Lucija-si.com

Ko čutiš življenje

Čeprav se nekateri vztrajno trudijo, da bi krojili dan drugim, se nekateri ne damo več. Bilo je dovolj in čas je, da se vsak postavi na svoje noge, karkoli že to pomeni… Ne bi bila rada spet »pametna«, vendar zavijanje v celofan in beg pred soočanji z dejanskim stanjem ne pomeni nič dobrega. Nikoli ni in nikoli ne bo, čeprav morda na prvi pogled ne zgleda tako zelo slabo…

Prav smešno je, ko se človek ozre naokoli po navidezni resničnosti in ugotovi, da naenkrat ni več ničesar od tistega, tako zelo »pomembnega« v nekem trenutku… Da je izginilo, izpuhtelo v zrak… Kot misel, kot vrednota, kot… ne vem kaj… In takrat natančno veš, da je nastopil nov čas, za nove vrednote…

Zdi se mi prav »čarobno« to opazovanje lastnega spreminjanja skozi zavedanje, da ni nič dokončnega, nič vseobsegajočega… da gre le za utrinek v vesolju, ki danes zgleda tako, jutri pa prav nasprotno ali drugače ali… nekako že… vsekakor pa ne tako, kot si poprej mislil, da je zacementirano dokončno… 

In prav »noro« občutenje pride šele takrat, ko si upaš odpreti svojo miselno shrambo in se postaviš v vlogo opazovalca v smislu, kaj vse ti bo padlo na pamet. Ne da sam kreiraš misli, kaj bi, kako bi… temveč, da se porodijo same od sebe… In hec je, ko se začnejo prehitevati in postavljati povsem drugačne temeljne iztočnice… Ne vem, če je najbolj modro o tem »prehitevanju« misli govoriti z drugimi ljudmi iz svojega okolja, ki si na podlagi povedanega ustvarjajo neka mnenja, sploh če jih za povrh vsega še po svoje zacementirajo. In te, ko se porodijo nove ideje, gledajo kot stoto čudo, zaverovani še v ono prejšnjo misel… Pa ko bi bilo le to, v redu, naj bo… a s tem čudenjem ti jemljejo energijo… seveda, dokler jim pustiš… No, pa smo spet na začetku… pri prvem stavku…

Edino, kar je po moje smiselno, kar ima neprecenljivo vrednost, je objem tega novega, teh novih misli z drago, ljubljeno osebo …, s katero čutiš utrip življenja, s katero to življenje resnično živiš, s katero doživljaš ta trenutek in ga osmišljaš … Je vstop novega trenutka v vajino intimo, kjer bi naj misli plavale kot tok reke, kot življenje …, brez tabujev.

Ustavljeno prijateljstvo

Pravzaprav nisem nikoli neposredno razmišljala, zakaj konkretno nekdo, ki ga poznam, seže po kozarcu, kadar ne gre le za potešitev žeje ali za zdravico ob kakšnem pomembnem dogodku. Kadar gre za tisti presežek, ki ga posledično opije. Ne le, da pogled nanj ni lep, pogled nanj je zelo žalosten … v meni vzbuja neka nelagodna, žalostna občutja, vendar nisem prepričana, če sem se pripravljena s tem problemom tudi v resnici soočati, se z njim ukvarjati  ... Razen v nekih mejah, ko tak človek s tem, ko se ne zaveda svojih dejanj, ogroža druge ali me konkretno zaprosi za pomoč. Takrat bom storila vse, kar bom lahko, da mu pomagam …

Vem, da se nekateri ljudje »ne morejo« izvleči iz svojih osebnostnih stisk, ki jih posledično pahnejo v odvisnosti vseh vrst, kar v mojem vrednostnem sistemu pomeni, da se nočejo, se jim ne zdi potrebno …, ker potrebujejo to izkušnjo zase, za svojo rast in razvoj. Vem tudi, da me zaradi tega nekateri ogorčeno grdo gledajo in mi očitajo netolerantnost do teh »ubogih«, nerazumljenih bitij …, za katere sem mnenja, da jim že paše biti v vlogi, v kateri so … In ko jim bo nehalo pasati, bodo že našli način, da bodo naredili kakšen drugačen korak …

In da nikoli, res nikoli ne smemo na situacijo gledati iz sebe. Ne smemo misliti po svoje. Ne smemo izhajati iz sebe in svoje bolečine, ki se sproži ob pogledu na tiste razmere, če hočemo vzpostaviti resnično razumevanje …

Ne trdim, da se je enostavno in lahkotno rešiti odvisnosti. Vendar brez zavedanja odvisnika, da je od nečesa odvisen, kar v temelju pomeni, da ima globok osebnostni problem, in njegove izrecne volje in želje, da se te odvisnosti reši, to je, da se sooči s svojo situacijo in jo poskuša razrešiti, je vsak poizkus že v naprej brezploden, ne zagotavlja rezultatov … Na nek način gre za neke vrste njegovo manipulacijo z okolico, z ljudmi, s katerimi je v neposrednem stiku …  Na nek način se tak človek »igra« s čustvi drugih, torej z našimi čustvi, do koder mu pač pustimo ...

Znašla sem se v situaciji ob prijateljici, katera ima več kot očitno že zelo hude težave z alkoholom. Ne morem je obsojati, čeprav bi jo resnici na ljubo najraje oklofutala, stresla, ji dobesedno nastavila ogledalo, da se pogleda, kaj nastaja iz nje. Ne najdem pravih besed zanjo, ker ne vem, kako bi se sama spopadala z njeno situacijo, če bi mi, kot je njej, pred leti umrl edini otrok. Če bi se pred tem borila z rakom dojke … Če bi življenje preživela, kot ga je ona, z vsemi stiskami in travmami, ki so jo nedvomno zaznamovale … Ne vem, kako je biti v njeni koži, ne vem, kako je biti v njeni glavi, ne vem, kako je z njenimi mislimi leči k počitku … Vem le to, da mojega nekajletnega prigovarjanja, da bi si poiskala strokovno pomoč, ne sliši. Ne razume. Ne ve, kaj bi z njim …

Znašla sem se v situaciji, da navkljub vsej žalosti, da je tako kot je, ne morem dopustiti, da bom še v naprej čustveno vpletena. V nekem trenutku sem začutila vso manipulacijo, tudi z mano, da sem le »orodje«, ki jo bo varno spravilo domov. Ne vem pravzaprav zakaj se je to zgodilo šele zdaj, ker je bilo že kar nekaj podobnih situacij …, vem pa točno kdaj in točno s čim … Šlo je v bistvu za en morda na oko povsem brez vezen zamah z roko, enak kot ga je leta in leta uporabljal moj oče, kadar je bil v »rož'cah«, da se me je znebil in utišal s češ, kaj pa ti veš, trotl zarukani … ki sem ga prepoznala kot sporočilo, da nekaj v tem najinem odnosu gre le v eno smer …

Sinoči je situacija »dozorela« do te mere, da se je ustavila pri meni, da ne vem, kako naprej … A to, da se je »ustavila« je verjetno dobro … Spoznanje z moje strani, da se lahko tudi neha, me na nek način osvobaja. Osvobaja v misli, da se bo kaj spremenilo …, tako ali drugače.

