Lucija-si.com | |
Smejim seSmejim se. Pravzaprav se že celo jutro krohotam. Gledam med tistimi čudežnimi besedami, ki jih ljudje odtipkajo v iskalnike in vstopijo v mojo »dnevno sobo«… Vse bolj mi postaja jasna ta povezava, ki sem jo v minulih dneh kar nekajkrat prebrala – brezmejnost virtualnega sveta…
Torej – v iskalnik odtipkano: »jutro v slani« radovedneža pripelje natanko na tole mesto – … jutro je lahko tudi takšno. Predvidevam, da je bila mišljena »slana«, takšna kot jo srečujem v teh dneh… jao, jao…
Ali pa tale. Ta je sploh svetovna: »seks v salonarjih« vibrira na ta zapis – Skozi bele snežinke, do seksa, mane in nazaj. Kdo bi vedel, če res ne napoveduje snega, kot današnja vremenska napoved?
Smo Slovenci tudi potomci grških bogov? Je odgovor na vprašanje: »ljubljanski zmaj legenda«.
Smeh mi je v tem sončnem jutru snedel »pametne misli«, ki sem jih imela namen napisati. Pa je tako tudi prav. Tudi to je življenje.
življenje… je najlepša iznajdba narave… a smrt njena veličina… da življenje čim bolje izkoristimo… (Goethe) Trenutno stanje duha: razposajeno Kloti sporoča, da je v tretje babica!Saj veste, da je ČAKALA.
Zdaj je dočakala. (tale je z neta)
In ko je želela podeliti radost z nami, ji je crknil računalnik. Zato za vse obvestilo, da je dete rojeno. In za popotnico novemu vnuku naše Kloti, nekaj Gibranovih misli o otrocih. Vaši otroci niso vaši otroci. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
ne pa njihovih duš, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj. Trenutno stanje duha: srečno - malo dete... Sprašujem se, če imamo pravico svoje ideologije prenašati na svoje otrokeZačela sem pisati komentar pri eUssatki, v debati, ki je stekla po enem letu. Vendar sem ocenila, da tisto, kar sem začela pisati tam, nima neposredne zveze z zapisom, ima pa posredno… in zaradi tega sem začeti komentar spremenila v samostojen post. Rodila sem se 15 let po koncu druge svetovne vojne. Ne vem in ne morem vedeti, kako je takrat zares bilo. Tudi to, kar so me učili, je lahko dvorezno, odvisno od tega, kdo me je učil in kako… Dejstvo je, da skozi zgodovino zgodovino vedno pišejo t.i. zmagovalci. Oblast takratnega časa. Ne morem vedeti, kakšno travmo so doživljali moji sosedje, znanci, prijatelji. Lahko verjamem njihovi resnici ali pa tudi ne. In to je pravica, ki jo imamo vsi. Ampak: imam pa družino. Osnovno celico družbe. In moja družina je plačala »krvavi« davek druge svetovne vojne. Deda so mi odpeljali Nemci. Kot talca. Wikipedija bo pojasnila besedo talec. Kozjanskega kmeta, ki je oskrboval svojo zemljo, skrbel za svoje otroke in bil vsako nedeljo pri sv. maši. Njegova poslednja pot je vodila preko celjskega Starega piskra, v mariborske zapore, kjer so ga ustrelili. Kot talca. In odpeljali so ga v Gradec, ga kremirali in z drugimi njegov pepel zakopali na graškem pokopališču. Nemci. Njegovo ženo, mojo babico, ki je zaradi šoka predčasno rodila v tistem oktobru, so odpeljali v taborišče v Nemčijo. Kot ženo talca. Ko se je z otroci vrnila iz taborišča, so prišli ustaši in požgali celo vas, tudi njihov dom. Ne Nemci, ne partizani, ne domobranci, ne belogardisti - moji so bili in so samo Ljudje, ki so ostali zaznamovani z drugo svetovno vojno. Ded po drugi strani - zaradi namiga, da morda sodeluje s partizani, so ga zaprli v celjski Stari pisker. V istem času je bil tam, kot drugi ded s kozjanskega. Obsodba je bila tudi pri njemu enaka in prav tako je bil deportiran v mariborske zapore, stal je v vrsti za streljanje, z zavezanimi očmi in rokami zvezanimi na hrbtu. Zakaj ga niso ustrelili? Baje zaradi prošnje njegove sestre… v letih, ki so sledila si je nič kolikokrat želel, da bi se takrat sprožili streli, namesto, da so mu prizanesli... kajti - odpeljali so ga v taborišče Mauthausen, kjer je izčrpan in razčlovečen vsega človeškega dostojanstva dočakal svobodo v maju 1945. Še nadaljnje 3 mesece se je zdravil v zavezniški bolnišnici, da je sploh bil sposoben transporta domov. Da povzamem: Nobena vojna v zgodovini ni bila pravična, vsaka je terjala žrtve na vseh vpletenih straneh. Do te in teh zgodovin imamo vsak zase pravico vzpostaviti svoj odnos. Ampak le to. Tudi to, kar sem napisala zgoraj, ni podoba nekega zgodovinskega časa, temveč je to zgodovina moje družine. Če hočete, lahko temu tudi rečete »civilne žrtve«. Ste kdaj pomislili, koliko jih je zares