Lucija-si.com | |
Po januarska razmišljanjaV zadnjem času je veliko užaljenih na vseh koncih, besede so iz muh naredile slone, veliko je v pesek zakopanih glav, iz mnogih zapisov veje bolečina. Zamajani so temelji osnovne komunikacije, o sožitju se ne da več govoriti, nek skupni prostor je postal naelektren, neprijazen, kjer se tudi povsem naključni mimoidoči naenkrat ne počuti več dobro. Izhoda iz vsega tega klobasanja kot da ni videti, ker se vedno znova in znova pojavlja egoistična želja po kreganju, ki bi potolažila bolečino, jo preglasila in jo zakopala še v kakšno nadstropje globlje v posamezniku. Nočem biti pametna. Nočem, da bi kdo dobil občutek, da kaj mora ali bi bilo potrebno storiti. Želim samo pokazati neko epizodo iz mojega lastnega življenja in svojo pot iz tistega takratnega, ujetega razpoloženja… trenutek, ko se je bilo potrebno ustaviti v sebi, se zazreti globoko vase in si natočiti čistega vina, si priznati neke »nelepe in užaljene« resnice. Ne trdim, da je takšna pot prava in vsestransko delujoča. Zame je bila. Zame so bili in so na nek način še vedno pomembni moji dnevniški zapisi. V njih se skrivajo vsi odgovori na vsa vprašanja, ki se postavljajo v »danes«. Z vedno novimi zavedanji in znanji sem se srečevala z njimi, dokler se stvari niso v celoti kristalizirane postavile na neko mesto mojega zavedanja, ki jih je lahko akceptiralo in sprejelo kot del mene. Tako laično bi lahko rekla, da sem vse »pradavne« resnice in spoznanja nekoč že zapisala, čeprav jih nisem znala razumeti takrat, ko sem jih zapisovala. Razumevanje in sprejemanje je prišlo kasneje. Seveda z nenehnim delom na sebi, s sabo. Neke stvari v življenju preverjeno delujejo. Ena temeljnih se imenuje iskrenost do samega sebe. Ljudje smo večinoma narejeni tako, da se čutimo na nek način z vsem mogočim zaznamovani, oblepljeni z normami in pravili, ki so nam jih vcepili naši vzgojitelji, kar smo na nek način tudi ponotranjili in sprejeli kot svoje resnice. In ker se naša življenja kljub temu, da smo naredili »vse«, kar smo menili, da moramo storiti in se je od nas na nek način pričakovalo… ne odvijajo vedno tako, kot bi želeli, ostajamo nezadovoljni in nepotešeni z življenjem, ki ga živimo. Velikokrat nam manjka volje in poguma, da bi se soočili s svojimi lastnimi resnicami, pretrgali popkovine in sprejeli odgovornost nad svojim življenjem z zavedanjem, da smo njegov edini ustvarjalec. Da so v nas zapisane vse resnice in vsa znanja in vsi smisli, ki jih potrebujemo za to življenje. Zavedam se, da danes, v tem trenutku, živimo na različnih ravneh zavedanja, da ne razumem vsega, kar je okrog mene in o čemer govorijo drugi, kot tudi vem, da mnogi ne razumejo, kaj hočem povedati jaz. A v tem ni nič napačnega, nič hudo zamerljivega, če lahko ljudje sprejmemo, da naš razvoj ne teče vzporedno z enakim tempom, četudi živimo v istem okolju, v istem času. Povsem logično je, da nekdo, ki ima »polno rit vsega« ne more razumeti tistega, ki ne ve, kako bo jutri nahranil svojega otroka, kot tisti, ki ni nikoli prišel dlje kot do najbližjega mesta, ne more vedeti, kakšni občutki te lahko zaobjamejo sredi Pariza recimo. Ali tisti, ki je zelo glasen in terja večje plačilo za svoje delo velikokrat ne more vedeti, s kakšnimi stiskami se ukvarja njegov delodajalec, ko nabira denarce za plače, koliko enih travm, izterjav je potrebnih, da jih sploh lahko izplača (govorim o malih podjetnikih, ne velikih sistemih), kot tudi zaposleni v javni upravi ne razmišljajo niti jim ni potrebno vedeti, da so njihove plače še kaj drugega, kot tisto, kar se na koncu meseca znajde na njihovem računu... A vse to je normalno, le nekoliko drugačno od tistega, kar mi mislimo, da bi moralo biti normalno. Kot so normalne še neštete druge različnosti med nami, vzete iz celotne vsebine naših življenj. Vsi bi kar nekaj imeli. Ne mislim s tem le na materialne dobrine. Imeli bi ljubezen, imeli bi spoštovanje, imeli bi urejeno življenje, solidne dohodke. In za to, da bi imeli, ne bi naredili največkrat nič. In da nimamo, je najlažje pokazati s