V naročju dneva

Neverjetno, kaj vse se lahko v enem dnevu zgodi, če pustiš, da te dan vzame v svoje naročje in te na krilih ponese po svojih poteh, na katere ti tvoj pametni razum vsekakor ne bi dovolil stopiti, z milijon petsto petindevetdesetimi izgovori, da nimaš časa, da imaš druge obveznosti, da je treba postoriti še to, ono in tretje … ne, ne … danes vsekakor niti pomisliti ne moreš, da bi …

Ko zmoreš, da nič ne misliš, nič ne sugeriraš, da le zaupaš stvarstvu, da bo vse tako kot mora biti, se dogaja … Četudi se dogaja na povsem drugačen način, kot si mislil, da se bo, s povsem drugačnimi prioritetami, točno veš, da je prav tako, kot je. Za hip se celo nasmehneš pametnemu razumu in mu prišepneš: »No, pa dajva naprej po tvoje!« S trdnim namenom, da vendarle izkoristiš dan za tisto, kar je pač treba … se lotiš rutinskih stvari. Dokler se ne zgodi …

V nekem trenutku začutiš intenziven dotik drage osebe, začutiš prisotnost nečesa, kar nima s tvojo rutino popolnoma nobene zveze … Začutiš na način, da zmoreš razumeti klic dneva, kateremu si se že v osnovi prepustil … Dan, ki ti prinaša toliko sporočilnosti in te preprosto v.o.d.i. … Vse do neposrednega stika z materjo Zemljo, ko napoči trenutek za pozdrav koreninicam, s poljubom položenih v svežo zemljo …

Dogaja se. Dogaja na nek nepredvidljiv način … Nekaj, kar te tudi osrečuje, sicer drugače, a vendar te … Ker sledijo neka dejanja, ki si jih vstavil v planer za čas, ko bo … Kaj že? Aha … In zdaj to odhaja …

Naenkrat se znajdeš v predvečeru na svojem vrtu, ki je zadnji večer tvoj vrt kot takšen kot ga poznaš …, ki je bil veselje in boleče mišice v času, ki mineva. Jutri ob ugodnem vremenu bo spremenil svojo obliko … Sprehod med gredicami, zahvala za radost, ki je ni bilo malo ... spomin na M., ki mu je vdahnila dušo s svojo prvinskostjo in še »zadnja večerja«, ki ti jo ponudi sam ob uri slovesa …  

In dneva še vedno ni konec …

Materinski dan

Slediti nekim povezavam na internetu zna biti sila zanimivo. Padeš noter, četudi nočeš in takrat, ko je to najmanj potrebno. Sploh postane zanimivo, če te to sledenje pripelje »na sled« tvojega lastnega zapisa in se ob tem sprašuješ, kaj neki je tistega za nekim drugim ekranom toliko navdušilo? vznemirilo? vodilo?, da te je dodal v svoje povezave … ti pa sploh ne veš, kdo to je in se tam, na tisti strani znajdeš prvič …

Vsebina zapisa gre ob bok današnjemu dnevu. Še vedno je moja temeljna misel enaka, dogajanje zelo vsakdanje … zato ne vidim razloga, da ga ne bi ponovno objavila.

Materinski dan. Še eden v vrsti praznikov, ki smo ga posvojili od tistih čez lužo. V mojem otroštvu se ga ni praznovalo, niti ga ne praznujemo zdaj. Je pa res, da se v zadnjih letih na ta dan znajde na moji mizi cvetje…, bolj kot znak pozornosti, kot karkoli drugega…

In če je že ravno »materinski dan«, naj bo moja misel danes posvečena materinstvu… Žalostno ugotavljam, da je okrog mene vse preveč mam, ki so mame zgolj po »defoltu« in s tisto pravo materinskostjo nimajo prav veliko zveze… Dejstvo, da so mame, jim prinaša nek status v družbi, otroški dodatek, dodatni dopust, pravico do jamranja, ko zmanjka denarja za to, ono in tretje…

Mogoče je prav, da ženska, ki postane mati, ohrani zase ves svoj »luksuz« od prej, šminke, lake, revije, cigarete, obleke, potovanja – pred potrebami otroka,… mogoče pa tudi ne… Mogoče je prav, da otročka da takoj v varstvo babicam, varuškam… in se posveča karieri, študiju… mogoče pa tudi ne… Prepričana sem, da se najdejo zagovorniki tako na eni, kot na drugi strani… in ne bom iskala odgovora na tisto, kaj je bolj prav… Prepričana pa sem, da mama ne postaneš zgolj s tem, da rodiš otroka…

Mama je v mojem vrednostnem sistemu nekaj, kar se učiš celo življenje. Vloga, ki je živa in nepredvidljiva, ki se je ne da naučiti niti iz učbenikov, niti iz vzorcev, ki nam jih je predala lastna mati… Biti mama je nenehna plovba po neznanih morjih naših življenj, kjer od trenutka, ko porodimo svojega prvorojenca nimamo več krmila v izključno svojih rokah…

Biti mama je velika odgovornost nad življenjem otroka do nekih razumnih starostnih meja. Odgovornost nad krhkostjo in ranljivostjo bitjeca, ki se je porodilo iz tebe… Nikoli končana zgodba o pravilnosti odločitev v nekih kritičnih trenutkih… Noči brez spanja, ko kaj ne gre skupaj… vzajemno veselje, ko se rojevajo uspehi… vzpodbujanje in potrjevanje otrokove biti…