bilo? Koliko jih je bilo ustreljenih v vrsti? Koliko jih je končalo v koncentracijskih in izseljeniških taboriščih, ki tudi nimajo svojih grobov? Koliko se jih sploh ni vrnilo iz vojne in se zanje sploh ne ve, kje počivajo njihove kosti? Današnja širina misli in socializacija, ki smo jo dosegli, nam omogoča v nekih primerih osmisliti tudi vojno. Žrtve. In izdajalce. Seveda je treba ločiti izdajalca od izdajalca, a beseda »izdajalec« kot le beseda, je za oba enaka. Je mogoče še vedno reči za nekoga, da je izdajalec, če je recimo izustil neko ime in je to ohranilo določeno število življenj civilistov in se posledično s tem izpostavil linču svojih sosedov? Razmišljam… Ne morem zares vedeti. Ker nisem imela priložnosti ustvariti svojega lastnega mnenja o tem. Nisem doživela takšne situacije, ne poznam občutenj… Sprašujem se, če je prav, da se je name prenesla ideologija… Zavedam se, da je veliko slovenskih družin zaznamovala 2. svetovna vojna, in vse tisto, kar je prinesla s sabo. Da se pa še šestdeset let po koncu vojne postavljamo na nasprotne si strani… preprosto ne razumem. Namesto, da bi se poklonili vsem žrtvam, na vseh straneh, poprosili za odpuščanje v času, ki je doprinesel na milijone žrtev, tako vojakov kot civilistov, vseh barv in nazorov, namesto, da bi združili moči in se sklenjenih rok borili za to, da se takšen čas ne bi nikoli več povrnil… se gremo neke »mučenike« zgodovine in ujčkamo bolečino, ki izhaja iz zapuščine dedov… Ko takole obračam strani in prebiram komentarje, se kar ne morem načuditi, kako zelo še »živimo« to vojno. Otroci, vnuki… celo na pravnuke se prenaša… Tem se pridaja še priokus balkanske vojne devetdesetih… A ne bi bilo bolje, da začnemo živeti Svobodo? Mir? Ljubezen?
Imamo pravico prenašati ideologije na svoje otroke, se sprašujem? Ali smemo kazati s prstom, kateri del zgodovine je bolj pravi, tisti, ki nas takrat ni bilo poleg? V imenu očetov in dedov? Ne vem. Sprašujem se. A ni bolj modro, da se pobrigamo za svojo lastno zgodovino, ki jo ustvarjamo danes? Tukaj in zdaj? Se med seboj spoštujemo in se vsaj poskušamo imeti radi… Kajti eno dejstvo si velja zapomniti – vsem nam isto Sonce rit greje. Belim in črnim in rdečim in rumenim, revnim in bogatim… In ko bo, če bo kdaj ugasnilo, bo za vse, istočasno… Trenutno stanje duha: sprašujem sem... Dobro je vedeti, da si... to kar SI
zahrepenijo megličasta obzorja, zableščijo v jasnino morja… zaznave prebudijo hrepenenja, začutijo bohotenja modrenja… trepet spomina se sprašuje drget ljubezni odgovarja… navkljub zelenju njive… navkljub približevanju zime… nič ne mine, vse tu je…
Trenutno stanje duha: brezčasno Svobodna kot pticaBil je večer na morju. Večer, ki te prisili k razmišljanju, sploh, ko se zaveš njegove pomenskosti. Včasih bi dali vse, če bi vsaj za trenutek lahko zamenjali svojo vlogo. Postali ptica. Galeb… Odleteti kamor bi nas ponesle peruti in… biti svobodni…, postane želja, ki se udejanja v resničnost…
Skozi misel… Skozi miselno predstavo… vizualizacijo. V mislih lahko, misel prigovarja: Moj galeb tebe gledam s tabo letim… Tvoje peruti me nosijo s sabo, na obale prijateljstva in ljubezni, na obale darovanja in spet Ljubezni… Svoboda…
Učim se razumeti, da tudi še takšna naključja, ki nas nekam pripeljejo, niso naključje. V tistem prekrasnem dnevu sem daleč od doma spoznavala davne resnice. Ki so tako enostavne in logične, izžarevajo izredno energijo, imajo izredno izrazno moč… Gre za to, da se v dotiku z njimi počutiš, kot da je srečanje z njimi enakovredno srečanju dveh duš, ki se na poti v večnosti »v živo« dotakneta na neki postaji, v nekem življenju...
Bilo je fascinantno doživetje… to zavedanje… Ko postanejo Gibranove besede povsem logične in smiselne in seveda resnične v svobodi, ki te obdaja…
»Vaš prijatelj je odgovor na vaše potrebe. Prijatelj je vaše polje, ki ga posejete z ljubeznijo in požanjete s hvaležnostjo. Vaša miza je in vaš dom. Kajti lačni prihajate k njemu in iščete ga zaradi miru. Ko vaš prijatelj razodeva svoje misli, se ne bojte reči "NE", niti ne zadržite svojega "DA". In ko obmolkne, naj vaše srce ne neha poslušati njegovega srca. V prijateljstvu se namreč vse misli, vse želje, vsa pričakovanja, razodevajo z radostjo brez hrupnega odobravanja.«
Kahlil Gibran v Preroku govori o ljubezni, med drugim tudi to: »Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.
