podrobneje soočimo ugotavljamo, da sploh ni tako enostavna, kot se nam je zdela na začetku… Da glede na pretečeni čas in prehojene poti sploh ni tako samoumevno… temveč bi lahko rekla, da je situacija toliko dragocena, da ji je potrebno pridati še pomembnost…
Pogovarjala sem se z najino sošolko… Ugotavljali sva, kako pomembno je znati prisluhniti nekomu, s katerim pravzaprav ne tičiš pogosto skupaj… da se te nekdo spomni, da ti nameni besedo veselja, upanja, tudi žalosti, če tako nanese. Da ti v tej tekmi s časom in prehitremu utripu življenja zna reči Besedico. Podariti nasmeh. Se te dotakniti v objemu prijateljstva…
Razmišljala sem o najinih poteh. Tako različnih, pa vendar v nekem segmentu tako zelo enakih. Z enakimi borbami, postavljanji zase, v borbi za vsakdanji kruhek… Razmišljala sem, kako daleč je od tistih deklic, ki sta s tolikšnim zaupanjem zapuščali zgradbo učenosti… prepolni vere v življenje, v srečo, v ljubezen… ki nama je tako zelo polzela med prsti… Bolj, ko sva jo želeli obdržati, bolj nama je uhajala… dokler je nisva ultimativno ustavili in jo obarvali z zrelostno barvo…
Kaj ji naj rečem ob njenem Abrahamu? Da bo za vedno zapisan v mojem srcu tisti teden, ko sva kot sestrici spali v skupni postelji, ko so me varovali njeni starši? Bili sva radovedni deklici in bilo nama je izjemno lepo. Tako beleži moj spomin… Ali morda, kako me je poimenovala za »štoflc«, ko sva se po naključju srečali sredi poletja na Kozjanskem… Ali morda… kako mi je nesebično priskočila na pomoč, ko sem spakirala kufre v času, ko je moj zakon pokal po šivih in mi je čuvala sina? Lahko bi še naštevala… in naštevanju zlepa ne bi bilo konca…
Včeraj so tekle solze. Veliko solzic radosti. In se je pelo in plesalo. Praznoval se je Abraham, na katerega sem bila povabljena. In za katerega poprej sploh vedela ne bi, da je, da je bil… Bi šel mimo mene, kot gredo mimo Abrahami znancev… Nikoli nisem vedela kdaj je tisti dan, zapisan kot njen rojstni dan. In nikoli ga nisva praznovali skupaj. Pravzaprav nikoli nisva praznovali ničesar skupaj, z izjemo obletnic valete. In še na tiste je prišla le dvakrat doslej… Poti so se nama skozi življenje pokrižale, popletle… a nikoli tako zelo, da bi stkali neke globlje odnose, vzpostavili neka globlja druženja… In ko je dospel najprej klic o nameri in potem še konkretno vabilo, sem bila silno presenečena… Sama bi se zagotovo ne spomnila nanjo, če bi pisala svoj seznam povabljencev… Vendar… Ona se je name… To mi je dalo misliti, precej za misliti… In spoznala sem, da je najmanj, kar lahko v takšni situaciji storiš to, da vabila ne odkloniš, da se nanj odzoveš. Če nekomu pomeniš toliko, da si želi takšen dan preživeti tudi v tvoji družbi, četudi te z njim ne družijo družinske ali tesne prijateljske vezi, je vsaj lepo, da greš…, da si tam... In veste, kaj je še izjemno dragoceno? Da je ob toplini včerajšnjega popoldneva in nadalje noči prišlo spoznanje, da pravzaprav mojega mesta ne bi mogel nihče nadomestiti…, da je tista vez med nama toliko bogata, toliko izjemna…, da tudi v meni nosi pečat s posebno noto. Je pravzaprav dragocena… Trenutno stanje duha: zaspana sem, a mi je lepo... PS: Stopila sem (Lucija)Ob »tolikšni« udeležbi tokratnega kroga prostih spisov sem imela kar malce slabo vest danes zjutraj. Spet od mene nič. Vsaj nič pametnega… Čeprav sem še nekako sebi obljubljala, da vendarle bom… Hja… ne bi o pasjem dreku in žuljih, takšnih ali drugačnih. Bom raje kar o sebi… o svojem »stopanju«. Lahko bi celo poimenovala spis Stopila sem korak naprej… vsaj tako, kot zadevo razumem jaz… Ne bi spet naštevala, kaj vse nisem mogla, kaj vse so mi storili starši. Zlajnana zgodba. Seveda nisem mogla, seveda so mi storili… Ampak enkrat je pač tega »zunanjega« obtoževanja konec. Enkrat je treba reči bobu bob in se nehati skrivati za »ne morem« in kazati s prstom na krivce… in je treba nekaj storiti in nehati jamrati… Enkrat je treba pač skočiti v vodo in sam zaplavati. In sprejeti odgovornost za svoje življenje, zablode, napačne odločitve… In jih seveda popraviti, spremeniti…, če se izkažejo za hudo napačne in so bile storjene pod nekimi