Prepričana sem, da otroci ne potrebujejo na tone igrač, cunjic, ki jih prerastejo v nekaj tednih, vseh mogočih krožkov in drugih aktivnosti, v katere jih vključujejo starši, ker nimajo časa biti z njimi…, potrebujejo pa ogromno ljubezni in varne hrbtenice domačega ognjišča… O.K. se strinjam, mogoče je vendarle lažje sprejemljivo, da je otrok polno zaseden, kot pa da bi ga vzgajala ulica ali mediji… a še vedno se me ne da premakniti v tistem delu, da otrok potrebuje mamo… in očeta… ne ali ali, temveč oba… In tukaj, v tem delu vidim ključno vlogo matere, da otroku »zagotovi« tudi očeta…

Da sem natančnejša – v tem delu ne vidim v vlogi mame izključno ženske in v vlogi očeta, izključno moškega. Lahko spola vlogi zamenjata. Ne vidim nič napačnega tudi v tem, da otroka vzgajata istospolna partnerja… Edino, kar se mi zdi zares pomembno je – vloga, ki jo nekdo prevzame v življenju otroka. Vloga mame in vloga očeta…

Na svetu je vse preveč sirot, vse preveč pohabljenih otrok, brez ljubezni, brez toplega materinega naročja, ki so prepuščeni samim sebi. Ni se nam treba ozirati po Afriki, Indiji… še kje… Dovolj je, da pogledamo na domače dvorišče… Vsak dan znova… In preizkusimo svojo »materinsko« vlogo… In svojo »očetovsko« vlogo… Ne pa da se le trkamo po prsih, kadar naš otrok stori to, ono ali tretje… in se poslužujemo kaznovalnih ukrepov, kadar ne zadosti normam, ki jih kot starši postavljamo…

počasnost dneva v deževanju ali Začutim, da v nedrjih zadrhtim (PS Lucija)

Še vedno se srčno nasmejim ob spominu na takratni smeh, ko naju je omemba Bernarde posadila nazaj v šolske klopi, v isto zgradbo učenosti, v isti čas mladosti … čak', takrat sem jaz … ne, takrat sem jaz … čak' a pol sva skupaj? In smeh … Seveda! Svet se čisto skrči, postane čisto majhen, ko nanj pogledaš z očmi takratnega časa …

A Ona ni le ena izmed njih, iz takratnega časa … Ona se je zame rodila danes, je izjemna v danes … Je moj sopotnik danes … Je dragocen prijatelj danes … Ki Ve. Ki Čuti. Ki Je. Brez velikih besed. Ona Je, takšna kot je. In takšno kot je, jo imam rada. Brez prefinjenosti. Brez, da je kaj treba … S sprejemanjem in razumevanjem različnosti med nama, ki naju bogati, ne razdvaja …

Rezultati PS - Začutim, da v nedrjih zadrhtim

Spet smo zaključili z eni krogom pisanja prostih spisov, pravzaprav smo kar frajerji, da nam jih je uspelo na ogled postaviti že toliko.

Hvala vsem, ki vas je naslov Začutim, da v nedrjih zadrhtim toliko pritegnil, da ste se nanj odzvali. Osebno meni je bil izjemno všeč tudi Jursonov odziv, a pravila so pravila, zato ga nismo upoštevali, kot tudi tistih, ki so izrecno želeli, da se jih ne šteje zraven.

Ostane mi le še, da razglasim zmagovalca tega kroga in sicer je to

PRAVAKALA

ne glede na to, če štejemo komentar njenega moža zraven ali ne. Torej Kala, predajam ti vodenje naslednjega kroga, s popotnico sončnega zahoda ..., ki jih bo v naslednjih dneh vse več ...

Zgodovina: Od objave naslova do razglasitve sodelujočih in rezultatov ...

Samo spomnim, da je to nocoj ... da se odštevajo minute ... in da je zadnji čas za razgibavanje prstov ... Torej nocoj se družimo ob prebiranju prostih spisov ...

Do takrat pa - imejte lep in uspešen dan ...

Ko bi mi bilo dano več časa za razmišljanje, bi naumila kakšen zelo zahteven naslov za naslednji krog prostega spisa in bi na dolgo in na široko pisala, kaj pričakujem in na kakšen način se naj piše … Ampak … je pač tako, da če nam gre zares za nohte, ponavadi pristopi stvarstvo in nam pomaga po svojih najboljših močeh. Tokrat mi je padla sekira v med, ko se je naslov pojavil kar sam od sebe:

Začutim, da v nedrjih zadrhtim

Razglašam termin za v branje postavljene vaše umetnije

/z vsemi akceptiranimi zamudniki/

Torek, 23. marca 2010 od 20. ure dalje

Rezultate in zmagovalca bom razglasila

v soboto, 27. marca 2010 do 14. ure

Samo še en napotek v popotnico: Naj vas drhtenje v vas samih ne plaši. Običajno prinese nekaj novega in nekaj lepega.

To bi bilo to. Zmasirajte prste, zadrhtite in se do 3000 znakov zavihtite.

pa da vidimo, kako so se prsti zmasirali:

1. počen zadrhljaj /ps mah/ - mah / 

2. Netekmovalni,nespis:Ko edino v sebi drhtnim - Zavestna samost / 

3. počasnost dneva v deževanju ali Začutim, da v nedrjih zadrhtim (PS Lucija) - Lucija / 

4. ps - ZAČUTIM, DA V NEDRJIH ZADRHTIM - morska deklica / 

5. SPIS: Čutim, da v nedrjih zadrhtim - ana od srca / 

6. Začutim, da v nederjih zadrhtim - PS - Kala / 

7. drget... kjerkoli že [PS, Jan] - JanAlumnus / 

8. Dr., h teti! - Turdus / 

9. Drhtenje - kao PS - klotilda / 

10. Drhtenje - Radirka prosti spis z zamudo - Radirka / 

11. PS - drhtenje v nedrjih (drhtim z zamudo) - darja haiku/

12. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=jurson&e_id=118568 - jurson/ - NETEKMOVALNO!

13. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=Babica&e_id=118638 - Babica/ - NETEKMOVALNO!

Na današnji dan

Storil si me neskončnega, tako je tvoja volja.

To krhko posodo prazniš zopet in zopet

in jo polniš zmerom z novim življenjem.