Koliko bolečin nam bi bilo prihranjenih, če bi razumeli, da Ljubezen samo JE. In da na nek način grešimo, če ji ne sledimo… Zakaj? Ker si zapremo pot v učenje… v razumevanje…
Listam po Gibranu to jutro ja… in se grejem ob podobah od takrat. Lepo mi je. Oko se ustavi slučajno (kar seveda ni!) na darovanju… Pravi: »Dobro je dajati, če vas kdo prosi, še bolje pa je, če dajete ne naprošeni, iz razumevanja. Za človeka odprtih rok je iskanje tistega, ki bo dar sprejel, večja radost od darovanja. Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase? Vse kar imate, bo nekega dne darovano.«
To je to. Postrezite si! Trenutno stanje duha: svobodno KJE SEM? (286)Štafeto sem dobila od – ime mu je Bac in je šef bloga capraibex. Pravi, da mi »naj bo«… ampak, kaj čemo, če so pa tisto »moji« kraji… Še vedno velja - pravila so pri Morski Deklici Gremo dalje!
Trenutno stanje duha: na hitro... SanjeSanjam: v udobni bombažni srajčki… napenjata se bradavički… nekje sem, kjer stresam svoje, malce vlažne kodre… nekje sem ob vodi in lasje plapolajo v rahlem vetru… gladka, svetlikajoča voda… mlečna polt in lasje… srebrijo jih žarki lune… odklanjam solze… čutim kri, ki mi buri žile… stojim razširjenih rok… v razkoraku… objame me vetrc in me nežno poboža… kot nežen dotik se dotakne napetih bradavičk, vzburja me… diham hitreje, globlje… zaslišim šepetajoč glas… in sapo na vratu… pravi mi – me sprejmeš vase… odpiram mednožje… pokorno ga sprejmem vase… čutim njegovo moškost… silno in nežno, silno nežno… predajam se… želim, da me vzame… da me jemlje… brez besed, znova in znova… dani se… žarki lune se poslovijo, nastaja dan… mlečno polt je zamenjala rdečica… kri še vedno buri žile… strast ne jenja… še hočem… prepolna ugodja, lepljiva iščem poljube… kot iz daljave uzrem obrise mesta… prepoznavam Notre-Dame in vem, da sem ob Seni… vem, da sem v nekem drugem času, v nekem drugem življenju… strast mi godi… početje mi godi… poskušam prepoznati osebo ob meni, v meni… v sanjah si zaželim, da bi jo našla tukaj in zdaj… vem, da moram za prepoznanje odpreti oči... napnem vse sile in… jih odprem…
v temi prepoznavam obrise svoje sobe, tipam okoli sebe… zavem se, da sem budna, v svoji postelji… potipam svoji bradavički… napeti sta… čutim ugodje, kot da sem se ljubila celo noč… sprašujem se, kdo je bil… kdo bi lahko bil… kje ga naj najdem? Trenutno stanje duha: malce koketno ;)))))))))) Bog nas nikoli ne kaznuje...Življenje nas na vsakem koraku uči, preizkuša. Vedno se nekako znajdejo poleg nas bodisi ljudje, ki jih nikoli poprej nismo opazili, poznali… bodisi knjige… včasih le neki članki, mimogrede slišane besede… Pač takrat, ko smo nekako dovzetni da vidimo, slišimo…
Verjetno sem že kje kdaj napisala, kako sem se pred skoraj petnajstimi leti znašla v nekem temačnem obdobju mojega življenja, ko se je na prvi pogled nekako videlo, kot da so se vsi in kot da se je vse zarotilo proti meni… Če zdaj pogledam nazaj, bi lahko rekla, da sem bila kot omotična muha, ki se zaletava v vse strani in nekako ne najde poti v svobodo. Takrat, ko se je črni scenarij okrog mene samo poglabljal in se črnil, sem na koncu obiskala še našega pokojnega opata… Prepričana sem že bila, da me Bog kaznuje, ker sem se odvrnila od vere (naj tu pojasnim, da je do takrat bilo moje pojmovanje vere poenoteno s cerkvijo, brez ločevanja institucije ipd.), saj sem do takrat že izkoristila vsa svoja vedenja in znanja, da bi se rešila primeža, v katerem sem se znašla…
Najavljeni obisk pri gospodu opatu sem si predstavljala kot neke vrste mojo spoved v »živo«, saj sem vendar grešila, ker nisem več sledila obredju Cerkve. Ker je to po hierarhiji grehov eden večjih, sem za »spoved« tudi izbrala kar obisk pri opatu, izven spovednice, iz oči v oči… da bom ja prej dobila odvezo in se bom zares lahko spokorila. Naj še povem, da je naš pokojni opat bil izjemna avtoriteta, da sem ga poznala še iz otroštva in da je vzbujal neko strahospoštovanje… Tudi moj obisk pri njemu takrat v začetku leta 1994 je spremljalo več indicev, od knedlca v grlu do potnih, tresočih rok…
Ampak… na moje veliko presenečenje, se nisva šla spovedi. Pogovarjala sva se. O vsemu. O mojih težavah, strahovih… o Bogu, ki me kaznuje… In potem en takšen velik njegov nasmeh, ki so ga pospremile besede: »Jej, dekle, Bog nas nikoli ne kaznuje. Bog nas samo preizkuša. Naloži nam natanko toliko, kot ve, da zmoremo. Nič in nikoli več. In samo od nas je odvisno, kako se česa lotimo! Delati je treba. Delati na sebi!« Mislim, da mi ni potrebno posebej povedati, kako so mi te besede spremenile življenje. In ko se mi dogajajo »hude« stvari, se pogosto spomnim nanje… Ko sem razumela, o čem sva se pravzaprav pogovarjala, sem začela na življenje gledati kot na učenje. Kadar se mi zgodi kaj takega, kar je na oko »hudo« se ponavadi vprašam, zakaj se mi je zgodilo. Kaj mi sporoča in kaj se še moram naučiti… In učim se še vedno, sleherni dan… Danes vem, da je lekcija v slehernem trenutku…
Besede v nadaljevanju bi lahko spisala tudi sama. Zanje lahko rečem, da preizkušeno držijo. A vendar naj ostanejo podpisane z njegovim imenom. Le tako je prav. Niso besede pokojnega gospoda opata, a verjamem, da bi tudi lahko bile…
»Delajte na sebi. Najprej morate urediti sebe, da boste potem lahko izboljševali svet. Naloga ni lahka. Človek se v današnjem načinu življenja težko dvigne nad vse negativnosti, ki ga obkrožajo. Nizko zavedanje prevladuje in nas velikokrat vleče nazaj v mlakužo, četudi se trudimo, da bi splezali ven. Vendar druge poti ni. Negativnosti v sebi in v okolju lahko premagujemo le z ustvarjanjem pozitivne energije. Le na ta način se lahko dvignemo.
