Lucija-si.com

Življenje ... za Ajro Pogačnik

Draga Ajra!

Ne vem, kako … a Čutim, da moram … Če je to pot, do še več moči, ji prižigam zeleno luč. Verjamem v moč misli … Naj deluje še naprej …

Vsem, ki ne veste, ki niste zasledili … a ste molili in bili v mislih z njo ...

Bodimo še naprej, z močjo dobrega v nas …

Ajra je z nami … Vsak dan boljšega zdravja, kot pove sama  …

ŽIVLJENJE

življenje…

nam je podarjeno ob rojstvu…

vrti se v eno smer…

naprej…

naprej…

nikoli nazaj…

krojimo si ga sami …

dostikrat…

nam ga začinijo drugi…

doživimo mnogo trenutkov…

prijetnih…se radi spominjamo…

neprijetnih…ki jih ni mogoče pozabiti…

življenje…

je morda res podobno loteriji…

toda marsikaj je odvisno tudi od nas samih…

kdor hoče v miru živeti…

naj ne pove… kar ve…

in naj ne verjame… kar sliši…

življenje…

ne daruje smrtnikom ničesar brez velikega truda…

ljudje…

najmanj pazijo na tisto…

kar bi si hoteli najdalj ohraniti…

lastno življenje…

sprijazni se s svojim življenjem…

sprejmi ga takega, kot je…

sedaj…

da ne zgrešiš še tistega drobca sreče…

ki čaka nate…

življenje…

je najlepša iznajdba narave…

a smrt njena veličina…

da življenje čim bolje izkoristimo…

(Goethe)

S Hvaležnostjo za veliko, Marjana Kovačič

Ni mi vseeno. Res mi ni.

Človeku pač ni vseeno! Sreda je, ura je 20.49. Nekaj minut čez osmo sem izvedela, da mi je umrla teta. In ko sem zapirala strani, drugo za drugo, sem ujela še tale naslov: Človeku pač ni vseeno! In tudi meni ni vseeno. Pravzaprav mi sploh ni vseeno v tem trenutku. Ker je prišlo tako iznenada. Brez nekega predhodnega opozorila …

Teta je bila vesele narave, popotnica, ženska, ki je življenje zajemala z veliko žlico … Komaj dober mesec nazaj je bila še pri nas na obisku, mi sedela nasproti v mojem novem stanovanju, se veselila sladoleda, pripovedovala vse mogoče iz bogate bere njenega življenja…

Kljub nekaterim zdravstvenim težavam, ki jih je imela, se je počutila relativno dobro za svoja leta. Decembra bi dopolnila osemdeset let in edino, česar se je bala je bilo to, da bi postala dementna, da ji glava ne bi več »služila« in da ne bi mogla sama skrbeti zase …

V teh dneh je bila na dopustu na hrvaškem morju. Danes zjutraj ji je menda postalo slabo in je nekoliko odležala. Kot da bi se morala odpočiti … Čez čas ji je odleglo in se je napotila na obalo … Plavala je … Prišla iz vode … In umrla … Lepa smrt, bi človek dejal. Kaj je lahko še lepšega? Ljubila je morje … Naše Jadransko, pa tudi Karibskega, kamor se je pred leti napotila za nekaj mesecev …, ko je obiskala sestro v Južni Ameriki … In čeprav je tako lepo umrla … mi ni vseeno, res mi ni …

Ko me je sestrična nocoj poklicala in me z glasom, ki je izdajal slabo novico nagovorila z »Veš kaj se je zgodilo?«, mi je šel čez glavo najbolj črn od črnega scenarija … Edina misel, ki sem ji lahko sledila je bila: »Kje imam Nitrolingual, pršilo za pod jezik?«  S počasnimi koraki sem se sprehodila do torbice z zdravili in šele po tem, ko sem se prepričala, da je tam, sem lahko »odposlušala«, kaj se je zgodilo …

Še vedno ne morem dojeti. Razumeti pravzaprav ni kaj … Življenje gre vseeno naprej … A vendar, tako zelo se redčijo vrste v mojem sorodstvu. Očetova generacija praktično izginja …