vplivi… Prej ko se to naredi, lažje je. Vendar… Ljudje smo vse preveč lenobna bitja in te čistke pri sebi najtežje naredimo, najdlje ne bi ničesar naredili pri sebi, s sabo… Poleg tega pa vse preveč časa porabimo s tem, da poskušamo spreminjati ljudi okrog sebe… Je ravno včeraj teta dejala, kako je »vzgajala« svojega moža in ga »navajala« na… Ni pomembno na kaj, a to je dejansko (bil) naš družinski vzorec. Vsi bi kar nekaj spreminjali druge, pismo jasno, s sabo pa nič naredili… Pa ne le to, drugih, drugačnih kar ne bi sprejemali… Vse, kar je drugačno, je sicer v osnovi lahko drugačno, a dejmo hitro »ošiliti svinčnike« in napraviti korekturo na njih… Da ne zaidem, kar se čisto lahko zgodi… Torej »stopila sem«… Nekam. V neznano. Na neko drugo pot, ki me je dokaj hitro »zaznamovala« z nalepko drugačnosti. Da sem čudna… Ta »čudnost« se je že tako zelo prijela v okolju, da smo še z nekaterimi »čudnimi« somišljeniki, pravzaprav somišljenicami, pisale statut Kluba čudnih žensk. Bile smo čudne, ker smo za razliko od norm okolja uporabljale svojo glavo, se z njo zaletavale v zid, namesto da bi hodile po poti, ki so jo za nas pripravili in jo z normami posuli starši in partnerji… Hvala Bogu se spreminja tudi sistem, okolje v katerem živimo in je tista naša čudnost sčasoma postajala vse bolj ne-čudna. Zanimivo – prav tisti, ki so nas najbolj lepili z nalepkami čudnosti, so nas zaradi te »čudnosti« začeli spoštovati, nas prositi za nasvete, si nas izbirali za zaupnike v konfliktih, ki so jih imeli sami s sabo… Čas teče, je tekel, situacije so se spreminjale, prihajale nove na pot, s katerimi se je bilo potrebno najprej soočiti in v naslednjem trenutku nekaj v zvezi z njimi ukreniti… Samo od sebe se še nikoli ni nič postorilo, vsaj kot sama vidim to pot – ne… Veliko sem se v tem času naučila, še več me je naučilo življenje samo… Svoje delo sem prilagajala znanjem in seveda tudi formalni izobrazbi, ki jo imam, saj drugače se ni dalo, niti se še vedno ne da, prosperirati na trgu delovne sile… Nekje v meni je pa venomer tlelo tiho jadikovanje, kako jaz ne bi to, kar moram za preživetje, če bi lahko tisto drugo, kar sem želela, pa nisem smela… Negovala sem ta svoj »ne morem« in ga ob vsaki najmanjši priložnosti izobešala kot zastavo ob državnem prazniku in s prstom kazala na očeta, ki je bil kao največji krivec za moj »ne morem«… Dokler… Ja, dokler… mi ni nekega pomladnega dne pred petimi leti »usekalo« na možgane… Kako vendar ne morem? Saj sploh ne gre za to, da ne morem! Strezni se punca - Hočeš ali nočeš? Zmorem ali ne zmorem? Oče je umiral, »krivca« kmalu ne bo več… Na koga bom potlej kazala s prstom? In sem se vpisala… Na fakulteto, na katero bi se lahko že dvajset let prej, če bi imela jajca in če ne bi zaradi »nečesa« morala negovati svojega »ne morem«… Stopila sem v hišo učenosti pri svojih štiriinštiridesetih letih… Zakaj pravzaprav? Ker sicer ne bi nikoli izvedela, če zmorem ali ne zmorem… če… Kaj sem sploh želela povedati? Da je potrebno vedno stopiti korak naprej… Da je treba najprej postati, se iskreno vprašati in potem reagirati. Kar seveda ne gre, če se ne stopi korak naprej… Epilog: Če se ne bi pred petimi leti spopadala z učenjem in seminarskimi nalogami in izpiti in brskanjem po internetu za podatki in… tra-la-la…, se ne bi znala po soočenju z boleznijo boriti zase… ne bi znala poiskati drugih mnenj… ne bi vedela, kako spet trenirati možgane, da bodo funkcionirali kot je treba, če že telo kdaj pa kdaj štrajka… veliko vsega ne bi, če ne bi… Zato tudi »tulim« in venomer ponavljam – vedno je treba stopiti naprej. Vedno je treba storiti korak dalje. Vedno je treba stremeti po boljšem – kajti še vedno je lahko boljše od boljšega… In vedno, ko začnemo jamrati, se je dobro vprašati zakaj vendar? Kaj pa lahko v zvezi s tistim naredim? Poiskati še druge opcije… se soočiti z novo nastalo situacijo in se z njo spopasti… Vedno… Trenutno stanje duha: stopila sem korak naprej in med kuhanjem in lonci spisala PS :-) Predpraznični večerPredpraznični večer… Noge so mi spet na počitku, veselo dvignjene in na klubsko mizico položene… Udobno sem zleknjena v naslonjaču… poleg mene je prižgan televizor… In iz ekrana se odvija državna proslava… Violine ji dodajo še dodatno prazničnost… tako svečano mi odzvenijo… In všeč mi je, da so vključili Ditko Haberl… Lipa zelenela je. O, kako odvibrira domače… Kako odpotuje misel na vse tisto, kar mi je ljubo. Kar mi je drago…