In naj vas ne bo strah. Prav ničesar se vam ni treba bati. Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo, vaš strah ne bo ničesar izboljšal, pač pa poslabšal. Tisto, česar se bojimo, se potem rado zgodi. Kot da strah nase vleče nesrečo. Če pa se ne bojimo in mirno zremo v prihodnost, se nam bo nesreča velikokrat izognila. Kot da jo naš mir in pozitivna misel odbijata.
Enako velja za odnose z ljudmi. Z majhno prijaznostjo boste marsikoga presenetili, razveselili in tudi njemu polepšali dan. Potem vam utegnejo tudi oni vrniti prijaznost in naenkrat bo sivi, dolgočasni svet okrog vas izgledal povsem drugače.
Morate se utrditi in ohraniti svojo dobro voljo in pozitivne misli. S tem boste premagali negativnosti okrog sebe.
Toliko za zdaj, da vas spet spomnim, da ne pozabite nase. Nikar ne urejajte sveta, če niste prej uredili sebe. Če že pri sebi niste bili uspešni, boste še toliko manj pri drugih. Če pa dvignete svoje energije in zavedanje, boste hitro našli podobne ljudi in skupaj z njimi lahko že kaj napravite tudi v svetu okrog nas. To pa je namen Gibanja za pravičnost in razvoj.« Trenutno stanje duha: še ena velika kljukica se je naredila v mojem življenju :))) hvaležna sem zanjo! Negativci bruhajo blato (by dr. Janez Drnovšek)
11:00, 11. 11. 2008
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Kaj naj rečem? Ko sem bil na poti, so si domači negativci dodobra dali duška. Vedno bolj primitivni so. Že na obrazu sem jim odraža zloba. Saj bi jih človek kar pomiloval. Tako se trudijo, da bi škodovali drugim, pa škodujejo najbolj sebi. Vsa negativna čustva, vse slabe misli, vse to se nabira v človeku. Težko je s tem živeti, saj začne vplivati ne samo na človekovo psiho, pač pa tudi na njegovo fizično stanje. Najprej postanejo grdi, potem pa sledi še kaj hujšega. Negativci bruhajo blato: 2.del Kaj počnejo naši negativci? Njihov poglavar je ves užaljen, ker sem njegovo veličino užalil z nekaj kritičnimi pripombami. In zato se mora maščevati. Nagnal je vse svoje pomagače, da najdejo kaj slabega, kaj blata za metanje. In brskajo in iščejo, pri tem jih nič ne moti, če uničujejo državne institucije, da bi le kaj našli, da bo gospodar zadovoljen. Pridni ter zastrašeni mediji bodo to že prenesli naprej. In nabirajo neresnice, polresnice, laži, vse jim pride prav, da je le blato za metanje. Pri tem gospodarju pridno pomaga jezični poslanec, ki svoje usluge rad ponudi vsakomur, ki si jih želi, če gre le za kaj slabega. Negativci bruhajo blato: 3.del Negativci so res slabi. Ravno to jih označuje, da delajo slabo. Ne znajo preseči svojega ega, ne čutijo povezanosti z ljudmi, živalmi, z naravo. Sami sebi so namen in vse podrejajo doseganju svojih materialnih želja, svojim ambicijam, svojemu pohlepu. Janez Drnovšek
To je moj 600. prispevek na domeni www.lucija-si.com. Zaradi spoštovanja do pokojnega dr. Janeza Drnovška je prispevek zaprt za komentiranje. Zahvaljujem se za razumevanje.Trenutno stanje duha: v spominjanju na njegove modre misli... KJE SEM? (263)Štafeto sem dobila od Jana.
Kje sem? Ni treba ugibat kaj oziroma kam gledam. Še vedno velja - pravila so pri Morski Deklici. Namig je pa enak. Ne vem, če sem fotografijo posnela sama, ker je moj fotoaparat takrat potoval po svetu, le da ob tej priložnosti po Egiptu - in bila sem poleg. Ne v Egiptu. Ob tej fotki.
Trenutno stanje duha: gremo dalje KJE SEM? (261)Štafeto sem dobila od – ime mu je Bac in je šef bloga capraibex. Se posipam s pepelom. Do danes zjutraj še nisem slišala zanj in bila sila lepo presenečena nad njegovim zapisom pod izbiro: »Malo promocije še za ta del Slovenije.« Kako me veseli, da se še najdejo tudi drugi, ki ljubijo to Kozjansko in ga promovirajo.
