ponavadi egič razgraja toliko časa, dokler mu ne dopoveš, da je zdaj pa že čas - da postane vseeno. Nimaš samo ti teh težav, kar vsi jih premoremo. So kot virusi, ob katerih le občasno kihaš - znebiti se jih pa glih preč ne moreš
.Ko te bo res dovolj odjezilo - jih boš enostavno pustila nekje ob poti. Vedno z močjo volje ne gre.
En gorenjski medvedji objem
M.
10:03, 4. 02. 2010
.. Avtor Gost
pride, pride, pa gre...tudi meni, se je te dni nekaj podobnega zgodilo, danes vem, da je bila spet ena preizkušnja. Od mene pa je odvisno, ali bom sledila poti srca ali me bo ta dogodek odvrnil, od dolgega čakanja..saj smo močni, gremo dalje
lepo te pozdravljam
Chantal
...da nenaden konec tega odnosa preprosto ni mogoč. Tedaj poskusimo prva čustva kompenzirati z nasprotnimi, s tem ustvarimo navidezno brezbrižnost... a le trenutno. Dokler enih in drugih čustev samih ne uspemo razredčiti do neopazne koncentracije, se bodo v nas bojevala in občasno ena ali druga malo prevladala... šit, ja. 
J
Ljubljena Marjana-Lucija, sva si že pisali o tistem budističnem NIČ. Meditativne tehnike. Ki jih poznam samo teoretično ... Meditacijo spraviti v svojo burno dušo. 
Sem si tu v službi dala na monitor za ozadje tisto sliko zlatega Bude, ki je bila prej tu med izbranimi slikami. Končno sem si nalepila na steno čudovite fotokopije, energijske slike iz knjige o nevrolingvističnem programiranju. Telesno MOČ, duhovno moč v svetlobi. 
Kos je v tisti moji ptičji hišici. Taščica zoblje na lojni pogači. Bodo dobili ptički sveže zrnje ... Pozneje ...
Sem bila po malico v bližnji pekarni, sirov zavitek brez sladkorja ... 
Za NEmir poišči kako lepo točko, tvoje angelčke, na pr. In se vanje zazri. Energijske slike. Svečko si prižgi. Glej v plamen. Duhovno moč v svetlobi. Tako si jaz pomagam. Duška si daj s svojimi čustvi. Moram nadaljevati z delom ...
tvojega posta ne rszumem v celoti. Vem pa, da si lahko tako utrujen, da tudi spati ne moreš. Ali pa, da se že zjutraj zbudiš utrijen.
Vse dobro, pa pazi nase!!!
Kala
no, jaz bom pa spet malo po svoje, kakor jaz vidim te misli tu (tatvoje).
pričakovati, da je pred smrtjo takih 'bojev' povsem konec, je kot pričakovati, da v neki točki osvojimo vse potrebno zavedanje in znanje ter samo še - neživimo ...
tako jaz vidim to, no. morda ti moja misel pride prav.
drži se. in poskusi si ne postavljati koliko biti bilo kdaj kaj pametnopo nevemkakšnih dokazih imeti osvojeno. vedno so - vedno nove dimenzije.
egič torej? ta zgaga je torej tista, ki nabija občutke neumnosti ? ki me farba v blontno pipiko? ga takoj zakšeftam! Kupiš??? 
medvedji gorenjski pa paše, vedno. hvala zanj.
seveda gremo dalje... moči dovolj... a hudič je, ko te takšne stvari za trenutek ustavijo v tvojem miru in ti nabijejo roge...
ajde... s pogumnimi, krepkimi koraki proti...
a so ti že kdaj povedali, da znaš najti v pravem trenutku ta prave besede? me je tole spomnilo na tisto takrat, še izpod Janinega "peresa"... hvala. je sedlo...
šit je! jebela cesta! a enkrat bo zagotovo drugače 
Hvala za te praktične nasvete. Včasih nas mora kaj prav dregniti pod rebra, da lahko reagiramo dalje. NIČ. Ja. Ko osvojiš zakonitosti NIČ-a, si pravi car, po moje.
Pozdrav tvojim ptičkom. Da ti prinesejo še veliko veselja.
ah nič posebnega. nekaj se je pač pregloboko zasedelo in zdaj počasi odhaja... saj bo. kot pravi Chantal, močni smo, bomo že zmogli...
utrujenost je pa hudič, ti povem. januar je pustil posledice in še nisem čisto "naglihana".
Pozdravljam in pošiljam sončka. Danes ga imamo.
sem se morala nasmejati... mi je všeč, kadar prideš povedati "po tvoje"
"pričakovati, da je pred smrtjo takih 'bojev' povsem konec, je kot pričakovati, da v neki točki osvojimo vse potrebno zavedanje in znanje ter samo še - neživimo ... "
veš, prav to je bila ena mojih hudih in težko dojemljivih lekcij, ki pa je zadnji besedi odvzela na začetku črki n in e... To je stanje NIČ-a. Zavestna samost je spomnila nanj.
Se držim, hvala. In... Ja! Vedno so nove dimenzije.
15:32, 4. 02. 2010
.. Avtor Gost
če nedopustimo, da oddide ne bo odšlo...v nasprotnem primeru je že minlilo z ostanki spominov, ki nas opominjajo na učenost prihodnosti...
lp
Sime
Se bo morda slišalo malo nerodno in naivno, ampak sem vedno nekako mislila, da ljudje po določeni starosti pa nimajo več takšnih težav...