Potem sem poklicala sestrično, tetino hčerko. Nisem imela besed. Naenkrat nisem vedela, kaj naj rečem. Mislim, da ji še sožalja nisem izrekla. Po eni strani sem jo želela objeti, ji povedati kaj hrabrilnega … pa sem samo nemo poslušala, s knedlom v grlu, kako je mož odšel dol …, da bo jutri morda že vedela kaj več, kako bo s prevozom v Slovenijo …, da bo poklicala. Ja. Poklicala bo, ko bo vedela več… In je rekla: »Saj moram sprejeti, kajne? Življenje gre naprej! Ali ne?«

Včeraj, ko smo pokopavali prijateljičinega očeta, sta mu poslednji nagovor prebrali njegova vnukinja in pravnukinja … Bilo je tako ganljivo … in tako zelo pristno, za nas odrasle …, ki pravzaprav nismo navajeni, da bi ob poslednjem slovesu govorili otroci … In ob stavku, namenjenemu pradedku: »In ko boš tam srečal atija in mamo, jima povej, da ju pogrešamo!« smo večinoma vsi začeli smrkati in loviti solze, ki so kar same ubirale svoje poti … Kajti ta ati, kateremu so bile namenjene te besede, je bil v bistvu vnuk gospoda, ki smo ga pokopavali.

Teta se je tako zelo veselila svoje osemdesetletnice. Z vso vnemo je načrtovala svoje praznovanje in ga nameravala celo prestaviti, da bi se izšlo z načrtovanim obiskom sorodnikov iz Amerike … Spomin mi odplava na njeno lanskoletno praznovanje, ko nas je povabila in smo se hecali, da je naredila generalko za osemdeset … Kdo bi mogel takrat pomisliti, da njenih osemdeset ne bo?  Kako mi ni vseeno! Kako me je ta nenadnost iztirila!

Ne morem mimo misli, da se bo srečala z mojim očetom. Svojim možem, mamo in očetom in stricem, ki je zaspal predlanskega septembra. In zraven slišim farnega župnika, ki je včeraj ob slovesu govoril o spanju… Ne o smrti… Kako so prvi kristjani zaspali v miru… da se bodo lahko zbudili … tam. Ne umrli, temveč zaspali … In teta, ki je še nekaj tednov nazaj veselo klepetala v prav tej sobi, kjer sem zdaj … je odšla tja … Na srečanje s sorodniki, katerih je tukaj vse manj … Zaradi nje in njene iskrene molitve ne dvomim v njeno pot … Brez turbolenc, brez viharjev.

Draga teta! Naj ti bo mirna pot na druga obzorja. Srečno!

P.S. Sposodila sem si naslov prostega spisa, čeprav zapis ne more biti prosti spis … Je le reakcija na moje nocojšnje občutenje, na novico, ki je terminsko sovpadala z objavo naslova. So samo moje misli, ki se prehitevajo nocoj … Zato so tudi onemogočeni komentarji.

Ne mine dan...

samo še enkrat  

te želim objeti…

trenutek s tabo,

v ritmu tem ujeti…

a vem… ne smem…

srce mi pravi, govori…

le srečne dneve ti želi…

ko gledam luno, njen sijaj

jo prosim te varuje naj…

in toplo sonce naj zlati…

trenutkov polnih ti dlani…

te zarja v srečo naj zbudi…

milina naj prežene ti skrbi…

Ne mine dan, da misel ne potuje tja…, kjer moja deklica je zdaj doma.

Pripisano naknadno, za tiste, ki me sprašujete, zakaj se ne da komentirat. Objava je zaprta za komentiranje.

Na oltarju ljubezni

Oba veva, da nama misli, ki si jih deliva, občutki, ki jih doživljava... veliko pomenijo, naju polnijo in bogatijo, da ne gre zgolj za "zapolnjevanje" časa, temveč tisto, kar narediva, narediva z občutkom, z mislijo na drugega, v srčni, iskreni želji ga razveseliti, mu polepšati dan, trenutek... V tem početju se "nezavedno" proizvaja erotika, močan čustven naboj, ko jutro dobi smisel, ko dan dobi barve, ko srce zapoje in dušica pleše, ko lička zardijo od lepega, ko... Mi lahko poveš en sam razlog, zakaj tega ne bi počela, če toliko daje???