Kje sem? In kam gledam? Bilo bi preveč enostavno, če bi bilo spet Kozjansko… Ali pa tudi ne! Uganite. Še vedno velja - pravila so pri Morski Deklici. Namig? Ne vem, če sem fotografiji posnela sama, ker je moj fotoaparat takrat potoval po svetu, je pa zoomirana, ta tadruga, za katero sprašujem, kam gledam - in bila sem poleg Trenutno stanje duha: upam, da boste hitri ;)))))))) Barack Hussein Obama, novi ameriški predsednik»Barack Hussein Obama, rojen 4. avgusta 1961 je postal novi ameriški predsednik«, je bila prva novica današnjega dneva, ki mi je prišla v ušesa… Sinoči sem namreč zaspala pred televizorjem… in v prebujanje v današnji dan me je pospremila ta vest… Seveda je temu sledilo listanje po programih, vse do CNN, ki je vest potrjevala.
Zvesti učenec Martina Luthra Kinga ml., ene največjih osebnosti 20. stoletja. Sem slišala, da je pred 45-imi leti prav on na glas sanjal o tem, da bi temnopolti mož tudi lahko postal predsednik ZDA, torej so se danes uresničile njegove sanje... Zgodilo se je. Smo zdaj na poti k dramatično spremenjeni podobi države? Da se realizirajo njegovi upi o drugačni Ameriki? Osebno sem vesela, da je tako. Vesela sem njegove »mladosti«… Čutim, da je ta trenutek pomembna ločnica zgodovine današnjega časa. Če se je zgodilo to, da so ga Američani izvolili, premagali svoje predsodke in strahove… obstaja upanje… za ves svet... Trenutno stanje duha: vesela sem Do Pariza... preko StradunaZelo redko sanjam. Niti nisem tiste vrste človek, ki bi lebdel na sanjskem oblaku. A včasih se mi sanja kaj takšnega, kar me vzradosti in sem potem cel dan dobre volje, tudi na račun sanj, ki razpoloženje samo polnijo in bogatijo… Včerajšnji dan je že bil eden takšnih… Ko bi le bilo več takšnih, J))))))))), ko se mi ob koncu dneva resnično zdi, kot da sem lebdela na oblaku… Pogosto imamo v svojih življenjih nekoga, ki nam je na nek način poseben, izjemen, ki ga imamo preprosto radi… ne glede na to, če smo z njim ali ne… Čigar bit nam je tako zelo blizu, da se lahko nanj brezpogojno zanesemo… No, jaz ga imam… Takšnega specialnega… Na oko se zdi nemogoče, da bi se bloganje lahko zasanjalo skupaj s tem specialnim osebkom, a se je…
slikca je z neta Tisti, ki berete bloge veste, da so se tu nekje v sosedstvu, v minulih dneh cedile sline po kavi na Stradunu in ker je v virtuali skoraj vse mogoče, se je »prikazal« tudi njegov utrip. Utrip Straduna. Tisti, ki me vsaj malo poznate veste, da imam v sebi nek nepojasnjen strah pred letenjem… Tam na 9000 metrih… In nekaj vas je tistih, ki veste za moje »sanje« o Parizu… o sprehodu po Elizejskih poljanah, utripu Montmarta, skrivnostni Notre Dame... o veliko tistega, s čimer me zadnje čase vznemirja Solist z obljubo, da me pospremi tja, ko premagam tisti strahec…
slikca je z neta Pariz je mesto, ki si ga zares želim enkrat obiskati, ga začutiti… Je mesto, ki me kliče še iz najstniških časov, ko sem v nekem obdobju nek del kreativne sebe poimenovala Marie… In ker je želja resnična, mi celotno stvarstvo pomaga, da jo realiziram. Tako tudi razumem »dogajanje«…, ki se je pač prestavilo v sanje, za spremembo od resničnosti… Ej, vidim vas, kako se režite. Kar. Smeh je zdravilen. Vendar… sama verjamem v »učinkovine« sanj in sem hvaležna za izkušnjo, ki mi je bila darovana v sanje, pa če se sliši še tako bedasto… Torej, kaj sem sanjala? S tisto posebno, meni drago osebo sva leteli iz Brnika v Dubrovnik. Kam drugam, kot na kavo na Stradun… To je mimogrede tudi edina pot, ki sem jo v resnici preletela v obeh smereh… Ko sem otrpla od strahu, tam visoko na nebu bledela in lezla skupaj, me je ta oseba prijela za roko in mi rekla: »Pomiri se. Saj sva skupaj v tem. Sva ali nisva? Poglej, kako je lepo!« Magic words! Ne vem, zakaj se mi je zdaj to izreklo v angleščini, ki je običajno ne uporabljam… Hi, hi – običajno tudi ne letam po svetu… In naenkrat sem začutila silno pomirjenost, začela sem uživati v letu, celo na morje pod sabo sem si upala pogledati in pobožati oblake ob sebi… Počutila sem se svobodno kot ptica, tam visoko v objemu oblakov, celotnega vesolja…