Meni je v tej državi čisto lepo. Ne briga me preveč, kaj se gre dnevna politika. Se z njo ne ukvarjam. Naj se tisti, ki so za to plačani… Priznam, da če jih predolgo poslušam, se me včasih poloti celo sram, sploh kadar klanfajo neumnosti v imenu slovenstva… torej tudi v mojem imenu… Ampak podobno je bilo tudi v prejšnji državi… Le da sem bila takrat mlajša, bolj naivna… takrat sem še verjela, da moram biti na tekočem, kaj se politiki gredo…, kar sem seveda prenesla tudi v novo državo… In jim še nekaj časa gledala pod prste… Dokler mi ni postalo jasno, da je to le politika. S katero nimam neposredne zveze…
Pravzaprav me ne zanima preveč, kako bodo rešili problem s Hrvaško… Zame je hrvaško morje še vedno najlepše in si ga čisto tako, na mičkeno, tudi lastim za svojega. Preveč lepega… Preveč spominov… Kdo mi lahko vzame moje spomine? In kdo mi lahko reče, da jih zaradi kao spora s Hrvaško ne smem imeti? Ali, da so zaradi tega, kar se dogaja na političnem prizorišču – manj pomembni zame?
Že dolgo mi je precej dobro jasno, da sem edina, ki sem dolžna poskrbeti zase… in bila dolžna poskrbeti za svoja otroka, dokler se nista naučila sama zase… V okviru možnosti, ki jih imam, v okviru znanj, ki sem jih pridobila… in seveda v okviru svoje lastne iznajdljivosti… Res pa je, da delam ves čas in ne čakam, da mi bo država kaj dala… Pri nas v bistvu vsi delamo…, tudi otroka… Ne kategoriziramo svojega dela v službo za osem ur, ne čakamo na plačo… Prekleto dobro se zavedamo, koliko truda je potrebnega, da ratajo tisti ficki, ki nam omogočajo življenje…
Pogosto tak način življenja ni najboljši… Uf, sploh je zajeban, če si bolan, če ne moreš delati… tudi to poznam… Vendar pušča ogromno svobode… Svobode v ustvarjanju lastnega življenja… In to mi je dala ta država. Za razliko od prejšnje. To je zapisano v Ustavi. Kar ni bilo v prejšnji… Svobodna sem… In sama kreator svojega življenja, z vsemi zgrešenimi koraki vred, z vsemi vzponi in padci… Kipeča od zdravja in v molitvi po boljšem počutju… Vendar – še vedno svobodna…
In res mi je všeč nocojšnja državna proslava… Trenutno stanje duha: praznično Kakšen mir!Ne morem verjeti, kakšen mir je danes pri naši hiši. Sliši se le kapljanje dežja, tu in tam kakšen piš vetra, pljusk čez lužo zapeljanega avtomobila… Sedim v naslonjaču, z nogami na klubski mizi, z lap topom v naročju… in se grem branje blogov, tu in tam komentiram, smejim se… prebiram za nazaj, precej reči mi je spolzelo iz vida… in kar je tisto najlepše… vse ostane natančno tam, kamor je bilo postavljeno… Bi pisala. Pa ne bi pisala. Utrujena sem. Spala bi. Pa spet ne bi. Ni mi, da bi prespala dan, ko ni nikogar pri hiši. Si morete to zamisliti? Mir? Po vseh hiltijih, mešalcih, pormašinah…, kletvicah, pivu, špricerjih… po vsemu razbijanju in na novo postavljanju… ne delam nič. Ne morem delati ničesar… Kupček na pisalni mizi je postal kar zajeten. Delo kliče, bi bilo rado opravljeno… no, tega si želim tudi jaz, ker to pomeni, da bo potem prišel tudi denar… Kajti – tisti Denar, ki se je stekal v našo hišo doslej, je prevzel snegu enako agregatno stanje… in je prej s soncem in zdaj še z dežjem vred enostavno skopnel… Tekom dneva se je zvrstilo kar nekaj ljudi na mojih vratih… Nihče ni prišel s hiltijem, nihče ni ničesar želel od mene, vse je bilo bodisi dogovorjeno, bodisi tako kot mora biti… Moj del, moje novo stanovanje je za prvo silo sestavljeno. Seveda, noge na mizi, rit v naslonjaču… in ja – televizija je prižgana… Ravno Pahor nekaj govori, v bistvu me ne zanima kaj… Televizija je prižgana zgolj za to, da prežene t.i.