...to tvojo željo in se na vsak način trudil, da bi odvrnil pozornost od čikov. Celo grizenja kablov se je v skrbi za tvoje zdravje lotil... 
J
to vsekakor, se strinjam 
sem hvaležna, da je bil v tem času poleg mene...
ampak vseeno bi rada razvozljala, zakaj se je sploh sprožila ta želja 
20:10, 6. 02. 2010
.. Avtor
Santos
sam ne bit huda
jaz sem se prav nasmejela ob tvojem razmišljanju, da si ne znaš predstavljat poljuba s kadilcem.
Držim pesti za močno voljo.
Lep večer
Lucija, pri meni je pet let nekadilstva minilo novembra in men še vedno diši, nikoli mi ni smrdelo in kadilci me sploh ne motijo. Imela sem takoj krizo in po mojem ni kaj dost razlike od narkomanske, takih telesnih bolečin se ne spomnim razen pri 40 vročine z gripo. Istočasno sem padla tudi v meno in moje psihično ravnovesje je bilo možno samo z veliko cukra in čokolade 
Po treh mesecih, 15 kilah več in grozljivemu fizičnemu in psihičnemu počutju sem se vzela na terapijo
, najprej pa shujšala in vzdrežavala to lepo kakšne 3 leta, potem pa se spet malo po malo redila, ne več za tolk, ker sem prej dojela, da je za moje obupno počutje krivo bolj ali manj blesavo prehranjevanje. In sem se spet vzela v roke in spravila 9 kil dol. Glede cigaret je isto kot je bilo, dišijo mi, v sanjam kadim še vedno in z užitkom, ne bom ga pa prižgala, ker je res tako kot si tudi sama napisla: s prvim dimom sem nazaj, kot da nikoli nisem nehala. In ponavadi imam željo po kajenju, takrat ko sem sama s seboj nezadovoljna. Do sedaj mi je uspelo, da ga nisem, po moje zato ker sem pravočasno ugotovila kaj je tisto kar me ne zadovoljuj.
Držim pesti, da ti rata, da ugotoviš kajtebi spoža željo.
Lp, Ines
kaj bom huda? spada pod "temne" dele moje osebnosti ampak je res, kakorkoli trapasto se sliši...
in če temu dodam, da so bili vsi moji partnerji nekadilci, si danes ne znam predstavljati, kako so me sploh lahko prenašali
kot pijanec vedno ostane zdravljen alkoholik, je verjetno tudi z nikotinom. Me je dohtarca prejšnji dan obtožila, da me je zavohala. Seveda sem skočila v luft - no navsezadnje se je izkazalo, da je verjetno zavohala mojo jopico, saj Luka doma kadi. Ampak prmej duš - cigareti meni tudi ne smrdijo - in kar čakam, kdaj me bo spet pograbilo.Morda (no ne vem, ker se meni ni to zgodilo) je bolje tistim, ki so nehali kaditi sami od sebe , ne "pod prisilo". Frdamano. Za zdaj sem še vedno ponosna samo na vsak dan - in - bomo videli, roke v ogenj zase pa vseeno ne dam, 
M.
saj vem, da ti s zgornjim komentarjem nisem nič pomagala - ampak hočem samo reči, da nas je več v takem dreku - in vedno znova moraš sam sebi dokazovati, da je tvoja volja močnejša - od razvade, M.
hvala, ker si podelila svojo izkušnjo.
veš, sama sem prve mesece nekajkrat tako v duhu pokadila kakšno cigareto, z veliko užitka... in seveda 15 kilogramov sem tudi jaz dobila... o dol spravljanju in vseh ostalih kozlarijah ne bi tukaj, ker nimajo zveze s tem...
ampak tole se mi zdi prav problematično, ker nočem, da me še enkrat uhvati tako zelo nepripravljeno, kot me je tokrat... mislila sem, da je že vse za mano ali da gre za navado, a glede na tokratne reakcije, ja bi rekla da se kaj podobnega dogaja tudi narkomanom...
pismo jasno, z meno se pa tudi jaz bojujem na celi fronti a misliš, da bi bilo mogoče?
mene je zdaj čisto minilo, nimam več teh reakcij in želja in... me pa vznemirja, zakaj se je sploh zgodilo. 
sem si ogledala tvojo stran. zelo nobl.
in hvala, res, za solidarnost 
Hm, jaz sem nekadilka sicer šele dva meseca, ampak se mi zdi, da vem kje tiči tvoja težava. In najbrž veš globoko v sebi tudi sama...