Zakaj pravzaprav na dolgo in široko pišem o tem? Sinoči sem imela na obisku prijateljico, sošolko… Prav tisto, s katero sva v začetku leta postavili pod drobnogled mojo frizuro, ki je zdaj pa vendarle nekoliko drugačna, kot je bila takrat ;)))))))))) In najina debata je tekla o vsemu, predvsem pa o sporočilnostih, ki nam jih servira življenje. Kako vse izhaja iz našega odnosa do stvari, dogajanj, ljudi… Kako se nam realizirajo stvari, ki si jih zares želimo, kako najdejo pot iz brezbarvne vsakdanjosti, se obarvajo in otoplijo. Kako je pomembno, da opravimo s strahovi vseh vrst, ki nas hromijo in omejujejo polnost življenja… … pa četudi skozi sanje… V resnici gre le za občutenje. Lahkotnost čutenja. Ki se ne da naučiti. Ki se v resnici mora začutiti. In četudi je začuteno v sanjah, je začuteno. Je tvoje. Postane tvoje. In še analiza za logično razumevanje: v resnici sem letela enkrat samkrat, iz Brnika v Dubrovnik in nazaj. Če želim opraviti s tem strahom, se moram vrniti na to resnično izkušnjo in v mislih opraviti z njo. Zakaj me je bilo strah? Kaj je bilo tisto, kar me je tako zelo ukleščalo?... Pravijo, da je najboljša terapija za premagovanje strahov, soočenje z njimi…
slikca je z neta In kakšna je zveza z blogom? Omemba Straduna in kave na njemu je v meni prebudila spomin na kavo na Stradunu, pred leti… V Dubrovnik sem takrat priletela. Bilo me je strah… in na povratku sem imela v mislih le to, da moram nekako priti tudi domov. Nisem imela sreče z vremenom, bila je nevihta in bil je nočni let, kar je le še bolj grozljivo… Za prvič, če te je že itak strah, še hujša verzija strahu. Lahko bi rekla, da sem doživela eno grših verzij letenja… Če odženem ves ta strah, kar lahko storim v družbi nekoga, ki mu brezpogojno zaupam, ki mu je mar zame in se z mojega strahu ne norčuje (kot se je takratni moj sopotnik)… pa bi znalo biti letenje prav zanimivo, lepo in prijetno… In v sanjah sem resnično doživela to spokojnost… In kakšna je zveza s Solistom? On si je zaželel kave na Stradunu. On me vnemirja s Parizom. In On me je pripravljen pospremiti, ko premagam svoje strahove…
slikca je z neta
Bi še morala kaj dodati??? Seveda! Naslednje fotografije Pariza na mojem blogu bom posnela sama! Pa tudi na kavo na Stradun bom poletela... Trenutno stanje duha: dalmatinska parižanskost me navdihuje ;) Srečno pot, MajaDanašnje jutro. Dvignem rolete in ujamem škrlatje na nebu. Prepozna sem, da bi lahko ujela to rdečino v objektiv. Sem še v pižami in prej ko bom na hribu… tega ne bo več. Nastajanja dneva… Ah, se pregovarjam, ne da se mi… In od nekod zadaj, občutim kot rahlo brco v ta zadnjo, nek »pametnejši« del mene pravi: »Lenoba lena! Pojdi vseeno! Pa kaj potem, če ne posnameš jutra… Pojdi!«
Moj »običajni« jaz težko prenese, da se mu očita lenoba. Marsikaj lažje, kot lenobo… »Ti bom že pokazala lenobo!« Sem že v fazi natikanja copat in oblačenja vetrovke… Pred sedmo sem že na prvem hribčku… do sem gre lahko… pomaga nekaj stopnic… Pogledam navzdol. Naselje pod mano še spi… in obrnem se ravno v trenutku, ko se škrlatje pozlati… Očarana sem… Ta trenutek me vedno znova napolnjuje z neko novo energijo, s svežino… Me nahrani in napoji… Pozdravljam jutro, pozdravljam sonce… Hvaležna sem, da sem premagala samo sebe, se spravila ven, da sem točno tam, kjer sem…
Prestavim korak. Očarana, kako se žarki prebijajo in pobožajo vse, česar se dotaknejo. Srečam sošolca iz osnovne šole. Veselo se pozdraviva. Od zadnje obletnice je minilo skoraj pet let, modrujeva… Čas bo za novo srečanje… Seveda! Spomladi… On presenečen nad mano, ki me v jutru sreča s fotoaparatom v rokah… jaz presenečena nad njegovimi sivimi lasmi. Smejiva se… Dan se resnično lepo nadaljuje…
Dotakne se me tale rdeča vrtnica, dobesedno ušla je iz ograje… Spomni me na Majo. Tako zelo ponazarja njenega duha, ki živi dalje, ob posušenem cvetu v katerem vidim simboliko fizične smrti… Zdaj, ko tudi vem, da se bodo svojci vsak čas fizično poslovili od nje… jo polagam k njenemu spominu…
Pot nadaljujem z mislijo na Majo. Sinova vrstnica je. V teh dneh sem večkrat pomislila nanjo, se zavedla hvaležnosti, da imam zdrave otroke… Pogled v daljavo, preko Golovca do Starega gradu, ovitega v meglo… me prizemlji, ko se obrnem in zagledam tovarniške dimnike… Zavem se zavajajoče navideznosti… ko pogled v neko točko govori »nekaj« in širši pogled pove nekaj čisto drugega…vse je le iluzija… Dim iz tovarniških dimnikov ustvarja videz meglic nad gradom… in tako je z vsem v življenju…