š.i.n.o. Si morete to zamisliti? Še kuhati mi ni treba… Odtajam ričet, ki je ostal od zadnjič… Mi je fajn, res mi je fajn… Streha je na tričetrt pokrita, včeraj se ni delalo nič, danes se ne dela nič… Dežuje… in to deževanje je spet namočilo okvirje mojih novih oken, na novo prebeljene stene… točno tam, kjer je bil v soboto potoček… Čeprav je ta del strehe zdaj do konca pokrit… A sleme še vedno ni… in baje, da teče od tam, pravi krovec… Bo prišel, pravi… Takoj, ko neha deževati… Do takrat pa – noge v zraku in uživanje v ničemer… Na novo bomo belili, seveda… Enkrat, ko ne bo več možnosti, da bo namočeno… In seveda še bodo prihajali mojstri… da dokončajo še hčerin del… A danes, do zdaj… le dežuje… in je MIR! Trenutno stanje duha: u.ž.i.v.a.m. Odprto pismo upravljalcem blogov na Večerovi domeniSpoštovani! Pred tremi leti, natančneje 16. julija 2006 sem kreirala blog z imenom Sanje na Večerovem portalu, z nick name Lucija. Stvar je normalno funkcionirala, dokler ni Miran Horvat odprl bloga z enakim imenom. To se je dogajalo okrog prvomajskih praznikov, statistika beleži zadnji datum 15. april 2009. Ko sem opazila, da ne morem dostopati do svojega bloga, sem najprej poskušala vzpostaviti telefonski kontakt z Zvonetom Štorom, kar mi ni uspelo, ker kljub zvonjenju ni sprejel pogovora. Zatem sem mu pisala, kot Vašemu administratorju. Brezuspešno. Nadalje sem se obrnila na oba naslova Vaše hiše, ki sta na razpolago blogerjem. Nič. Nobenega odgovora od nikogar. Seveda sem »aktivirala« tudi Mirana Horvata, ki je nič hudega sluteč sledil navodilom in odprl blog kot na tisoče drugih in mi EDINI!!! vljudno odgovoril na moje pismo: »Sem popoln novinec na blogu in res nisem zelel in hotel narediti kaj narobe oz. skodo. Blog(program) me je enostavno pustil napisati naslov. Tako da zares ne vem, kako je lahko prislo do tega neljubega dogodka. Vendar moje iskreno opravicilo. Seveda sem dal izbrisati blog pri administratorju(pc@vecer.com). Razlozil sem jim, tako kot Tebi, da ne vem kako je lahko do tega prislo. Ime "sanje" sem izbral samo zaradi prakticnosti imena(kratko). Sedaj bom pac moral izbrati kaj bolj dolgega in paziti, da ne bo vec trka. Iskerno povedano - me je zadeva presenetila, ker sem bil preprican, da je mozno dati samo enkratno ime, sedaj pa vidim, da moram biti pri tem zelo pazljiv. Torej, se enkrat - moje iskreno opravicilo! Lep pozdrav! Miran Horvat« Danes je situacija takšna, da je blog Mirana Horvata še vedno aktiviran in se nanj pride s sledenjem »moji« povezavi: http://www.vecer.com/blog/sanje. Z vnosom mojega osebnega gesla pridem do uredniških strani in se še vedno lahko »sprehajam« po »svojem« blogu. Lahko tudi kreiram nove prispevke, ki jih z aktiviranjem objave nekam verjetno objavim, a zares objaviti z možnostjo ogleda, se jih ne da… Ampak – vse tole pravzaprav ni tisto, kar bi me jezilo. Se zgodi. Dokler človeški faktor upravlja z računalnikom, so možne napake…, ki se tudi dajo odpraviti… Jezi me, da me nihče od »poklicanih« noče niti slišati… Mi ne odgovori na pošto in se mi ne oglasi na telefon… Nihče od »poklicanih« noče niti vedeti, da nekaj ne štima, kaj šele, da bi pokazal najmanjši interes popraviti nastalo situacijo. Arogantno do zadeve se mi zdi, da neki ljudje, ki so za to pristojni, ne reagirajo. Zavedam se, da je imeti blog na Večerovi domeni prostovoljna odločitev, ki me nič ne stane, niti me ni. Da nimam nekih posebnih pravic, s katerimi bi lahko postavljala neke zahteve po razrešitvi napak. Vseeno pa se mi zdi, da imam pravico do tega, da sama izbrišem svoj blog, če se mi tako zazdi in se odrečem sodelovanju, ne pa da se mi to »naredi« proti moji volji, tako rekoč čez noč, se me na nek način izbriše, kot da nikoli nisem obstojala… zaradi neke tehnične napake nekoga tretjega… In četudi ne bi šlo za tehnično napako sem prepričana, da si zaslužim vsaj odgovor od nekoga poklicanega. 28. aprila sem kontaktirala Zvoneta Štora na naslovu zvone.stor@amis.net, 2. maja Večerovo hišo na naslovu internet@vecer.com in 2. maja še enkrat Večerovo hišo pc@vecer.com. V pričakovanju odgovora Vas pozdravljam, Marjana Kovačič – Lucija Trenutno stanje duha: niti ne vem... KJE SEM? (523)Od tam, kjer mi je Kokfajn predala štafeto, nadaljujem potepanje po Sloveniji. Wau! 523. krog igre med neznanci, z različnih koncev države. Zelo lepo! Pravila poznamo, voljo imamo, torej – Kje sem?