Trideset let je bila cigareta tvoje zatočišče, ko se je pojavil kak stres. Kadilec pač najbolje premisli vse svoje stvari na cigaretu, točno se ve, da je to "me time" in je podoben neki terapiji, skoraj meditaciji. Pa ne gre za nikotin, gre za to, da je telo navajeno neke poze in, da si mentalno v nekem posebnem razpoloženju (čeprav se tega sploh ne zavedaš)...In telo si je zapomnilo, da je ta način deloval in sedaj, ko si v stiski - če sem pravilno razumela iz prejšnjih postov, v čustveni in se iščeš, ti telo s svojimi "klici" predlaga rešitve. Čeprav nezdrave, ampak vzorce, ki so nekoč delovali...
Nekaj podobnega se je zadnjič zgodilo meni, ko sem bila sredi res velikega stresa in sem zaradi psihične obremenitve čutila telesno bolečino. Ko se poskusila že čisto vse druga in ni nič delovalo, se mi je oglasila želja po cigareti. Pa ne zaradi njenega okusa, ampak zaradi "učinka po"...
Zopet zmedeno napisano, ampak mislim, da bodo kadilci in bivši kadilci razumeli. Ljudje se učimo predvsem iz izkušenj. Če je nekaj delovalo, ali pa zbujalo prijetne občutke, se imamo navado k temu vračati.Morda zavestno pozabimo, oz. se prepričamo, v podzavesti pa ostane shranjeno. ( Po moje je to odgovor na vprašanje, zakaj je tebi tega treba. :))
Želim ti veliko moči v boju in seveda zmago!
Lp, maja
21:04, 6. 02. 2010
.. Avtor Gost
bom zopet važička...ne kadim skoraj 14 let.. nisme nikoli sanjala o cigaretah. Je pa res, da mi je dim vedno smrdel in da v zakajenem prostoru nikoli nisem bila rada. Jaz sem samo 1x po nehanju potegnila en dim - dobesedno en dim in bruhala na veliko. Ja zavestan odločitev, ki je v celoti podprta z podzavestjo je res velika moč.
Torej jaz bi na tvojem emstu razmislila, daje problem v tem delu, ki ga opravljaš. Spremeni sebe in svoje stranke. Določi neka pravila, ki bodo za vse strani pametne..neko mesečni red, neko časovnico ...lp RAdirka
pa veš, da s cigareti načeloma nimam nobenih problemov... en teden v letu 2006 in en teden v letu 2007, mogoče mičkeno v letu 2008, lani ne da bi vedela in zdaj tole... nimam lušt, načeloma se me ne dotakne, če kadijo drugi, dobro, smrdi mi že...
me pa jezi, da sem se znašla v tej situaciji, to pa res...
koliko let imaš? vse najboljše z mičkeno zamude
sem morala prav pogledati na tvojo osebno stran... tako zelo so se me dotaknile tvoje besede, ki so črko za črko odstirale tančice moje kadilske preteklosti, na katero sem v teh nekaj več kot štirih letih že čisto pozabila... na moje užitkarsko kajenje, na meditativno kajenje, na res močno prijateljstvo s cigareto, ki je bila velikokrat zaupnica, tolažnica, sožurerka...
vedela sem, da vem, pa hkrati nisem vedela... pozabila, se mi je izmaknilo...
hvala ti, Maja... vedela sem, da moram o tem pisati... zdelo se je kot koprena, ki visi na moji zavesti... srčna hvala
jaz verjetno brez tega, kar se mi je zgodilo, nikoli ne bi rekla cigareti NE. sem kadila s toliko veselja in vedno sem bila mnenja, da bom kadila do konca življenja, toliko veselja je bilo v tem mojem kajenju...
imaš prav, tudi delo bom morala drugače organizirati... a tokratnemu "šmornu" ni botrovalo le delo... v bistvu je bilo na kupu toliko vsega...
in na nek način sem tudi jaz važička in zmagovalec... šla sem preko te preizkušnje, oziroma me je zapustila sama od sebe, ko je ugotovila, da me ne bo premaknila, kljub temu, da je bilo zelo hudo.