Po povsem drugi poti, kot običajno, pridem do svojega hribčka, do mojih dreves, do mojih poti… Pogled v nasprotnih smereh je jasnejši… Bolj odprt… tudi bolj odprt za misli, ki prihajajo… se me dotikajo… Predvsem v zvezi z minljivostjo… »Svoj« gozdiček sem danes obšla… Modrosti dreves bom užila prihodnjič…
Ob prihodu domov sem se spet ustavila pri Majči… Njenih očkah… in njenemu vilinskemu svetu… Vidim, da je danes dan fizičnega slovesa… V duhu sem poleg… in vem, da misli, ki so me spremljale v tem jutru, niso bile naključne… Srečno pot, Maja. Trenutno stanje duha: z minuto molka se poslavljam od Maje GolovecCeljani imamo tudi svoj Golovec. To je grič, ki se narahlo vzpne nad dvorano Golovec oziroma nad celjskim sejmiščem, da vam bo bolj znano ga umestiti na zemljevid Celja… in grič, ki je v mojem otroštvu vzbujal spoštljivi prostor dogajanja… Če se je kaj dogajalo, se je na Golovcu in kasneje tudi v mestnem parku…
Tam so se odvijala vse tombole… družabne prireditve v nedeljskih popoldnevih, kjer so se ljudje družili, z velikimi željami po tombolskih dobitkih tipa pralni stroj ali črno beli televizor ali… le prašek ali vreča sladkarij… Tam so se kurili kresovi, za 1. maj in še enkrat, pa se ne spomnim več čemu na čast…, ki smo se jih udeleževali Celjani in posedali po celem pobočju…
Tam so se odvijali koncerti in nekakšne vojaške športne igre… Tam je tudi partizanski spomenik, kamor smo hodili s šolo na komemoracijo ob 1. novembru, ko to še ni bil državni praznik in prižigali svečke… spominjam se tistih majcenih rdečih svečk… ne verjamem, če jih še sploh kje delajo, že dolgo nisem nikjer videla podobnih…
Tam naokoli so nam bili speljani orientacijski pohodi… Tam je staro celjsko pokopališče…
Skratka, Golovec imam tako rekoč pred nosom, pa le redko se povzpnem nanj, čeprav je za moje rekreativno gibanje še kako prikladen, ker greš malo po ravnem, pa se malo povzpneš, pa spet naravnaš… Danes me je dobesedno poklical…
Pravzaprav ne bi na veliko zgubljala besed… Ko sem z odprto vetrovko hodila v tem dopoldnevu, mi je v duhu odzvanjala Avsenikova melodija in napev iz vsem znane Slovenija od kod lepote tvoje: »Ne išči sreče drugod, kot le doma!« Toliko enih lepot se me je dotikalo, se toliko misli sprehajalo z mano…
Pa vendar - čutila sem, da se poslavljam na nek način. To se mi zadnje čase pogosto dogaja… da čutim, kot da se na nek način poslavljam… Upam, da to ne pomeni, da bom umrla že jutri J)))))))))), ker imam še kar precej za podelati v Življenju…
Ko sem se spuščala, sem jo zagledala… tole muco… v travi… kar naenkrat se je znašla tam, od nikoder… Počutila sem se sila neumno, ker nisem razumela njene govorice…, a vem, da je bila tam z nekim namenom… Lahko bi bila Hermanova hči (baje so muce pisane?)… Postala sem, jo nagovarjala… Čutila sem, da bi jo lahko vzela domov… Ampak le, če bi sama želela z mano…
Ne bom iskala novega mačka…, a vem, da ga bom sprejela, če me bo poiskal on, ali ona… Kakšna majhna, nebogljena kepica… Trenutno stanje duha: hvaležna za razkošje barv, za toplino žarkov, za objem življenja Rada te imamDanes je dan, ki ima tooooliko pomenskosti… Toliko vsega se je že zgodilo na današnji dan… Dogodki, ki so pustili pečat… Pa vendar… Se je misel danes ustavljala drugje… Ob nekomu, ki ga nisem nikoli poznala… pa sem prepričana, da bi se dobro razumela, če bi imela priložnost se spoznati… Prižgala sem svečko zanj…
In potem je misel odplavala… do več njih, povezanih v enak vzorec… Ne razumem… verjetno nikoli ne bom… Kako lahko konkretni moški ostanejo brez svoje hrbtenice? Kaj naredijo ženske iz njih? Oziroma – kako najdejo konkretni moški natančno takšne ženske? In si pustijo »vladati« 30, 40, 50 let? V čem je smisel? Zakaj ne ostanejo sebi lastni?
In da je mera polna, se takšni moški nekako umaknejo od vzgoje svojih potomcev in potem te, takšne ženske vzgajajo še svoje otroke… Predvsem sinove… Hčerke, če jih že ravno imajo, se na nek naravni način izmuznejo njihovim vplivom… a fantom, ki so jim prepuščeni na milost in milost… pa znajo zelo zmehčati hrbtenico… Zakaj vendar to počnejo? Kaj se plete v glavah takšnih žensk in mater?