Trenutno stanje duha: zaspano..., a prijetno Splet nepredvidljivih okoliščinVčasih se zgodi, da se nam stvari ne speljejo, kot si želimo. Prav zanimivo je pogledati, kako se nek čuden splet okoliščin naplete in nam prepreči nadaljnje udejanjanje začrtanih poti. A tako pač je in nima smisla izgubljati dodatnih besed za pojasnjevanje situacij…
Namen predvčerajšnjega dne je bil povezan z ubesedenjem besede. Pot bi me morala voditi na Primorsko, od Ljubljane dalje v družbi Klotilde in njenega Mačkota. H Kobilici. Na praznovanje… Nadejala sem se izpolnjenemu večeru, druženju z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Tudi dež mi je prišel več kot naročen, saj je to pomenilo, da krovcev ne bo in bom lahko brez skrbi odšla od doma…
Brez skrbi… Seveda! Bilo bi brez skrbi, če bi… Če bi bilo vse, kot je treba… Ampak v trenutni situaciji pač ni bilo. Ne še!
Mah, ki si je v petek zjutraj prišla v živo ogledat, kje vendar spim v novo urejenem domovanju, se je srečala s krovci, ki so dan poprej začeli prekrivati streho… Precej je za narediti, nepredvidena popravila, prilagajanje situaciji… skratka… do petkovega večera je bilo na novo pokrite polovica strehe, s folijo in sekundarno kritino pa tudi druga polovica… Po zagotovilu šefa tovrstna zaščita zadostuje tudi ob nalivu, ki so ga napovedovali za soboto… Čeprav petkov večer ni obetal nobenih vremenskih sprememb in krovci so najavili svoj prihod za soboto zjutraj ob pol sedmih…
Malce kislega obraza sem ostala… saj to ni pomenilo nič dobrega zame… in preračunavala sem čas, ki ga porabim do Ljubljane, če se mi bo sploh izšlo… kajti namreč kuham malico in kosilo za delavce… in slednje bi se znalo zavleči, ker ni najbolj odvisno od mene in mojih kuharskih sposobnosti, temveč bolj od situacije na strehi… Za to tudi veselje v soboto zjutraj ob dežju, ker je dež naznanil, da jih pač ne bo…
Sredi dopoldneva, že v pripravah za na pot… z oprano glavo… sem naenkrat opazila, kako mi na novo pobeljenih stenah teče voda. Ne kaplja, temveč kar teče. Nekako si je utrla pot in me totalno okupirala… Potrebna je bila takojšnja akcija, da se je ustavil potoček, ki je namakal steno… pa tudi, da se je obdelala še druga stran, da ne bi prišlo še do dodatnega uničevanja stvari… Dela so se tako nadaljevala, vse do noči… malo po dežju in tudi še, ko se je že zjasnilo…
Splet nepredvidljivih okoliščin me je tako opeharil za prijeten večer, o katerem se z vseh vetrov širijo besede v presežnikih… in me zadržal doma, ob reševanju imetja… Ko takole pomislim nazaj ugotavljam, da pravzaprav o kakšni veliki škodi ne morem govoriti. Verjetno bo potrebno steno še enkrat pobeliti. Se pa sprašujem, kaj bi bilo, če se ne bi reagiralo takoj, tako kot se je, na od vetra odgrnjeno folijo? Če ne bi bilo nikogar doma? In kako je vse skupaj neznatno v primerjavi z vsem, kar se dogaja ob teh vremenskih neprilikah? Pa je že to povzročilo celo vrsto verižnih reakcij… Trenutno stanje duha: spat bo treba, pišovka... Pariz - EpilogPred odhodom v Pariz sem govorila, da če »preživim« ta let, bom naslednjič letela proti Moskvi ali Kijevu… in potem še kam po svetu… Preživeti v tem kontekstu ni pomenilo le fizično preživeti, temveč tudi nekako obvladati svoje strahove pred letenjem, višino, globino, zaprtimi prostori, množico… in še kakšni bi se našli…
O »ubungah«, ki sem jih imela pred odhodom iz Benetk, sem povedala že vse… o strahovih, ki sem jih premagovala drugega za drugim, tudi veliko in o osebnih zmagah prav tako nisem skoparila z besedami…
A moj Pariz ni bil le potovanje. Bilo je veliko več od tega. Bila je preizkušnja, če sploh zmorem, ki mi je vsekakor na novo namontirala krila, ko sem dojela, da pravzaprav zmorem, da mi čisto nič ne manjka in da so vse omejitve, ki sem si jih zastavljala v zvezi s tem, le in zgolj v moji glavi…
Bila je izpolnitev nekih davnih hrepenenj, nekih skritih želja, nekih navidez nemogočih dejanj. Pariz je bil nekoč tako zelo daleč stran, tako nekako nedosegljiv v tem življenju… Čeprav so se včasih s kočijami prevažali med Sankt Peterburgom, Jekaterinburgom in Parizom, si tega, zase nisem mogla niti zamisliti… niti se kako drugače odpraviti do tja…