Nosil si to drobno trsteno piščalko čez hribe in doline

in si dihal z njo melodije večno nove.

Ob nesmrtnem dotiku tvojih rok zapušča srce moje drobno

svoje meje v radosti in raja besede neizrekljive.

Tvoje neskončne darove sprejemam samo na teh svojih malih, malih dlaneh. Veki minevajo, in ti zmerom nalivaš in zmerom je kam iti.

(Rabindranath Tagore)

Vse najboljše, sin moj!

In memoriam Bella

Prišla je v naša življenja, bila naš sopotnik pol leta in nas po svoje zaznamovala. Čeprav je vedela, da se bojim psov, mi nikoli ni pokazala tega, da ve. Pravzaprav je bila zelo potrpežljiva z mano in mogoče bi sčasoma zmogli navezati trdnejše prijateljstvo, če …

Če ne bi bilo tega »če«…

29.9.2009

22.11.2009

19.12.2009

Zdaj počiva v miru. Nekje, v njenih nebesih. Mi pa se soočamo vsak po svojih zmožnostih.

Zakaj se ne razumemo? (PS Lucija)

Poznate občutek streznitve? Trenutek, ko se zaveste, da pravzaprav živite v iluziji? V neki navidezni resničnosti? Ker je to, kar se vam v trenutku zgodi, tista prava, dokončna resnica? Otipljiva resnica, ki ji moraš verjeti, ker se pravzaprav odvija pred tvojimi očmi… Tista, ki ni zavita v tančice skrivnostnosti… Enostavno je… Tukaj in zdaj. Beseda, ki postane molk, pesem, ki se ne izpoje… In naslednji trenutek zavedanje – kaj pravzaprav govori beseda o molku? Ali molk o besedi? Kaj je tisti neizpeti refren pesmi? Od kod torej petje, če ga slišiš? Zakaj refren, če je pesem brez refrena? Enkratna? Edinstvena? Kdaj je pravzaprav iluzija postala resničnost? In kaj je bolj navidezno – resničnost ali iluzija? Ali zakaj iluzija ni navidezna?

Ne gre za vprašanje – ljubiti ali biti ljubljen.  Gre za več od tega… Gre za harmonijo, tovarištvo, razumevanje, prijateljstvo, gre za Biti. Gre za Midva… Ne gre več za komunikacijo. Ne moreš komunicirati o stvareh, ki jih ne občutiš. Gre za občutenja. Dotike sreče, povezanosti, prepoznavnosti. Ki so ali pa niso prebujeni…

Kaj je torej tisto, kar sledi? Iskanje resnic v drugi navidezni resničnosti? Ne se hecat! Misliš, da se lahko obnese? Nikoli! Beg je beg, kakorkoli ga poimenuješ… in še vedno le in zgolj Navidezno. Prebudiš se s pogledom vase, s pogumom, da odpreš srce, z zaupanjem, da se bodo rane zacelile… da vstaneš močnejši, modrejši… Živ. Gre namreč za Življenje.   

Zato se ne razumemo. Ker živimo vsak v svoji navidezni resničnosti, v iluzji slepote, s premalo iskrenosti, s premalo zaupanja, s premalo poguma se darovati na oltarju ljubezni. Ker nas ovija strah pred tistim, kar se skriva v nas, ker si ne upamo enostavno svoje lastne biti prijeti pod roko in z njo zakoračiti v življenje.

Zakaj spet? Čemu je to potrebno?

Pred dvema dnevoma je postalo uradno … Potrebovala sem dva dni, da sem se toliko zbrala, da sem lahko poklicala, ne da bi zraven  jokala. Kar nekaj poizkusov se je izjalovilo, ker so me oblile solze prej, ko sem lahko pritisnila »kliči« …

Hudič je, če se dogaja tako na hitro, da komaj slediš in hudič je, če tisto, kar sumijo, postane  resnično. In ti, mali človek, veš o tem ravno toliko, da veš, da je hudič. Jebela cesta …

Povsem drugače je, ko se dogaja tebi. Takrat veš, da se moraš nekako spoprijeti, sporazumeti z novo nastalo situacijo. Čeprav ne veš ničesar, veš, da nekaj moraš. Nekaj, kar te bo preživelo ali pa pokopalo ...

Ko se pa to dogaja tistim, ki jih imaš rad, ki so ti blizu, ki so ti dragoceni sopotniki skozi življenje …, se pa v sekundi dvajset vse sesuje. Ne moreš. Ne gre. Solze tečejo in kletvice letijo. Počutiš se tako zelo nemočnega. Ko točno veš, da ne moreš ničesar storiti, da je vse odvisno od tistega, kateremu se je zgodilo …

Res ne vem, kako so ljudje »preživeli« v času pred internetom … Ko so kar nekaj čakali in nič vedeli, kaj jih čaka … A je bilo takrat bolje? Ali je bolje, da vsaj približno veš, s čim imaš opravka, kaj te čaka …, da se lahko pripraviš?

Pa vendar bi moral biti pogumen tudi ti! Ti »opazovalec«, ki te je novica s krepelom kresnila po glavi. Te opomnila, da si tudi ti minljiv /seveda to veš, ampak ko se dogaja tvojim, čisto od blizu, se moraš spet spomniti, kaj je tisto res dragoceno v življenju/.

Točno veš, da oni drugi potrebuje ogromno energije za borbo, ki ga čaka … Ogromno dobre volje in optimizma … Ne moreš zdaj ti nekaj cmizdriti in vzdihovati … Halo! Četudi te še tako zelo boli srce … Preizkušnja z boleznijo je njegova in le on se mora spopasti z njo …

Moraš se vzeti v roke, dobesedno odpreti srce in pogoltniti tisto neprijetno kepo v grlu. Pogumno izbrati ime v telefonskem imeniku in počakati na zvezo, ki ti daje možnost, da zaslišiš glas na drugi strani … Dobro znani glas osebe, ki jo v duhu stisneš k sebi in poslušaš …

Berem, da gre za vrsto raka, ki je visoko ozdravljiv, ko mi še sama pove za diagnozo. Spraševati se, zakaj ravno ona, je jalov posel … Dejstvo je, da ne bo enostavno, a zelo zaupam vanjo. Zaupa tudi ona vase … in verjame, da se ji bo izšlo. Njene besede me pomirjajo … Iz njih veje Moč … Namesto, da bi jaz pomirjala njo, ona pomirja mene … Klepetava kar nekaj časa, ko oklep bolečine začne popuščati. Najino klepetanje me sreči. Začnem se zavedati, da sem naredila korak naprej v zavedanju … Čutim, da lahko govorim iz sebe, da se pogovarjava odprto …

Tokrat je bilo zame huje, kot takrat, ko sem izvedela za očetovo bolezen. Huje, kot tistega dne, ko je bila postavljena diagnoza, ki še ni beležila preživetja … In huje, kot tistega dne, ko je umrl. In za razliko od takrat, zdaj zelo zaupam, da se ji bo izšlo.

