Lucija-si.com

Prešeren Prešernov dan

»Zdaj sem mimo izvoza Celje zahod …,« je bilo prvo, kar sem slišala »v živo«, po tistem, ko je nekaj dni nazaj naznanila svoj prihod z besedami: »Ponedeljek sem si namreč izbrala dan za kulturno vandranje po deželi celjski …« in »Se ti oglasim, ko bom na Celjski pristajalni stezi, da me boš usmerila na pravo …«

»Dežela celjska« se je prav veselila tega obiska, saj se ne zgodi prav pogosto, da jo obiskujejo prebivalci Kalifornije … Tudi načrtovanje, kam neki jo naj odpeljem na ta praznični dan je steklo nekako samo od sebe, v prilog mi je šlo, da je vsega »hudega« navajeno dekle mogoče odpeljati kamorkoli …

Po natančno preračunanem času, ki bi naj potekel od tam do tu, so mi iz »stolpa« javili, da je treba pravilno usmeriti pristajanje, kar sploh ni bilo težko, ker je, kot že rečeno, vsega hudega vajeno dekle pravilno aktiviralo avtomatskega pilota, ki je že zavijalo tja, kamor je bilo treba in se je skozi gsm aparat razlegel le še prešerni smeh …

Ja. Gorska roža alias Drsalka je umno parkirala pred našo hišo, sledilo je toplo snidenje. Besede so kar vrele, sam bog ve, katera je hitrejša in glasnejša … Toooliko vsega sva si imeli za povedati in čisto nič se nisva omejevali s tančicami zasebnosti ali tehtanjem, kaj je za povedati ali kaj ne … Že zelo dolgo nisem tako na easy in sproščeno klepetala, pa čeprav se je dekle šele rodilo, ko so bili za mano že prvi poljubi (no, ja, sem začela dokaj kmalu J)))))… Leta resnično niso nobena ovira. Za nič v življenju, če se ljudje začutijo … Hja, sva tudi ugotovili, zakaj je tako.

In če si je že izbrala današnji dan za kulturno vandranje po deželi celjski, se vsaj spodobi, da jo odpeljem na nek kraj, kjer bova počastili praznik. Kot nalašč za to priložnost sem izbrala Muzej novejše zgodovine v Celju in Živeti v Celju. Z virtualnim vodnikom si lahko tudi vi ogledate, kaj sva si ogledali …

Imela sem v mislih še sprehod po starem mestnem jedru in ogled razstave fotografij, a sva imeli nekoliko omejen urnik, zaradi njenih dodatnih celjskih obveznosti, zato sva jo iz muzeja mahnili direktno na Stari grad.  

Odkar je Gorska roža prvič stopala po ostankih razvalin nekdaj slavnih grofov celjskih v njenih osnovnošolskih letih, je poteklo kar nekaj časa ... Tokrat naju je pot zapeljala skozi TIC-ovo pisarno in z vstopom na grajsko dvorišče sva obeležili ta dogodek tudi za kolege blogarje. Zakoračili sva vse do razgledne ploščadi, a razgledi po okoliških hribih so bili bolj kot ne zaviti v meglene tančice … Je pa pricurljalo nekaj zgodovinskih podatkov, ki segajo v srednji vek s povezanostjo na Habsburžane, tudi v najino klepetanje ....

Vreme res ni bilo naklonjeno nekim lepim razgledom. A komu mar za vreme, če je razpoloženje polno, aktivno, iskrivo …, kot je rekla moja gostja ob slovesu – prešeren Prešernov dan. In ja, da ne pozabim – v moj dom je prinesla pomlad. Ne le v šopku teloha, temveč tudi v prešernem smehu, v iskricah v očeh in z rdečimi lički, z energijo prijazne iskrenosti in še z marsičem … Hvala za izjemno druženje.