Poglej, kaj vse nam daje narava... Samo videti moramo in se prepustiti življenju, videnju … Odpreti moramo "vrata" vase in najprej sebi dopustiti, da vstopimo... Sami sebi smo najhujši sovražnik, ko si z oklepanjem v norme omejujemo življenje... Pa ne da zdaj mislim, da je življenje pesmica... Je na nek način, definitivno je pa šola... Ko enkrat začutiš (drugače to ne gre, le z občutenjem!) v sebi tisto moč, da odpreš vrata, si na konju... Kajti "tam" sije sonce, tam je radost, tam najdeš samega sebe, v vsej svoji prvinski lepoti in tam najdeš voljo, da se predaš ljubezni...

... Kjer se smeš razkriti, brez strahu, da te bodo zasmehovali, se ti posmehovali, se norčevali iz tebe... Smeš se razgaliti do poslednje dlačice na sramnih ustnicah, kajti to si ti sam, edinstven v vesolju... Ljubiš se, ceniš se, ljubkuješ se, pustiš si, da te boža sonce, da te vzburja veter, da doživljaš orgazme sočasno z valovanjem morja, v silovitosti butanja valov v obalo, ko obležiš v sladostrastju kot razpršen Val na obali...

In šele ko se nasitiš samega sebe, narediš prostor za vstop še nekomu... Za katerega verjameš, da "vstopa" s pomembnim sporočilom, tako zate kot zanj... Srčno upaš, da boš zmogel, znal prepoznati sporočilnost druženja... Sprejemaš ga s spoštovanjem, čutiš, da ti je poslan od Boga... In glej, kaj se zgodi... Začutiš, da smeš biti ti sam, ko ne rabiš imeti "maske na obrazu", ko se ti ni potrebno nikamor skriti, ko se lahko samo razgališ do poslednje dlačice, da si v svoji goloti predan, dan na pladenj, radosten v čutenju, da živiš... Kajti ne veš, se ne zavedaš sporočila, ki ga moraš ti predati njemu... Zato se daješ, brezpogojno... Pustiš mu, da sam najde tisto, zaradi česar je potrkal na tvoja vrata in pusti ti, da sam najdeš sporočilo v njemu... Skozi sladostrastje, skozi orgazmična stanja, skozi svojo edinstvenost in individualnost pluješ proti brezpogojni ljubezni...

Dragi moj, postajaš moj navdih, vzpodbujaš mojo kreativnost... Nekako te občutim kot vir silne energije, ki se sprošča v meni, se izraža skozi tebe... Postajam sebi neprepoznavna tudi v obesedovanju občutenj... Ob vsem tem mešanju energije se hkrati počutim tako zveličavno, da smem, da zmorem, da sem lahko jaz jaz, obenem pa občutim predano hvaležnost, da sem se lahko našla in to lahko postala s tabo, skozi tebe...

Občutim te kot nekakšno nadgradnjo sebe... Ne znam natančno obesediti občutenja, če bi rekla, da sem poletela, se mi zdi preskromen izraz za to, kar v resnici občutim... Nekako tako, kot da je "to" bilo v meni ves čas prisotno, vendar se je aktiviralo šele s pritiskom na gumb "go"...  

Občutim te kot ognjemet, za katerega "veš", da je fantastičen in šele ko ga doživiš v živo iz natančno odmerjene oddaljenosti, začutiš fascinantnost videnega, ker dejansko občutiš tisto zveličavnost, katero ti "preblizu" ali "predaleč" omejuje...

In občutim te kot vodnjak, podobno grajskemu zapuščenemu vodnjaku, za katerega se točno ve, da te lahko tudi potegne vase, če se pregloboko nagneš nadenj, vendar se ne moreš in verjetno tudi nočeš upreti njegovemu čaru, ko ga enkrat odkriješ na svojih samotnih gozdnih poteh...