Držim pesti zate, draga S. In vem, sem prepričana, da bodo tudi moji prijatelji namenili kakšno toplo misel zate, za tvoje zdravje …

Več kot virtuala

Na obrazu vse nam piše.

Vsako čustvo se izriše.

Beremo lahko romane,

slutimo neskončne sanje.

Gledamo se v ogledalu,

vidimo pa v vprašaju,

ki odseva iz oči,

vse

skrivnosti naših dni.

…

© Ines

In dopisano: za Lucijo Ines, 8.3.2010

Od leve: Jasmina, Andrej in Ines

 Aha. Tam sem bila. Pravzaprav sva se odpravili z Radirko, ker se nama je ravno ujel čas, da lahko greva.

Ujeli sva jih med postavljanjem razstave v eminentnih prostorih univerze. Tako drugače je z umetniki govoriti o njihovem ustvarjanju. Ko ujameš tisti žar v njihovih očeh, postane povsem nepomembno, da se pravzaprav na tovrstno umetnost ne spoznaš. Da veš zelo malo ali skoraj nič, pa vendar te tisto osebno navdušenje postavi na neko mesto, ki ga težko opišeš z besedami. Te preprosto sreči.

In lepo se je spet srečati z ljudmi, s katerimi imaš spletene neke odnose in na katere te vežejo neka, več kot le virtualna čustva. Ko ti je v tako veliko veselje, ko se moraš povzpeti na prste in pri tem ujameš še njegov napol priklon, da se lahko kot dobra znanca objameta zares. Ah, ni iz trte zvito tisto o nekih datumih, če gre za njega…

in potem ugotavljaš, da je pravzaprav to tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ, te zadovolji … in četudi do naslednjič ne bo ničesar vmes, bo naslednjič več …

p.s. fotografije je kot uradni fotograf posnel Mitja in dovolil, da jih objavim. Hvala. 

Ena in ena je še vedno samo dve

Poskušala sem včeraj napisati en tak lep, evforičen prispevek, v katerega bi vpletla vso svojo iskreno, čustveno navdušenost, v povezavi s tistim, kar se je zgodilo … Že, ko je ob druženju v moji dnevni sobi tekla harmonična komunikacija, je bila odločenost to storiti še velika …, seveda v soglasju z obiskovalcema. Vendar …, ko sem se potem, po njunem odhodu dejansko poskušala lotiti »zadeve«, me je vse minilo. Pogled na sceno na eDiju me je menda prvič v štiri letni blogarski karieri postavil pred vprašanje: »Zakaj vendar bi?«

Res. Zakaj le? Res je, da smo se spoznali skozi bloganje. Ampak samo to. Vez, ki smo jo spletli, smo jo pa spletli mimo bloga. Naklonjenost, ki jo čutimo drug do drugega, se čuti v toplem stisku dlani, v iskrenem pogledu, tudi v prijateljskem objemu in prešernem nasmehu. In vem, da je to dragocenost. Ki pa je ni dalo bloganje, ampak tisto izven tega …

Česar mnogi nimajo. Niti si ne znajo predstavljati, kako je biti v tem … In jih dajeta huda nevoščljivost in radovednost …, kar povzroča samo še dodatno frustracijo, ker so mnenja, da se vse vrti  okrog njih, da se naši skupni interesi dotikajo le njih in da jih do kosti oberemo, ko pridemo skupaj … Seveda jih! Saj smo le ljudje. Enaki njim. Krvavi pod kožo, z opravljivim jezikom … J))))) In potem »trinknemo« s kozarci in nam dol visi, če so oni danes že pomili posodo ali ne, če jih boli glava ali ne, če … Enostavno jih ni. Ne obstojajo. Njihova virtualna podoba je povsem nepomembna za naše druženje …  

Včasih, ko je bil ta prostor še prijetna klepetalnica, je bilo lepo deliti »dragocenosti«. Vsaj sama sem verjela, da jih delim med podobno čuteče duše, ki nas je trenutek na premici življenja pač postavil na neko mesto v nekem istem času in v skladnosti s samo sabo tudi delovala. Vsekakor je šlo za neke vrste vzajemnost, za samoiniciativna učenja, na in od tistih, ki so bili v svojih navedkih konkretni, ki so točno vedeli o čem govorijo in za tistim povedanim tudi stali, pa naj je šlo za poezijo, prozo ali fotografijo … Ni bila pomembna vsebina. Pomemben je bil Način, kako so se stvari prezentirale.

Čeprav mnogi mislijo, da se je to »lepo« druženje začelo rušiti s trenutkom, ko je Jana postala Jan, kar jih je mnoge »osebno zelo prizadelo«, kot so vedeli povedati v tisočerih besedah … se naj poskušajo spomniti časov prej … Kako so se počutili v nekih »predavanjih«, ki so »zahtevala« komunikacijo? Ko se je na eDiju nehalo le povedati, pokazati – ko se je začelo »ocenjevanje« s srčki in objemi za prisotnost … Poskušajo se naj spomniti, kako so se počutili, ko niso prejeli povabila na kakšno srečanje? Ko so bili prezrti? Naj prebrskajo po svojih postih in komentarjih, datiranih na čas, ko je Jan še bil Jana …

In kaj za to, če je temu /tudi bilo/ tako? Kdo lahko od koga zahteva ali pričakuje, da bo ravnal tako, kot oni veleva? Kdo ima pravico pozivati in se sklicevati na delovanje v skupnosti, ki temelji na prostovoljnem članstvu? Še v svojih lastnih družinah nimamo te pravice, kaj šele od svojih lastnih otrok pričakovati kaj takega … Oprostite. Zdi se mi skrajno »otročje« to hlastanje po delovanju in razčiščevanjih v skupnosti, v smislu socialističnega duha »bratstva in edinstva« … In to od ljudi, ki se že same misli na naše življenje v socializmu otepajo kot hudič križa … Njihovih obupanih klicev – dejmo nekak uredit odnose med sabo, da bo manj sovraštva med ljudmi. Osebno ne čutim nobenega sovraštva med ljudmi. Ker je sovraštvo čustvo, ki se rojeva v ljudeh samih in prihaja iz ljudi, ki bi ga radi imeli in negovali in ga imajo in ga negujejo.