Trinajst poldnevniških stopinj je oddaljen od kraja kjer živim in ta trinajstica je še le ena v nizu vseh trinajstic, ki me spremljajo skozi življenje… Je kot sporočilo… In bila bi res neumna, če ne bi prebirala sporočil, ki mi jih ponuja življenje… skozi knjige, ki jih jemljem v roke, kraje, ki jih obiskujem, hrepenenja, ki se porajajo ob nečem… predvsem pa skozi ljudi, ki jih na tej poti srečujem…
Juliette Benzoni, znana zgodovinarka in pisateljica mi je že v najstniških letih sedla na dušo… z zgodovinskimi romani o Napoleonovi Franciji… Ko še nisem niti prav razumela, kaj prebiram, sem prebirala o njenem blišču, o zakulisnih političnih spletkah, o prevzetnosti ob velikih vojaških uspehih… in kot sem lahko videla sedaj v Parizu, je ta Napoleonov »odsev« opazen še praktično povsod…
V tisti nemirni čas Francije je pisateljica postavila zgodovinsko in literarno junakinjo Marianne d'Asselnat deVilleneuve, ki je odigrala pomembno vlogo v teku zgodovinskih dogodkov svoje dežele in tudi v privatnem življenju Napoleona… v čigar življenje je stopila prav v dneh, ko je zavrgel cesarico Josephino in se v želji po potomcih ženil s habsburžanko Marie-Luise. Postala je ena njegovih velikih ljubezni… in z njegovo pomočjo tudi slavna operna pevka…
Precej sentimentalnosti in pustolovskega duha sta v meni pustila predvsem dva cikla romanov, ki sem jih prebirala v svojih najstniških časih – Katarina in Marianne. Z leti so to postale nikoli dokončane zgodbe, ki so me prebujale v jutra nekih praspominov, me popeljale na obrežje Sene, v zavetje notredamske cerkve…
Čeprav drugače – na nek način podobno, kot me kliče Sibirija, kličejo ruska prostranstva… In kot kaže trenutna situacija… me bo naslednja pot verjetno res vodila na vzhod… Moja Julja se začasno seli v Rusijo…, a to je že druga zgodba…
Aja. Strah pred letenjem. Do tričetrt ure pred vkrcanjem na letalo… sem bila korajžna punca… In potem – ob omembi ure me je začrvičilo. Enkrat in še enkrat… Avtosugestija je nekako delovala… seveda le do prvih tresljajev… Baje ni to nič od turbolenc… a večino poti nas je narahlo treslo. Narahlo? No, rekla bi, da zelo… a vendar precej manj kot na eni makadamski cesti… Bila sem otrpla od strahu… a počasi, počasi sem se tam na nebu začela sproščati… Pristali smo zelo lepo, kar vsekakor omili strahove… In daje upanje, da bom videla še kaj sveta… Trenutno stanje duha: no, pa smo prišli do konca s Parizom... Pariz - Pred odhodomPonavadi je tako, da se vsako lepo enkrat tudi neha… Do večernega leta je ostal le še en, ne cel dan… Po opravljenih formalnostih v hotelu, po odjavi in dogovoru, da se prtljaga pospravi v hotelsko hrambo…, je sledilo še eno, nekoliko daljše kofetkanje, kar na hotelski »terasi« (v prevodu: na pločniku)…, v popolnem sprejemanju kraja, časa, trenutka…
Dneva pa vseeno ne moreš preživeti le ob kofetkanju, sploh če imaš možnost, da si še pogledaš kaj in nisi ravno omejen s čekiranjem ure, kdaj se bo to nehalo… Torej – gremo v mesto, pa karkoli že to pomeni…
Najprej do mestne hiše, ki je tako zelo ogromna, da se je ni dalo spraviti na en sam posnetek in leži natančno nasproti Notre-Dame… Med njima se bohoti le reka, polna skrivnosti, ujetih skozi čas…
Sledil je sprehod do kulturnega centra - Musée national d'Art moderne - Centre Georges Pompidou, ki pa me ni niti malo prevzel, ne glede na vse povedano, kaj da skriva v sebi… Za razliko od obeliska nedaleč od Louvra, ki mi tudi ni pasal v tisto okolje, je ta mogočna stavba name delovala izjemno hladno, tuje… Ne vem, očitno je v Parizu zame preveč preteklosti, da bi znala vmes vkomponirati tudi modernost… Mogoče. Sicer pa ni pomembno…
Ulice so se naenkrat zožile in koraki so me pripeljali do »starega«, »neobdelanega« Pariza…, kjer sem našla tudi čisto svoj lokalček… da ne bi kdo kaj rekel… No, Kloti, soimenjakinja, pa ti tudi… Toliko, da veš, ko boš špancirala po Parizu.