Je po svoje zelo tolažilno, ko slišiš, da so še - pa ne razumi napačno, niti slučajno ti jih ne privoščim... Ampak, če tako intenzivno doživljaš v eno smer, to pomeni, da lahko enako intenzivno tudi v drugo. In dobro je vedeti, da tovrstna čustva z leti in mogoče z večjo racionalnostjo, izkušenostjo itd., ne zbledijo.
Kar se tiče zaključevanja poglavij pa na silo nikoli ne gre. Moj nasvet bi bil, da ne tlači. Najbolj osvobajujoča je brutalna iskrenost (do samega sebe) - oz. to je prvi korak do odrešitve...
Upam, da je napisano vsaj približno smiselno, oz. da razumeš kam ciljam. :)
Držim pesti za čim prejšnje izboljšanje počutja!
maja
duša draga, kje se skrivaš?
hvala za tvoj glas. ga čutim kot topel objem nekoga, ki točno ve, zakaj gre.
tudi jaz sem tako mislila... nekoč, včasih, davno a hudič je, ko ugotoviš, da leta s tem nimajo nobene zveze in da so nekatera občutenja enaka tistim v "ta najbolj norih letih".
brez strahu... zelo smiselno in zelo razumljivo. hvala, da si si vzela čas in podelila misli.
meni je pravzaprav vedno fascinantno, ko v nekaterih rečeh točno ujameš ritem z nekom, ki je v starosti bodisi daleč pred tabo, bodisi daleč za tabo... tako se samo potrjuje neko zavedanje, da je vse vsečasno in je omejevanje postavljeno le in zgolj v naše glave
18:38, 4. 02. 2010
.. Avtor mah
.. nakar je priropotala grozna mah..
zakaj ne dopustiti žalosti, da odžalostí? tudi ko smo veseli, se tega ne branimo. ali ko smo jezni.. zakaj se z nečim preusmeriti?
to so vse stanja v človeku.. normalna stanja. kot lakota, žeja.. tudi za žejo si vzamemo čas.
če si za žalost nismo namenili dovolj Sebe, se nam vrača in vrača in vrača.. /kot če se ne odžejamo, ne bomo nikoli odžejani/
dovoli si biti žalostna, razočarana.. kakor si dovoliš ostala čustva in zaČutenja. odžalosti se.
nič hudega, če se motim. to je samo moj način tolažbe.. jebela.. je to možno razbrati iz tega mojega komentarja?
O ta presneta ljubezen, ki se je ne, da kupiti niti izprositi 
ne znam žalovati, res je. mislim, da je to, da sem ranljiva, razočarana - nekaj slabega, nekaj, s čimer bi bilo treba opraviti na hitro... kajti - na nek način me je sram, da je tako... in nimam kaj narediti, ne znam..., da bi bilo drugače...
hvala za tolažbo. se da razumeti kot tolažba
ne gre toliko za ljubezen, čeprav je ljubezen itaq prisotna v vsemu. gre za zaupanje, ki se je izgubilo. gre za prijateljstvo, ki ga je izgubljeno zaupanje razvrednotilo...
če bi šlo "samo" za ljubezen, bi se lažje znašla. v sami ljubezni se ne izgubim zlepa...
20:14, 4. 02. 2010
.. Avtor Santos
včasih nam kaj pusti globoke sledi in še kar ne da miru. Mislim, da še kar drži tista stara, da čas celi rane, no ja, včasih ostane kakšna brazgotinica, ki zaskeli.
Sedaj si imela tudi veliko dela, pa čustva...pa se stvari naberejo. Drži se, želim ti spanec in mirno noč.
o, hvala lepa za božanje tega mojega egiča, kot je rekla Kloti... In res je - eno z drugim... bil je zelo naporen mesec tako in drugače...
in vsemu navkljub še vedno verjamem v zdravilne učinkovine časa. doslej me še nikoli ni izneveril... h.v.a.l.a. t.i.
20:50, 4. 02. 2010
.. Avtor Andreja
Uf, draga moja, kako razumem o čem pišeš... en sam frkljiv dogodek potegne v duši na plano celo paleto nekih starih čustev in doživljanj in film se (za)vrti... grozljivka, tragedija, drama... ti pa kot nemočna marioneta stojiš v tem vrtincu. Čeprav si ne želiš doživljati in podoživljati, doživljaš. Temu se reče drugače tudi staro bolečinsko jedro, energijsko "telo", ki je pripeto na naše avrično polje in se "hrani" z našo POZORNOSTJO! Če ti bo uspelo to doživljanje opazovati kot v "tretji osebi", ga lahko izničiš. Drugače pač... počakaš da mine. Toplo priporočam temeljito prebiranje knjige ZDAJ (avtorja se trenutno ne spomnim, malo pobrskaj po netu, saj ga boš našla)! PS
Kot nevidna senca stojim za teboj in te podpiram! Lep večer, draga Lucija in mirne misli!
22:11, 4. 02. 2010
.. Avtor
lea199
Iskrena želja Bodi dobro!
Lea
o, kako prijetno presenečenje! Tagore pri tebi je sprožil neke vrste občutkov, ki jim je sledilo še čisto slučajno, nehoteno, povsem naključno (a vendarle vemo, da naključij ni!) soočenje...
zgleda, da sem na dobri poti, ker poskušam izstopiti iz sebe in pogledati na situacijo z drugega zornega kota...
no, kakorkoli... sem hvaležna za "podpiranje" in toplo misel, za katero vem, da prihaja iz hvala lepa!
hvala ti!
11:20, 5. 02. 2010
.. Avtor Gost
marsikaj seže v srce. Dostikrat neodvisno od nas.
res je... a odkrivam recepture, da spravim tudi ven. hvala ti.
{ 