A je to res tako težko razumeti??? Namesto javnih klicev po tem, kaj naj naredimo, bi sama raje rekla, dejmo, začnimo že enkrat pometat vsak pred svojim pragom. Bomo imeli vsi zadosti dela …, pa še kakšna pametna ideja bo padla v glavo, ko se bo enkrat popucal drek … In tistim, ki jih boli, bi rada rekla: »In naj vas, za božjo voljo, ne boli tako zelo, če imamo nekateri drugače nastavljene nastavitve, kot smo jih imeli pred letom, dvema … V nekem smislu tudi v bloganju zorimo. In v tem ne vidim nič slabega …«

Še da enkrat pojasnim ta prijateljstva … Sem jih ravno včeraj v zasebnem sporočilu nekomu, ki ni na »seznamu« mojih prijateljev, mislim, da v povsem prijetnem dialogu, zagotovo v spoštljivi komunikaciji J)))))   Ta  »prijateljstva«, ki gredo mnogim v nos ...  Mnogi so jih, z mano vred prečesali … Kadar gre za pisanje, ki ga ne namenjam vesoljnemu svetu, torej, če gre »za urejanje zadev znotraj eDija« /termin uporabljen od odsrcadosrca/, so nastavitve nastavljene na »registrirane uporabnike« ... Kadar so pa samo za prijatelje, so pa v bistvu namenjeni tistim, s katerimi se družimo tudi sicer ... enako kot v RL, kjer tudi vsem mimoidočim iz mojega naselja ne razlagam, s kom seksam, recimo.

Wau, sem presenečena sama, kakšen elan za pisanje daje takšno intenzivno srečanje, kot je bilo včerajšnje, ki daje s tem, ko se prazni virtualno, večjo težo in prostor tistemu, resničnemu, otipljivemu v prijateljskemu objemu. Prav zanimiva izkušnja, resnično.

Torej, da zaključim še z enim »ocvirkom«. Če se spomnite, je bilo lani ogromno »lepih«, res v navednicah izpisanih besed, namenjenih razno raznim izbiram in izpostavljanjem blogarjev, kandidiranjem med kul in tako dalje in tako naprej in posledično demonstrativnih, užaljenih  odhodov. Bilo je tudi izrečenih veliko »posmehljivih« besed na moj račun, v zvezi z najblogarjem leta 2008, saj vendar za nekatere predstavljam »strah in trepet« /hahahaha/ ali pa, ne spomnim se več natančno tistega »opolzkega« poimenovanja …, ker sem se pač znašla na nekem mestu, kjer bi raje videli koga drugega oziroma so imeli drugega svojega kandidata. Kako komu godi pozornost in kako bi bilo bolj prav, če bi …, je tudi bilo povedanega veliko.  

Letos je to naredilo uredništvo. Sicer že dva meseca nazaj, pa vendar nisem zasledila, da bi se o tem debatiralo. Je pa res, da sem precej manj prisotna, kot sem kdajkoli bila … In ko sem danes slučajno našla pot do tega prispevka, so moje antene zabeležile terminsko usklajenost z nekim drugim dogodkom, ki ga takrat nisem zmogla razumeti …, čeprav sem umetnici besedovanja tudi čestitala. Mnogo ljubša bi mi bila odkritost in z veseljem bi ji stisnila dlan, ker vem, koliko ji to pomeni.

In če potegnem črto – že samo zaradi te današnje sestavljenke, ima moja včerajšnja dragocenost še toliko večjo težo, da je ostala zapisana le v naših srcih.

Pa lepo nedeljo voščim.

Karma ali izvirni greh?

V moji neposredni okolici se toliko dogaja v zadnjem času. Z ljudmi okrog mene. Zgleda, kot da bi se v vsako hišo naselilo eno »učenje« na trpkih preizkušnjah vsakdana. Ko gledaš takole z mičkene distance skozi moj nivo zavedanja, lahko ugotoviš, da jih »useka« točno tam, kjer jih najbolj boli. Enako kot je mene, tebe, njo … mnogo njih. Zakaj pravzaprav na način, da boli?   

Prej sva se pogovarjali s sosedo, kateri so v lanski jeseni odstranili možganski tumor, ki na srečo ni bil zločest, le tako trapasto postavljen, da so poseg opravili v Nemčiji. Pripovedovala je o »novih« občutenjih, ki jih doživlja zdaj, za katere pravzaprav niti vedela ni, da obstojajo. Ne more se načuditi, da so verjetno bila ves čas v njej, a jim tisti tumor ni pustil, da bi se razživela, izživela, pravi, da jim je zavzemal njihov prostor …

Pogovor je zašel na področje, kako je pravzaprav vse vedno v nas, le da nekaterih stvari iz takšnega ali drugačnega razloga ne vidimo, dokler nas nekaj hudega ne treskne s krepelom po glavi ali se nam ne zgodi nekaj, da naredi prostor novim zavedanjem … Močno jo je vznemirilo tudi občutenje, da se vse dogaja z nekim razlogom, za katerega ne more najti odgovora več pri sveti maši, čeprav je v svojih štirideset in nekaj letih bila vzorno »dete« in je redno hodila k maši in sprejemala cerkvene zakramente …

Nekaj dni nazaj sem v bolnišnici obiskala sestrično po operativnem posegu. Postavljeno pred težko preizkušnjo, s hkratnim, zelo podobnim občutenjem, kot je to pri moji sosedi. Naenkrat tudi ona ne zmore poiskati neke tolažbe zase v molitvi, kot je to lahko leta pred tem …

Sama sicer že dolgo ne hodim več k maši in ne iščem tolažbe v molitvicah, ki sem se jih naučila v otroških letih. Z izjemo spominskih maš za pokojne sorodnike ali svečanih ob različnih prilikah. Tam tudi nisem za to, ker bi čutila svojo umeščenost v prostor in kraj temveč zaradi druženja z »mojimi«. Ko je »usekalo« pri meni, ko se je dogajalo meni, ko se mi je misel ustavila na tem, da morda umiram, sem res zmolila Očenaš in Zdravo Marijo, a ne z občutkom, da bi mi to kaj pomagalo, temveč bolj z namenom, da mi ne more škoditi, če bom odšla preko … Vendar sem že pred to infarktno izkušnjo iskala svoje poti in odgovore na vprašanja, ki so se mi postavljala. Začenši s prepoznavanjem smiselnosti termina »izvirni greh«, o čemer sem že pisala.