In seveda do Place de Vosges, čudovitega parka, s posebno energijo, kjer se življenje spet dogaja po svojem utripu, povsem svobodno…
Bilo je vroče. A šele doma sem po fotografijah ugotovila zabeleženih 36 stopinj. A kot sem že omenjala, tega se tam enostavno ne čuti…
Ob povratku mimo mestne hiše in postanku za malico sem opravila še nekaj »obveznih« nakupov, ter se še enkrat ozrla na mesto, ki me je sprejelo tako širokosrčno in me posrkalo vase… Trenutno stanje duha: nocoj sem prespala v svojem novem domovanju :))))))) Pariz - Pod večerni promenadni sprehodPo konkretnem tuširanju in vnovičnem namakanju podplatov v ledeno mrzli vodi, sem si privoščila dodatno masiranje stopal… in prigovarjanje ter nagovarjanje, da naj vendar še zdržijo tistih nekaj ur… Kaj čem toliko jamrati, sem si prigovarjala, kaj je vendar teh nekaj korakov v primerjavi z večnostjo…
Primerno oblepljena z obliži sem vendarle nataknila sandale… (brez belih nogavic, Jan!) in se odpravila na zgodnje večerni sprehod proti mestu… Do kod najprej? Opera, oziroma Palais Garnier, osrednja pariška operna hiša, zgrajena v obdobju drugega cesarstva. Impozantna baročna stavba (mislim da gre za barok, če ne - mi ne zameriti), pred katero je mestu izrekala glasbeno dobrodošlico pisana skupina mladih glasbenikov, prav ob mojem mimohodu…
In od tu naprej promenadno proti kraljevim vrtovom… s pogledom uprtim na posebne pariške balkone (ja, tako se imenujejo), ki so me fascinirali bolj in bolj... in naprej na večerjo tik ob Louvru in seveda pod večer še sprehod skozi prostrana louvrska dvorišča in počitek ob piramidi, ki je, verjeli ali ne, mojim podplatom odvzela vse bolečine…
Pariz leži slabih 13 stopinj zahodneje od Celja, jaz pa tudi še nisem bila nikoli tako daleč od doma. Prav presenečeno sem se ozirala v nebo ob devetih, pol desetih zvečer, ko je še vedno sijalo sonce… Bilo je prav malce smešno, ko sva s hčerko govorili po telefonu in je bilo Celje že odeto v nočne barve, sama pa sem s sončnimi očali koračila proti hotelu…
Poleg tega, da je le dve dobri stopinji Pariz oddaljen od Greenwicha, leži precej blizu Atlantika… Verjetno vplivi atlantskega podnebja dosežejo tudi pariško nižino in vetrovi prinašajo blagodejno zračenje, kajti kljub visokim temperaturam,
… kot recimo doma ob vsej skoncentrirani »vlažnosti«… Ja, ja. Čisto lahko bi živela v Parizu, sem ugotavljala pod večer poslednjega večera… Tudi to, da če mi bo sreča mila, zagotovo še pridem kdaj… In jo mahnem vse do Atlantika in pomaham Angliji čez Rokavski zaliv… In tudi južneje, čez Provanso si še dolgujem… Enkrat zgodaj spomladi, ko cveti sivka… Bila sem prav prijetno utrujena in zasanjana… in tudi zadovoljena… Dan, ki se je iztekal, je bil prelep, prepoln… Trenutno stanje duha: iztekajoče... Pariz - Utrip MontmartraO Montmartru ne bi izgubljala besed, niti nisem prepričana, da bi znala poiskati prave, tiste, ki bi lahko opisale doživljanje… Montmartre je z eno besedo potrebno doživeti… ker se tamkaj oglasijo metuljčki, ker je občutenje podobno tistemu trku usode, ko točno veš, da je to to, ker… se Montmartre pač dogaja…
O Montmartru je beseda lepo stekla Alenki Kljun, sama bi težko poiskala primernejšo… Vsaj v neki preglednosti dogajanja za tiste, ki pravzaprav ne vedo in se še niso srečali v besedovanju z njim…
Montmartru pravijo tudi »očarljiva pariška gora«, čeprav v prevodu pomeni »gora mučenikov«… Je zbirališče posebnežev in umetnikov… In sploh se ni za čuditi, da sem se tako dobro počutila, saj že od nekdaj nosim nalepko posebneža, kar v naši štajerščini pomeni, da sem »čudna«…
Bazilika Sacre Coeur, kar pomeni Sveto srce, sodi med največje znamenitosti Pariza. Je rimsko katoliška cerkev, v kateri ni dovoljeno fotografirati in začuda, truma obiskovalcev nas je spoštovala to prepoved. Bojda jo vsako leto obišče več milijonov ljudi z vsega sveta.