Tudi to sem jaz... Nekako pomirjena v svoji predanosti tebi, nama..., v zavedanju dogajanja, ki ga niti ne znam prav poimenovati, lahko ga samo občutim v svoji majhnosti, se mu čudim in ga vsrkavam vase... Sprejemam tvojo iskreno željo po božanju mojih občutkov, v krasnem dnevu, ki se je naredil... Podarjam to željo tudi tebi, da te razveseli in nasmeji, skozi ves dan, vsak trenutek dneva…

Z dotikom ljubezni v slovo

Čudna igra usode, nepredvidljiva situacija, situacija v kateri se najbolj ne znajdem. Z njo se soočam tako rekoč prvič… Je zame nekaj čisto novega, še neznanega…

Obiskal me je stari prijatelj. Sam presvetli gospod Ego. Beseda je dala besedo, jo tu in tam začinila še kakšna solza nemoči, togote, ranjenega ponosa. Vreme je prekrasna priloga, stoječa voda na vrtu še za zraven in za povrh, da bi se dalo mešati in brožiti in packati in se obmetavati… Čisto enostavno bi se bilo spustiti v bitko z njim, z egom… vendar ne… Zakaj le? Boj? Oh, lepo prosim! V času, ko vse teži k miru? A ni bolje, da se umaknem proti tistim daljnim obzorjem… kjer sanje ostanejo… Kjer je ostala Ljubezen… Veliko nje, edinstvene, tako čarobne v svoji enkratni neponovljivosti…

Spominjam se tistega  dneva takrat, ki se je zgodil, ko sem se zavedla svoje majhnosti pod težo lastnih misli in strahov. Privrela je iz mene še tista poslednja kapljica moči, tisto poslednje zrno poguma… da sem lahko umirila divjanje srca. Želela sem govoriti s teboj, te spoznati, a hkrati sem čutila, kako le lebdim, kako očarana strmim v tisto, kar se je dogajalo… Neznano. Neponovljivo. »Ustavi čas,« je govorilo telo, ko je počasi zavirala voda na štedilniku za – čaj vendar. Ja, prišel si na čaj… ne pa…, v valovanje s seksualno energijo nabitih teles…

Gledala sva se. Neki kristalčki so se svetili v očeh. Čarobni vplivi, ko nikomur ne braniš, da odide, čeprav ti celo telo govori »Ostani!«. Nisem te poznala… a kot da te poznam od nekdaj. Kako naj bi vedela?  Nekako sem čutila, da boš odšel, ko popiješ čaj, da se boš vljudno poslovil. Nenavadno, ampak ostal si… To je nemogoče. Pristopiti k nekomu, ki ga ne poznaš? Opazujeva se... se dotikava, spuščava poglede... se nasmihava… brez misli… Ne delujejo miselne povezave, totalni odklop… Prisotni so samo občutki… In vem, čutim – to je to, to hočem… 

Nekaj v meni ves čas ve, da boš odšel, enkrat. To si mi povedal pred samim začetkom. Pošteno. Le sama nisem zares verjela. Nekako sem verjela, da se bova starala skupaj… Predajam se... Neodvisno od mojih želja in hotenj, se zgodba razplete. Sicer drugače, kot se ponavadi razpletajo zgodbe… Brez objema, brez poljubčka… ne pogledam za avtomobilom, ki se po zvoku sodeč oddaljuje. Solze tečejo po licu… same, nekontrolirano… Polnijo prazno čajno skodelico…

Naj te spremlja moja ljubezen, dragi moj… najdi svoj neusahljivi vrelec ljubezni… polni ga in ga polno užij. Hvala za vse lepe trenutke, novo odkrita obzorja… Srčna hvala za vso skrb in pozornost v času moje rehabilitacije, za vse objeme vzpodbude za vse premagane strahove. Rada te imam…

Misli o zmogljivostih in minljivosti časa...

Čas je nekaj najlepšega, najlepši produkt kulture. Fascinanten odsev minljivosti vsega. Je odsev preteklosti, ki se izraža v sedanjosti in je zdaj, v tem trenutku temelj prihodnosti. Čeprav je po drugi strani najbolj bedast opomnik nekega pehanja, prehajanja, vstopanja in izstopanja… Če samo za trenutek skušam izginiti v svoje novoletne misli in pomislim, kakšno odločitev sem sprejela lani, sem hvaležna sebi, da sem jo. Zmogla. Premogla.

Upam, da sem dokončno dokončala z »ujčkanjem« spomina na očeta. Tistega mojega ljubega atija, ki sem ga imela priložnost spoznati v zadnjih mesecih njegovega življenja… Dokončati. Brez, da bi pomislila: Ah, zakaj pa bi naj to storila in si v glavi nalagala »bremena«, povezana z lastnim egom, ponosom, užaljenostjo, veseljem itd.. Mu pustiti oditi.