In Kloti se danes sprašuje, zakaj si ljudje ne znamo reči, da se imamo radi… Dokler je čas za to? Ker vzgojitelji ne vedo, kaj pomeni imeti rad, bi rekla… Čisto preprosto… Kako te naj nauči nekdo, ki pojma nima, kaj ljubezen je? Ki je skupek enega precenjenega ega… navznoter pa popolnoma prazen? In ker tisti, z zmehčano hrbtenico nič ne naredi za to, da bi se naučil sam… Zato…
Jaz sem se naučila… In narava me bogato obdaruje za to… Saj veš, da te imam rada? Ne veš? No, rada te imam! Trenutno stanje duha: hvala bogu, da znam... Na srečanju s sabo... Auč!Ne poznam ji imena… Bosonoga, oblečena v vrečevino, srednje dolgih, razmršenih, kodrastih las in vranje črnih oči je nenadoma stala pred mano…, na jasi pred gozdom. V rokah je držala v cunje povito štručko, kakšnega pol leta starega otroka. Pogled od blizu… in prepoznala sem oči otroka… Naenkrat sem se zavedla negibnosti štručke v njenih rokah in sledilo je zavedanje, da je otrok mrtev… Jočem, boli me… čutim njeno bolečino…
Oziram se naokoli… zagledam kolibo… vstopim vanjo… Na sredino prostora je postavljena miza, na mizi stoji steklenica nečesa prozornega… lahko bi bilo žganje, lahko je tudi vodka… Sedi za mizo, skomigne z rameni in mi daje vedeti, da je Ona kriva smrti tistega otroka. Brez velikega razmišljanja. Nekdo pač mora biti… Ona je. Otrok je vendarle umrl na njenih rokah. Poznam ga. Njegov mladostni izraz, kodrasti lasje, črtasta majica… to je podoba njega, ki se ga spominjam iz svojega otroštva… Pogled se mi ustavi v kotu kolibe… Na nečem podobnem železni postelji sedi ona… Z v naročju prekrižanimi rokami. Globoke oči in temni podočnjaki. Neka svetla obleka, urejeni lasje, skoraj prozorna polt. Tudi njen pogled mi govori, da je Ona kriva smrti tistega otroka. Otrok je umrl v njenem naročju… Apatična je, brezvoljna. Nimam občutka, da bi bila hudobna. Vseeno ji je. Tudi za otroka, ki ga je pravkar izgubila…
Sledim ji. Sem ob njej, ko z lastnimi rokami koplje grob za to štručko. Čutim njeno pekočo bolečino, njeno žalost in nemoč, ko pest po pest prestavlja prst. Nase prevzema obtožbe, ki sta ji jih naložila dekličina starša. Podvomi v svoje zdravilske sposobnosti… Ko deklico polaga v grobek se hkrati odpove svojemu poslanstvu…
Hodim ob Njej skozi prostrane gozdove. Njen pogled je oddaljen, lasje še vedno srednje dolgi in kodrasti, obuta v opanke in oblečena v cigansko krilo vodi na povodcu konja. Konj se me dotakne s pogledom, občutek imam, kot da mi celo pomežikne… ko prepoznam njegove očke se moram nasmejati… Po meni se razlije njegova toplina. Počutim se varno umeščeno v ta prostor v tem trenutku in zdaj. Zdi se neverjetno…, pa vendar je tako zelo verjetno, tako logično, tako postavljeno na mesto…
Postojiva na robu gozda… Kot iz daljave skoznjo opazujem neko vojno dogajanje…, ki odhrumi mimo… Prideva do neke vasi, sredi katere plameni ogenj in okrog katerega se razlega pesem in veselo rajanje… Naenkrat se zavem, da sva ob Bajkalu… Med Burjati. Ne med cigani, kot sem prvotno mislila… Lepo mi je. Nepopisno lepo. Počutim se tako zelo doma… Opazujem jo, kako pleše. Lica ji sicer rdečijo, pogled za trenutek ni uprt le v daljavo. Zdi se, da je srečna v nekem trenutku… a kot, da ne bi smela biti srečna. Nad njo »visi« smrt tiste deklice, takrat… Vidim jo, kako zapusti svojega soplesalca… se spogleda z očkami, ki jo spremljajo na njeni poti… in odide dalje…
Naenkrat se znajdem ob njeni mrliški postelji. Odhaja pomirjena, v miru… od nekod k njeni mrliški postelji pristopita starša deklice, ki je umrla na začetku zgodbe. Enaka kot sta bila. Mladostnega videza, apatična, brezvoljna… prepričana o njeni krivdi…
Poznam ju. V bistvu poznam vse akterje v tej zgodbi… Prišli so iz različnih koncev sveta… in se vsak po svoje dotaknili mojega življenja… In v nekem trenutku so se znašli vsi na kupu… okrog mene… Tega sem se zavedla danes zjutraj…, na sprehodu po mojih gozdovih… Vas zanima? Vsi so bili ob meni… ob priliki srčnega infarkta… Vsi! Trenutno stanje duha: zdaj mi je fajn... Ko se te dotakne ljubezen...»Tukaj sem!« »Midva tudi!« S slušalko v roki se oziram po pubu, pogled ne zasledi para…, ki ga iščejo oči. Obračam se okrog sebe, za trenutek celo razmišljam, da sem morda v napačnem hotelu, da sem morda v vznemirjenju celo »pobrkala« kje smo dogovorjeni… in vprašam: »Kjeeee?« »V recepciji sva…« O.K. Vstopim v recepcijo hotela Štorman v Celju in sledi izjemno prisrčen pozdrav… objameta me dva topla stiska rok, globoka pogleda in takoj zatem… topel, močan objem gospoda, ki ga tudi vi zelo dobro poznate in v naslednjem trenutku se vame prelije še energija njegove gospe… Ne znam poiskati pravih besed, s katerimi bi lahko opisala to prisrčnost… Kasneje mi on zaupa, da so najlepše ženske od tam, kjer je našel svoj drugi dom…
Šla sem pogledat njegov prvi vpis… Datum: 5.11.2005. Ko se mi še v najbolj nemogočih sanjah ni moglo sanjati kaj je to sploh »blog«, je objavil svoj prvi post… Zapisal je: Moja zemlja, tako različna od Slovenije…Tistega dne pred tremi leti sem bila v zame najlepšem koncu Slovenije… Bila sem na dopustu v Bohinju…
| |
. 