Na Montmartru je dovolj, da samo si. Montmartre se dogaja. In po tem, kako se dogaja zdaj, ko je bojda dogajanje v zatonu, si lahko samo zamišljam, kako je bilo. Takrat. V nekem drugem času, v nekem drugem življenju.
Pa vendar se še vedno dogaja. Njegovo srce bije… četudi le na videz in za poslastico turistom… Mogoče bo v nekem naslednjem času prav iz tega obdobja izšel novi Picasso ali nova Edith Piaf…
Pivo na Montmartru je pregrešno drago. Kot kava pri Le Chat Noiru… Ampak… če si že tam, moraš posedeti, si ju moraš privoščiti… ker je to Tisto. Dodatna začimba…
Kakor tudi sprehod čez Pigalle... Še dobro, da sem ženska, da nisem bila nadlegovana… Aktivnosti tamkajšnjega dogajanja so vidne tudi sredi belega dne… in o nekdanjih seksualnih pripomočkih se tudi da prepričati skozi izložbena okna… Trenutno stanje duha: objeta sem z vonjem Montmartra... Pariz - Počivališče slavnihSpala sem kot angelček. Ko sem odprla oči, sem bolj začutila kot zares videla, da se je naredilo prelepo nedeljsko jutro… Počutila sem se izvrstno. Polna energije in moči… Če me ne bi etui s tabletami na nočni omarici opominjal na redno terapijo, bi rekla, da sem zdrava kot dren… Tako dobro se nisem počutila – joj, leta in leta pred infarktom…
V tistem nedeljskem jutru sem med meditacijo s sabo čutila neopisljivo hvaležnost. Za vse, kar se mi je v življenju zgodilo, kar me je zaznamovalo in kar me je konec koncev pripeljalo do točke, kjer sem… Čutila sem tako močno zasidranost v trenutek, v čas, ki ga živim… neodvisno od vseh, ki sem jih pustila v Sloveniji… Ne vem, če sem že kdaj poprej tako zavedajoče čutila tolikšno enost s sabo, kjer bi celotna moja bit funkcionirala usklajeno z mano, zgolj in le na mojih frekvencah. Zavedajoč se poti, ki je bila prehojena…
V takšnem popolnem trenutku človeka zaobjame globoka mirnost, harmonija z vsem, kar je… Še leto poprej sem ob nastavku takšnega občutenja nekoliko strahoma pomislila, kaj pa če se zdaj bliža konec, ko so se nekatere stvari »sestavile« v celoto… Nisem jih še znala »sprejeti«, jih transformirati v energijo, ki »poganja« življenje… Tokrat pa sem pustila, da se prelije po vseh končičih moje biti, se dogovorila s svojimi podplati, da se bodo pogumno dotikali poti, po katerih bom hodila, mišicami, da me bodo nosile…
Ne znam povedati na kakšen način, a ko hodiš po Parizu, se od povsod čuti lahkotnost… preprostost… neodvisnost… zlitost z vsemi… in od povsod se nekako sliši po vsem svetu znani francoski šanson, četudi Edith Piaf in Yves Montand prepevata le v tvojih mislih… Zelo enostavno je vse skupaj…
Morda se sliši malce morbidno, a če si enkrat v Parizu, si je treba vzeti čas za ogled pokopališča, kjer ležijo znani ljudje. Na verjetno najbolj znanem pokopališču na svetu Pere-Lachaise je kaj videti. Pravzaprav ne gre za klasično pokopališče, kot smo ga vajeni… temveč gre za počivališče mnogih znanih in malo manj znanih Parižanov, pa tudi tistih umetnikov, za katere je bil Pariz zadnja postojanka… Gre za mesto v mestu, kjer so poti speljane v avenije in kjer ti priročni vodniki pokažejo poti do tistih, ki jih iščeš… Ne le vodniki v obliki zemljevidov, tudi table na posameznih »okrajih« ali kako se že reče tistim potem, ki se cepijo… Konec koncev gre tudi za prelepe sprehajalne poti, katere je v nedeljsko jutro pozdravljajo sonce, nebo brez oblačka…
| |
Sicer je pa bila Marianne tudi ena izmed Napoleonovih ljubic, junakinja istoimenskega romana, ki sem ga požirala v svojih najstniških letih…