prstom na druge, ki so itak krivi, da nimamo. Veliko lažje, kot se zazreti vase in vse to blagostanje poiskati v sebi… Kajti na tej poti vase se najde tudi kaj, kar ni najlepše našim očem… Kar je tam točno za to, da se iz tistega kaj naučimo. Ker sporoča in kaže na lekcijo, ki jo moramo osvojiti, če želimo naprej v življenju, sicer se znova in znova vračamo na tisto mesto, z novo in novo bolečino z isto korenino… A namen našega bivanja ni v bolečini, ni v ujčkanju bolečine… Namen našega bivanja tukaj in zdaj je v temeljni nalogi, da to izkušnjo presežemo… Dobila sem v »recenzijo« neko pisanje. Prosilo se me je, da povem svoje mnenje na zapisano. Moje mnenje je, da zapisanega ne bi objavila. Upam, da bo iz moje lastne zgodbe izšlo tudi sporočilo, zakaj ne. Ljudje smo več, kot le besede. Ljudje smo tudi svoboda. A šele takrat, ko dojamemo smiselnost besed in ko presežemo izkušnjo, ki nas »spodbija« v življenju. Torej, kot rečeno… trenutek zavedanja v moji lastni zgodbi življenja se na tem mestu zdaj pojavlja iz dveh razlogov… Prvi sledi uvodoma zapisanim mislim o užaljenostih, drugi pa se je slučajno pojavil zraven… Vendar slučajev, naključij tako ali tako ni, torej je to dvoje pač moralo pasti skupaj. Povzeto iz mojega dnevnika, nekaj let nazaj: »V minulih dneh sem temeljito preuredila svoje stanovanje in ga prebelila. Čiščenje, ki je temu sledilo, je bilo temeljito čiščenje, ne le predmetov, predvsem mene, moje osebnosti, mojega življenja. Odvrgla sem ogromno »navlake«, ki se je nabirala leta in leta. Ne le okrog mene, tudi v meni. Z mamo sva se pred kratkim temeljito skregali. Izzvala me je z eno samo besedico: »zaupanje«, češ da ga izgublja vame. Banalno, v kontekstu denarja. Kaj hujšega! Naenkrat sem bila spet petletna punčka, ki jo je odrinila od sebe ob bratovi nesreči. Vsul se je plaz – neizgovorjenega, nikoli dorečenega, vse očitajočega. Zaupanje je vendar temelj vsakega odnosa! Besede so padale, brez razmisleka, brez kančka spoštovanja z moje strani. Za celih štirideset let nazaj. »Izbruhala« sem vso bolečino, vse krivice. Verjetno sem prvič v življenju, v odnosu do nje, upala povedati vse, kar mi je ležalo na duši. Zavedala sem se, da jo z vsako izrečeno besedo prizadenem, vendar sem ji privoščila vso to bolečino. Naj trpi, sem si mislila, jaz sem tudi, hkrati pa sem nekako pričakovala, da me bo vzela v naročje in me potolažila. Nujno sem potrebovala nekoga, ki me bo potolažil in ona, moja mami, bi to morala videti, vedeti. Vendar ni zmogla niti skromne besedice »oprosti«, kaj šele, da bi rekla: Oprosti, nisem vedela… Obrnila se je na petah in vsa užaljena odšla s povešenimi rameni. Vedela sem, da ne bo nikoli več prestopila mojega praga. Čutila sem, da je njena užaljenost nad njeno bolečino. Ni je toliko »bolelo«, kar sem ji očitala, mogoče se ji je celo zdelo na nek način prav. Mislim, da ji je bilo huje, da tega enostavno nisem »pozabila«, ko mi je »z dobrimi nameni« hotela nekaj povedati, naletela pa je na nov plaz očitkov z moje strani. In potem sva obe jokali. Vsaka zase… Neštetokrat sem že rekla, da me spremlja veliko »majhnih sreč« v življenju, ki se pojavijo natanko takrat, ko jih zares potrebujem. Upam si trditi, da je ena njih tokrat nastopila kot moja rešilna bilka, saj bi me verjetno dobesedno razneslo od nakopičenega. Bolečine, žalosti, gneva… Ko sem neutolažljivo jokala in »terjala«, da me nekdo potolaži, me je streznila s preprostim – da vendar nimam več pet let, petletnega otroka bi res moral nekdo potolažiti, da pa sem tudi sama mami in da imam dva otroka, ki sem ju verjetno že kdaj potolažila – in da se znam potolažiti sama. In ključno – da je tudi spoštovanje temelj vsakega odnosa. Seveda. Moj razum ve eno in drugo. Želim pa povedati, da razum lahko še tako dobro funkcionira, vse dokler ne naleti na »oviro«, globoko zakopano v podzavesti, ko »priplava« na površje naša prvinskost. Takrat se je potrebno ustaviti in se vprašati: Kaj se dogaja z mano? Zakaj ravnam kot ravnam? V tem mojem primeru je priplavala na površje neizmerna bolečina petletne