Čeprav nisem imela občutka, da bi se ga toliko »oklepala« ves ta čas, sem se ga verjetno res… Kot da sem bila ukleščena v neko tiho žalost in hkrati na zunaj kazala znake veselosti, sprejemanja njegovega novega bivališča, z neko posebno noto, kako zelo srečna da sem, ker sem smela njegovo poslednjo pot prehoditi z njim, kot njegov »izbranec«… Občutek imam, da sem bila tako zelo ranljiva v svoji biti, da sem potrebovala to občutenje njegove ljubezni, ki bi me naj varovalo, hrabrilo…

Zdaj sem menda končno razumela, da ljubezen zlahka spolzi skozi dlani. Gre in nič ne reče. Kot besede, ki postanejo pesek. Pride trenutek, ko vsaka beseda, ki jo izrečeš osebi na drugi strani, nima več teže… Imaš nekaj, če pa dobro pogledaš, nimaš pravzaprav nič… Spomin morda. In lekcijo, ki ti je nekaj dala, te nekaj naučila… In ki ti narekuje pot naprej. Da sprejmeš odločitev kako in razumeš zakaj.

Bolezen, svojo lastno ali tistega v neposredni bližini, bi morali sprejeti s hvaležnostjo. Daje nam impulz učenja, neizčrpen vir informacij o samem sebi, o odnosih… Pri tem sploh ni pomembna diagnoza – rak, bolezni srca in ožilja, psihične bolezni, že sama poškodba ob nesreči… Vedno, pa resnično vedno nam daje možnost učenja. Zgodi se, ker smo jo izbrali. Mi sami, v svoji biti.

Na poti soočanja z boleznijo je zelo pomembno, tako se mi vsaj zdi, koga srečujemo, kdo se nas v teh trenutkih miselno dotakne. Če v takih trenutkih pustimo negativcem, da nas okupirajo, nam vzamejo še tisto malo energije, ki je premoremo, potem bomo potegnili bolj kratko. Žal je res, da je največ takšnih prav v krogu ljudi, v katerem se gibljemo, pogosto med člani biološke družine ali »dobrih« prijateljev. Da ja vedno znova in znova padamo, se spodbijamo ob navlako preteklosti… Pravzaprav so vsi oni tam, ki so nam navidez »trn v peti«, naši učitelji. Učijo nas preseči navidezno odvisnost, se osamosvojiti… Hudo je, če tega ne razumemo… Medtem se nam lahko zdravstveno stanje hudo poslabša in lahko tudi fizično umremo…

Sama imam neverjetno srečo. Vedno, ko se »gladina« energije v meni spusti na minimum, mi pristopi NEKDO ali NEKAJ, ki mi poda roko in me dvigne. Lahko je tudi samo knjiga, kakšen članek, misel izrečena preko radijskih valov… Ena takšnih je vedno tudi Metka Klevišar, s svojo jasno mislijo, polna miru in razumevanja, v vsej svoji preprostosti… Hvala, Metka.

Odlomek iz ene njenih knjig: »Nesmiselno je premišljevati, kaj vse zmorejo drugi, kaj vse bi želela, če bi zmogla in podobno. Edino pomembno je, da znam tisto energijo, ki jo imam, zares dobro uporabiti, iz nje nekaj narediti. In prav to se mi zdi, da mi kar zadovoljivo uspeva. Prav tega sem se v mnogih letih naučila in to mi omogoča, da sem s tem, kar zmorem zadovoljna. Morda je to del mojega uspeha. Zame je uspeh v tem trenutku tudi to, da sem prišla v četrto nadstropje, ko dvigalo nekaj dni ni delovalo. Za nekoga je uspeh priti na Himalajo, za drugega na Triglav, za nekoga na Šmarno goro, zame v četrto nadstropje, za nekoga naredit nekaj korakov po sobi, za koga pa morda popolnoma negiben ostati v postelji. Ta je verjetno najbolj uspešen.«

Fotografije so bile posnete v ponedeljek. Na Krasu. Med Tomajem in Šempetrom pri Novi Gorici. Ujete so v misli o zmogljivostih in minljivosti časa.