Poznate sivo barvo? Ponavadi se dobi, če se zmeša črna in bela. Tako se mi zdi, da so me učili v šoli… Za praktično predstavo, nekaj podobnega, kot je tole, a tole je še zelo svetlo, v primerjavi z dejanskim stanjem, ki se vleče že ves teden pri nas… Pa ko bi bilo samo sivo! Zraven je še silno vlažno, z nizko oblačnostjo, ki pritiska na vse funkcije čutil… skratka, nič kaj zavidljivo ni. Ne privoščim nikomur.
Si znate predstavljati, da bi oseba, rojena v času, ko je sonce najvišje na nebu brez godrnjanja preživela to sivino? Seveda ne! Zato ponižno prenašate moje negodovanje in si mislite: »Pa naj no že posije tisto Sonce, da bo dala mir…« Hvaležno sprejemam vaše razumevanje. J))))))))
Slučajno sem včeraj ujela vremensko napoved, da bo danes sonce le na Primorskem, zato sem že navsezgodaj začela nagovarjati hčerko, da jo vabim na kosilo v Piran. Ostalo je le pri nagovarjanju, nekajkratnem zavijanju z očmi in komentarjem: »Kak si smotana! Pa sama pejd!« Tudi, ko se je dopoldne oglasil sin »z družino«, je še največ navdušenja, da bi se šla potepat, pokazala Bella, ki je veselo mahala z repom in skakala po meni…
Nekaj pristnega Sonca sva tekom dopoldneva ustvarili s Trisho, s katero sva se dobili na po-novoletnem klepetu ob čaju… a ko sva se odpravili spet vsaka na svoj konec, je bila sivina še gostejša, lahko bi jo človek razrezal na koščke in jo razposlal po svetu, če bi jo morda si kdo želel od blizu pogledati…
Doma so me pričakale čisto sveže slikce, z današnjega sprehoda ob morju, ki jih je posnel prijatelj… globokemu vzdihu je sledilo jezno pihanje od nemoči premakniti svojo lastno rit, da bi se sama odpravila na ribjo pojedino k obali… in potem še korespondenca z drugega konca Slovenije, kjer so se oblaki vendarle pretrgali in je posijalo sonce. Kako prosim? Bilo je že popoldne, ko me je prešinilo, da morda prihaja tudi k nam. In če že, mu želim biti čim bližje…
Kaj veliko izbire v popoldnevu nisem imela, konec koncev so dnevi, čeprav se že občutno daljšajo, še sorazmerno kratki… In tako sem se odpravila na celjski Stari grad. Soncu naproti.
Na gradu pa… fotografije povedo svoje… a srečala sem prijatelje, ki jih že dolgo nisem ne videla, ne slišala. Prijetnemu pozdravu in kratkemu klepetu je sledila zaveza, da se kmalu obiščemo in rečemo konkretno katero… Po dolgem času je bilo prijetno slišati besedico: »Šefica.« Obudila je toliko »grajskih« spominov…
Joj, življenje je lahko tako zelo lepo. Treba je samo oditi ven, med ljudi. Se spomniti na neke reči v življenju, ki imajo trajno vrednost. Na neke kraje, kjer smo zoreli, rasli in se razvijali. Če ne gre drugače, nas intuicija sama pripelje k njim. Samo ohranitveni »nagon« točno VE. Vedno. Tudi, kadar naša pametna glava »serje bučke« in nam »trobezlja« neumnosti. Pestovanje nemoči, ujčkanje negodovanja in podobne samo destruktivne pogruntacije ne vodijo nikamor.
Hvaležna sem za današnji dan. Imam občutek, da sem končno odklopila umetno srce in pljuča, na katera sem bila priklopljena zadnje tedne… Imam občutek, da so moja pljuča spet prevzela funkcijo dihanja. J))))))))))
Trenutno stanje duha: sem kot nova... in prijetno presenečena nad gradom :)
Napiši komentar
začetku sem se kar malo ustrašil, da bom slišal samo jamranje nad vremenom, pa si me presenetila. Da se živeti, da, tudi v sivini, mokroti, suši, po potresu ..., le iz glave moraš napoditi tisto sivino, ki ti vlada v njej. Kdaj pa naj bo zima, če ne sedaj?
Tako, ja, optimizem, sploh če je sonček prišel malo na pomoč.
Danes se je dan začel z dolgim sprehodom, Svit je med tem zadremuckal, jaz pa sem uživala v snežni idili, brez sonca. Po kosilu pa se je to le prikazalo. Svit je legel, nato še jaz. Pa gledam Svita, pa sončne žarke, ki so prodirali skozi strešno okno, pa spet Svita ... Spijem kavo, pripravim vse potrebno za na sneg, med tem pa se moj lepotec že prebudi in sva šla zaužit sone, ki je že zahajalo za Svetino. Takrat si ga ti še zagotovo videla, če si bila morda na gradu okoli 16. ure. in sem rekla: "Pa to je najino prvo sonce letos, če se prav spomnim." Kar pa ne pomeni, da nisva zunaj. Vsaki dan, dopoldan in popoldan.
Ko boš zopet želela na morej, takole na hitro in če bi me poklicala danes, bi takoj šla. Res.
ojla vsem... baje sem "važička", saj vem, da sem, a kdor išče ta tudi najde... in mahala sem sončku še za vas, res... in škljocala... sem bila že kr nekoliko bolana od tega, kar nisem počela minule dni
možakar - mene so učili, da je zima BELA. in belo zimo imam silno rada. o sivi zimi v vzgojnem programu niso rekli ničesar ja, se mi vrača optimizem. hvala.
noah - pa res. imeli ste srečanje, menda maja meseca... ampak takrat ni bilo snega na gradu
Jan - še pridem pogledat tvoje hvalisanje. hvala za razsvetljenje, da se nebo odpira...
Kala - joj, hudo... ti želim, da čimprej odgrne sivo zaveso tudi pri vas
Chantal - bom prišla. brez skrbi.
Kloti - mahala, mahala in mu prigovarjala v kateri smeri so Jesenice
Anabell - hvala lepa.
Radirka - bil je skrajni čas, sicer bi lahko spisala osmrtnico
Mateja - vzela na znanje. naslednjič pocingljam.
Marios - naredil si me radovedno. pridem firbcat...
Draga - skrajni čas, da te povabim v Celje in ti ga predstavim
Tedi - nisem na takočem z napovedmi, a tole je bilo nujno potrebno za preživetje. ja, kljub meglicam mi je uspelo ujeti tudi našo hišo
hvala vsem, ki ste se oglasili. naj se vas dotaknejo sončni žarki v vaših srcih...
Lepo ti je bilo ...tudi meni je bilo lepo. Pazla sem oba mlajša vnučka, ko je triletnik v nonotovi družbi spal, sva z petletnikom odhitela na dolg sprehod. Sijalo je sonce, pozlatilo je celo blatne luže na gozdni poti. Lea
bom od zadaj naprej - vem, da je sonce ves čas... ampak prestavi se v moje telo in si iz mene ven poglej to sivo nizko oblačnost, sto procentne vlažnosti, ki tlači k tlom... in si poskusi zamisliti, kakšno dragoceno darilo je, ko sonce vendarle odgrne to sivo zaveso
grajski spomini pa, da ne govorim... sem potrebovala natanko to, da sem se zavedla svoje lastne vrednosti in cene, ki pridobiva na žlahtnosti, vidni od zunaj, a včasih vse premalo zavedajoč se je... pa naj zveni še tako vzvišeno in samohvalno
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