deklice, ki jo je njena mami odrinila od sebe, da je padla po tleh. Takrat je mami ni potolažila. Verjetno za to, ker je ni znala, upam, da ne za to, ker je ne bi hotela. Od dneva, ko mi je umrl ati, me je počasi, vendar vztrajno odrivala od sebe. Naenkrat je bil brat spet središče njenega življenja. V tem ni nič slabega. To je konec koncev tudi njena pravica. Nikjer ni zapisano, da me mora imeti rada, niti ne potrebujem njene ljubezni, da lahko živim. Vendar je problem nekje drugje. Ne glede na to, kaj se je dogajalo minulih petnajst, dvajset let, sva vzpostavili nekakšen odnos matere in hčere, z ozaveščenimi in oproščenimi krivicami (kako naj zamerim nekaj, česar ni znala, ni vedela?). Vendar se je ta »naučeni« odnos z očetovo smrtjo korenito spremenil in postajal vse bolj podoben tistemu iz zgodnjega otroštva. In naenkrat se je ob besedici »zaupanje« zlomil. Ob tem je pa potrebno vedeti, da sem minulih deset let v veliki meri posvetila izgradnji odnosov doma, z mamo in očetom. Čeprav je bila izkušnja iz otroštva že ozaveščena in ni bila več zakopana v podzavesti, na nek način sem jo tudi oprostila, sem bila še vedno nepotolažena. In najhuje, kar sem zaznala, je bil njen pogled, ki me je obtoževal (še vedno), da sem jaz kriva, da se mu je to zgodilo. In tisto njeno »zaupanje« je to le še potrdilo. Najinega odnosa bi lahko bilo konec tistega nedeljskega dopoldneva. Nekaj časa bi verjetno še jokali, sčasoma bi se potolažili. In živeli naprej, vsaka svoje življenje. Povedala sem že, da mi je bilo jasno, da ne bo nikoli več prestopila mojega praga. Na prvi pogled bi mi to tudi ustrezalo. Ena skrb manj. Vendar zdaj že vem, da se tako ne rešujejo problemi v življenju. Vem pa tudi, da jih ona ne zna drugače, kot da zakoplje »glavo v pesek« in v slengu rečeno »kuha mulo«. Torej, kaj je sledilo? Šla sem k njej in se ji opravičila, ker sem bila nespoštljiva do nje, češ očitam ti zaupanje, vendar je tudi spoštovanje temelj vsakega odnosa. Da mi je žal, da je prišlo do tega, hkrati pa čutim tudi veliko olajšanje, ker sem spravila ven, kar me je bolelo. In potem sva se pogovorili. Mesec dni je minilo od takrat. Kakršnakoli že je, kakorkoli že čuti, moja mami je. Funkcionirava. Živiva pod eno streho, zato nekako morava funkcionirati. Tisto, kar je bilo zgrajeno v minulih desetih letih, se je podrlo. Očitno ni bilo tako dobro, kot sem mislila, da je. Iz tega zornega kota gledano je tako ali tako boljše, da se je podrlo. Zdaj mi sploh ni več tako zelo pomembno, da bi morali imeti nek »specialni« odnos. Po očetovi smrti se je korenito spremenila. Takšne, kot je zdaj, je ne poznam. Nekaj časa sem se še spraševala, kdaj je igrala – Prej? Zdaj? Katera je prava? Zdaj mi tudi to ni več pomembno. Naj živi, kot ji odgovarja. Pomembno je le eno – SVOBODNA SEM. In le to šteje.« Trenutno stanje duha: mmm... bo pasala masaža, ki sledi :))))))) Napiši komentar { Prejšnja stran } { Stran 52 od 982 } { Naslednja stran } |
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
Na prvo stran mojega bloga Osebna stran Kontakt Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Najnovejša sporočilaDejanje sočutjaŽivljenje ... za Ajro Pogačnik 6. maj 2006 - 5. maj 2010 Še ena zmaga Preblisk Skozi spomine ... do novih spominov Iz poglavja "neprecenljivo" Sosledje trenutkov Zdrava sem Pozdrav španskemu bezgu - spet KategorijeosebnoPrijatelji na eDHerrC, regrat, tomi, BelaBrada, nirvana, tritogeneja, OdseviNeba, knjige, Ustvarjalnost, RazbOjniK, ZavestnaSamost, Kaisa, klotilda, Renata, milena, Chantal, Santos, radirka, SamotnaDusa, eUssatka, janalumnus, sheehs, 1Trisha, pollmatej, Mozakar, sailor565, tedi, kojotka, andrejm, lea199, Kleopatra, dare, tommi, sime, orhideja, drsalka, mah,Druge povezaveINTERVJU z LucijoDarja z novicami Polonini haikuji Pikine besede Lucija na Večeru Brat Janez Papa Simeonove besede eDnevnik Večer Mah Noah Drmagnum Ana Drugi svet Draga Dare Nova morska Levazleve Možakar Sailor Tatjana Malec Polonino presenečenje Motoristka lemurian kononenko barbiblond Vlatka
Število zadetkov: 1381427 |