Lucija-si.com

Nikotinska kriza v odsevu belih snežink

A človek, ki je kdajkoli redno kadil, zares kdaj postane nekadilec? Ne verjamem. Teče mi peto leto,  odkar ne prijateljujem več s cigareto, pa se mi je zgodilo v minulih dneh, da se me je polotila nedojemljiva nikotinska kriza. Grozljivo. Ne privoščim nikomur… Zavedam se, da je nekaj v meni sprožilo to reakcijo. Da sem v sebi naletela na neko točko, ki očitno še ni opravila s cigareto…

Prav »strokovno« sem se lotila tega problema. Vem, da ne želim kaditi. Vonj po cigaretah mi gre v nos, mi smrdi, ga ne prenašam, slabo mi je, ko »zavoham« kadilca. Včasih mi gre prav na bruhanje, ko pride hči naokoli in mi da poljubčka. Me kar strese. Ne znam si predstavljati, da bi se morala poljubljati s kadilcem. (Joj, grozna sem bila trideset let!)

Vrtam po sebi, analiziram svoj ne-kadilski čas. Spominjam se, da pravzaprav nisem imela nobenih težav z abstinenco, a imela sem pravo krizo prvo leto v tem času, ko se mi je nakopičilo dela. Takrat sem jo premagovala s čokolado. Pa drugo leto spet. Morda še hujšo in sem tisti teden, deset dni pač »goltala« sladkarije in si govorila, da gre pač za navado, da sem leta in leta v takšnem času še več kadila kot sicer… Tretje leto me je kriza skoraj obšla, le rahlo sem jo zaznala, lani se niti ne spomnim, da bi bila kakšna misel sploh usmerjena h kajenju, cigareti. Vmes, mislim, da je bilo to lani, če ne celo predlani, smo se ob neki priložnosti celo šalili, da zdaj sem pa menda res že čisto ven iz tega, da cigarete, svoje zveste spremljevalke in prijateljice toliko let, sploh ne znam več prijeti v roke. Letos pa…

Tale januar je bil zame precej »ubijalski«. No, ne ravno on, temveč situacije, ki jih je prinesel s sabo. Napadel me je tako hinavsko in posegel na področja, kjer je na celi črti odpovedala vsa moja kreativnost in sposobnost samo-kontrole. Pravzaprav je čisto malo manjkalo, da bi se začela smiliti še sama sebi. V prvem momentu mi je preostal le beg v bolezen, ki me je položila v posteljo za cel teden in me preizkušala v stilu – katera bo katero, kar mi je na srečo uspelo prepoznati in se je pravočasno spet aktiviral moj avto imunski sistem. A zmanjkal mi je en teden pri mojih delovnih obveznostih… Posledično me je začela grabiti panika, če bom zmogla in s paniko je nastopilo še to grozljivo občutenje hlastanja, iskanja cigarete, stopanja v prazno, potenja, mozoljev, praskanja… za ponoret. Zavestno nisem odhajala ven, da me ne bi premamilo in bi šla v trgovino in kupila cigarete. Kot da sem se morala prikleniti z nevidno verigo na jekleni steber, da ne bi počela neumnosti. In to ni trajalo en dan… To občutenje se je vleklo cel teden. Res grozljivo. Kaj takega še nisem doživljala. Do zdaj se nisem niti v snu poigrala z mislijo, da bi si kupila cigarete, kaj šele, da bi mi kakšna trapasta misel prečkala možgane z mislijo, da bi prižgala… Hkrati z vsemi temi občutenji, pa sem se zavedala, da je dovolj le en sam dim, pa bom spet noter… Resnično, kot da so se me polotili sami hudički…

Kot je prišlo, je tudi odšlo to »obsedeno« stanje. Najprej sem še bila v tednu, ki je sledil, hudo pametna, da je bila zdaj neka izredno naporna situacija, ki sem jo leta nazaj obvladovala s cigareto… Da gre za neko navado, ki je zapisana v mojem načinu življenja… Ampak nisem več prepričana o tem… Če bi bila to vsa resnica, bi se situacija verjetno ne ponavljala, če je že izzvenela v preteklem letu in letu poprej. Torej lahko zaključim, da to ni vsa resnica… Kaj pa je? Kaj pravzaprav?

Zunaj pa spet sneži. Že od sinoči, ves čas. Kako ne bo! Saj smo komaj na polovici zime in svečnica je dala jasen namig, da bo zima trajala še štirideset dni. Jaz pa se ne morem znebiti občutka, da mi to sneženje pripoveduje in odgovarja na vprašanja… česar pa ne zmorem razumeti… Sranje!