Ker se trenutni zgodbi sestrične in sosede na nek način pokrivata in ker obe zdaj prebirata moj blog, ponovno »odpiram« prispevek izpred treh let z naslovom: Karma ali izvirni greh?

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,…

to že cveti ...

Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Vir vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!

to se pa končuje ... heheheh
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.) Sem našla tukaj!

Še moj piskrček - o Včeraj

O včerajšnjem potepanju po Gorenjski, sta svoje povedali tako Radirka, ki je z mano »bandala«, kot Klotilda, kateri je bil obisk namenjen. Pravzaprav je bil obisk bolj namenjen njenima vnukoma, Jakobu in Purfelčku. /Konec koncev pa je bilo potrebno opraviti »kontrolo« pri babici, kako se rokuje z nalogo, ki si jo je naložila …/

Biti na tistem koncu in si ne utrgati trenutka za blejske kremšnite je skoraj enako kot storiti smrtni greh, četudi so vse mize ob oknu rezervirane …

… in odločiti se za nadaljevanje poti proti Jesenicam skozi dolino Radovne, je bilo skoraj samoumevno, če upoštevamo Radirkino ljubezen do njene doline … Ob upoštevanju ženske »logike«, ki se na pot odpravi v cunjah in obutvi, primernim celjskim »pomladnim« temperaturam, in ji niti na kraj pameti ne pade, da se morda odpravlja nazaj v zimo J)))), je bilo to kar pogumno dejanje … Seveda tudi neodgovorno … vendar o temu ne bomo na glas razpravljali … Res bi bilo zanimivo natikati verige, če bi bilo potrebno, kajti težko bi našli kakšnega frajerja, ki bi to naredil … Edini avto, ki sva ga srečali je imel celjsko registracijo in še to sva ga srečali na mestu, kjer niti pomisliti nisi smel, da bi pritisnil na zavoro …

/Ah, ženske pač!/

Da se da priti do Kloti tudi po povsem drugi poti, kot to prideš običajno, sva tudi ugotovili, ko sva zgrešili pravi odcep do nje in pripeljali do bloka, ki bi po občutku moral biti njen … In je za povrhu vsega res bil! J))))), kar sva ugotovili, ko je Kloti stopila na balkon …

In ja. Druženje je bilo prijetno. Toplina njenega doma naju je sprejela odprtih rok. Rokovanje s fantoma je bilo prisrčno, toplo … Tudi, ko so njeni fantje odšli in smo ostali sami z Mačkotom, smo pletli in spletali kito prijateljstva še naprej … Neke stvari je res vredno graditi in nadgrajevati in ob tem čutiš vso tisto hvaležnost ob zavedanju, da je natanko to tisto, kar je v nekem trenutku na pravem mestu …

O otrocih

Počitnice se končujejo, s ponedeljkom se znova odpirajo šolska vrata. Pri nas smo s temi stvarmi že kar precej časa nazaj opravili. A zdaj, v njuni odraslosti lahko skupaj pogledamo na tiste čase in družno ugotavljamo, kaj smo ustvarili na teh relacijah … In kaj od vsega smo stkali tako dobro, da je vzpodbuden temelj samostojnim življenjem …

Ravno sinoči smo imeli eno takšno mini družinsko srečanje, ki se je zgodilo samo od sebe, nenapovedano, čeprav jasno, naključij ni, ne verjamemo vanje. A kot je bilo  za razumeti, smo vsi v nekih prelomnih obdobjih v sebi, s sabo … in smo v naši intimi /sin, hči in jaz/ spet dobili tisto »potrdilo«, da vendarle Smo … Srečna sem. In hvaležna za to danost.

Natančno tako, kot sem v intervjuju za lokalni časopis povedala: »Hvaležna sem, da sem postala mama pri osemnajstih letih, kar me je popeljalo na povsem drugačno pot mojih raziskovanj in potovanj, ko mi je bilo darovano učenje iz Življenja, ki mi je bilo prvič kot neobrušen diamant položeno v naročje marca 1978 in še enkrat  junija 1982. Če mi je kaj zares uspelo v življenju, potem mi je materinstvo… In če mi že ni ravno uspelo najti sopotnika za pot skozi življenje, mi je nekako uspelo vsaj to, da sem otrokoma izbrala »sprejemljivega« očeta, s katerim ju vežejo spodobni družinski odnosi…  «

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen,

toda ne morete jim dati svojih misli,

kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa,

ne pa njihovih duš,

kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,

ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,

toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi,

kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok,

da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč.
Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje. /Khalil Gibran/

Ultrazvok dojk

Se mi zdi, da že precej dolgo nisem polnila tega prostora z zdravniškimi pregledi, težavami z zdravjem, ipd. /Hvala Stvarstvo, Vesolje, Narava …/, kar pa ne pomeni, da se tu in tam kakšne stvari ne pojavijo ali da so kar vse že izginile. Neke reči bodo pač ostale do konca, ampak ob zavedanju, da gre le za  preventivno kontrolne preglede, je dosti lažje, kot pa je bilo, ko so bile težave aktualne, jih je spremljalo polno strahov in preverjanj, skratka … povedati želim, da je za dobro spanje potrebno imeti tudi ozaveščen in razumen odnos do svojega zdravja. Verjamem, da je povsod vse polno oponentov, ki jim je ljubša in prijetnejša misel – manj kot vem, manj me boli … sama pač nisem takšnega mnenja.   

Moje izkušnje so me pripeljale do spoznanj, da bi bilo marsikomu marsikaj prihranjenega, če bi se ljudje bolj zavedali lastne odgovornosti do svojega zdravja. Zanj skrbeli bolj preudarno in posledično ne ignorirali sprememb, ki jih zapažajo na svojem telesu. Ni vsak tumor rak. Iz marsikaterega pa se lahko razvije. In če se zavedamo samo teh dveh stvari, lahko marsikaj preprečimo, česar posledično medicina ne more več pozdraviti.

O mojih dojkah in o vsemu ceremonialu okrog njih, je bilo na teh straneh že marsikaj zapisanega. Od tega, kako do prvega pregleda /cigareti res znajo človeku trkati na vest/, do tega, kako so eno »obdelovali« v celjski bolnišnici in drugo v celjskem zdravstvenem domu /kot da ne bi bili obe moji!?/ … zlasti pa o tem, da sem EDINA, ki je dolžna skrbeti zanje, za redne kontrolne in preventivne preglede … in da noben sistem zdravstva ne bo vodil evidence o tem,  kdaj sem kje za kaj naročena in kdaj bi bilo prav kontrolirati to ali ono …

Ultrazvok dojk se uporablja cit. »kot dodatek mamografski preiskavi, če želimo razjasniti na mamografskem posnetku vidno spremembo ( bulo). S to preiskavo ugotovimo ali gre v danem primeru za čvrsto tumorsko zatrdlino ali enostavno, s tekočino napolnjeno cisto. S pomočjo ultrazvoka se lahko na ta način izognemo nekaterim kirurškim postopkom.« Lahko se opravlja kadarkoli med menstrualnim ciklusom, medtem ko je mamografija bolj jasna v času, ko menstruacija ni prisotna …

Danes je bil spet eden od tistih dni, ko so bile v »strokovni« obdelavi moje dojke. Prepričana, da je itak vse v redu /po tisti zadnji neprijetni situaciji pred skoraj dvema letoma, ki me je stala veliko živcev in neprespanih noči se ne pustim več neprijetnim presenečenjem!/, sem se danes spet udobno namestila pred radiologom, z rokami pod glavo. In sva začela debato o tem, če kaj tipam /če bi jaz tipala, bi tako ali tako bilo vse narobe J)))))) … /,  če je bil kakšen izcedek, če … bla, bla, bla … In potem mi je gospod pojasnil, na kakšne spremembe se lahko pripravim, da bo počasi začelo prihajati do žleznega popuščanja, ki ga nadomeščajo maščobnice …, na kar sem ustrelila kot iz topa: »A to pomeni, da mi bodo dol padle in moram nabaviti cekar, da jih prestrežem?«  

Smeh je pol zdravja … Hočem povedati, da se lahko smejimo tudi pri zelo resnih stvareh. Ko enkrat sprejmemo te »resne« stvari kot del sebe, del svojega življenja, del tistega, za kar moramo poskrbeti sami... Danes smo se smejali vsi, radiolog, njegova pomočnica in jaz. Bil je zelo sproščen pregled, brez posebnosti in brez sprememb na opazovanem tumorju.

Vem, da imam veliko srečo, da je tako kot je. Vem pa tudi, da sem v veliki meri pripomogla sama k temu, da je tako, kot je. S svojo trmo, s svojo analitičnostjo, predvsem pa z zavedanjem, da sem edina, ki sem odgovorna za svoje zdravje, svoje dobro počutje. In če sem že za nekaj odgovorna, HOČEM, da je tudi dobro opravljeno J))))) …

Z novimi energijami naprej

Da ne bi kdo pomislil, da pri nas še spimo zimsko spanje, hahahaha … Sneg se niti še umaknil ni ves, pomlad je komaj dobro potrkala na vrata… pa ga že spet žingamo s »tremblitci« in »švas aparati« … Tistim, ki vam je znana telovadna umetnost s slalomiranjem mimo vseh ovir, ki vodijo do mojih vrat sporočam, da se »ovire« počasi umikajo in da kot kažejo tile prvi pomladanski porivi, se bodo počasi povsem umaknile … in če je kaj pravice na tem svetu, bomo imeli kmalu urejeno tudi »kadilnico« in »kofetarnico« na prostem za tiste moje prijatelje, ki pridete od vsepovsod in vas pričaka moj zateženi pogled – O, ne, kadil(a) pa ne boš! A to je samo ena od reči, ki slišijo na ime pomlad.

Nocoj sem imela nočno »dežurstvo«. Preverjala sem temperaturo zraka, opazovala Lunino debeljenje, štela dežne kaplje, ki so izginjale, predvsem pa sem vonjala … Dišalo je po pomladi, v tej spokojni noči v našem naselju. In ko sem zjutraj odprla oči, me je pričakala pomladna pravljica, na mestu, ki je bil še dan dva nazaj pod snegom. Hvaležna, da mi je dano doživeti to jutro, sem se odpravila pozdraviti te bele kimajoče glavice … In medtem, ko sem jim posvečala svojo pozornost, so me pozdravile še trobentice in teloh.

Čarobno jutro.

Vse najboljše

Življenje dela svoje obrate, velikokrat neodvisno od nas samih, a hkrati se vsake toliko znajdemo na neki točki, ko se nas dotakne »še nekaj«, kar se nam na prvi pogled zdi skoraj samoumevno in samo po sebi razumljivo… ko se pa s situacijo podrobneje soočimo pa ugotavljamo, da sploh ni tako enostavna, kot se nam je zdela na začetku… Da glede na pretečeni čas in prehojene poti sploh ni tako samoumevno… temveč bi lahko rekla, da je situacija toliko dragocena, da ji je potrebno pridati še pomembnost…  

Razmišljam v današnjem dnevu o najinih poteh. Tako različnih, pa vendar v nekem segmentu tako zelo enakih. Z enakimi borbami, postavljanji zase, v borbi za vsakdanji kruhek… Razmišljam, kako daleč je od tistih deklic, ki sta s tolikšnim zaupanjem zapuščali zgradbo učenosti… prepolni vere v življenje, v srečo, v ljubezen… ki nama je tako zelo polzela med prsti… Bolj, ko sva jo želeli obdržati, bolj nama je uhajala… dokler je nisva ultimativno ustavili in jo obarvali z zrelostno barvo…

Vse najboljše, draga moja. Pazi nase!

Kam vodijo koraki?

Pa poglejmo!

Ni ga večjega užitka, kot je med uhojenimi potmi puščati svoje sledi.  :))))

Nedeljski pozdrav iz Šmartinskega jezera.