09:01, 7. 02. 2010
.. Avtor mah
lahko ti rečem samo "drži se", v kaj več pa ne morem ne posegati, niti razpravljati.
09:03, 7. 02. 2010
.. Avtor Gost
a veš da bi bla z veseljem na tvojem mestu! s krizo vred!
gremo dalje a ne, danes je lep sončen. uživaj :)
tedi
ni blema, rada podelim svojo izkušnjo...in spoznavam izkušnje drugih, v tem primeru tvojo in se mi zdi zanimiv fenomen tole kar pišeš o svoji preveliki teži...da sicer je, a da nima veze s tem?
S kom že pa ima vezo? sem mislila, da te kile odvečne(za katere menda veš, da lih niso vir zdravja(ne fizičnega ne psihičnega) al kako je to zdej?) ti vlačiš po svetu s seboj, a očitno imaš nek mehanizem, ki to uspešno in "zelo zdravo" počne namesto tebe
Ja čist "narkomanske" so to.... in od zanikanja naprej do vseh simptomov in bolečin...
...zasvojenosti imajo skupni imenovalec, tega ne rabimo z lupo iskat, bolj smo težavni sami vse dokler živimo v zanikanju...in ja mena je obdobje(kot je zame tudi puberteta) ko vse kar je "narobe" udari ven z vso močjo in kar naenkrat..... in če smo resnično "naštelani za predelavo" nam je to obdobje lahko v izziv, in se z vsem kar zase menim,o da smo predelali, nadmudrili, dojeli, sprejeli...pa očitno močno poka po šivih in se nam kaže kot navadna iluzija, soočamo in ne po narkomansko spizdevamo ...potem ja, je upanje, da se po tem obdobju, kljub letom počutimo v sebi in s seboj OK.
Rezultati našega dela na sebi se kažejo od znotraj navzven in tega ne moremo blefirat, men so ble zmer smešne debele svetovalke, še posebej na področju prehranjevanja, pa tudi na drugih področjih, mi ne potegnejo niti pod razno...
In ja mena je obdobje močnega nihanja, tako, da jasno, da mine čez čas - bodisi želja po kajenju al pa kaj drugega kar nas daje..., sam sej ni fora v tem, da samo mine...fajn jeda kaj spremenimo na sebi, v sebi....
Vsekakor sem prepričana, da ti bo uspelo, saj ti je že marsikaj in da bodo rezultati kmalu tudi vidni.
Lepo nedeljo, pri nas je sonček in upam, da mi uspe na kakšen sprehod 
Lp, Ines
mene je zdaj čisto minilo, nimam več teh reakcij in želja in... me pa vznemirja, zakaj se je sploh zgodilo.
sem si ogledala tvojo stran. zelo nobl.
in hvala, res, za solidarnost
Ljubljena Marjana, saj veš, jaz sem postala laični psiholog zase, ker sem našla rešitev v SAMOpsihoterapiji. In VEM, da je vse v glavi. ODLOČITVE! Poglej, jaz sem in še zmorem marsikaj, toda edinega greha se tudi NE znebim: Kajenje cigaret. Pa bi naredila OGROMNO uslugo mojim ... Zmogla sem hujšati, zmorem, da še hujšam ..., zmorem se držati diabetične diete, celo bolj, kot moj oče, ki je na insulinu ... Toda za kajenje PREKLOPA v glavi NI! 
Zato glede tebe: NI nujno, da so cigarete tisto, lahko je v PODZAVESTI kaj drugega. Imaš koga, ki bi ti na ta način pomagal? Namesto Ajre. Kako mislim na Ajro, pogosto!
Marjana, VSE je v tvojem duhu in v duši! Ostani trdna! Glede tvojega povabila pa, ja, v bodočnosti enkrat, se bova že dogovorili. V naslednjih mesecih ne vidim nobene možnosti ...
12:21, 7. 02. 2010
.. Avtor Gost
pomembno . Naj to razumejo vsi, ki mi to lastnost pritikajo, kot nekaj negativnega. Če ne bi imeli temožnosti prezentacije, ven metanja - bi lahko samo podlegli nečemu, se jokali in krivili druge, da se nam nekaj dogaja. Drži se in kampanskega dela zaradi sebe ali zaradi strank se lahko skupno lotiva - organizirava društvo neanonimnih delavcev, ki ne želijo delati vse zadnji trenutek. . Se javiš za predsednico?. Jaz ne morem bit, ker sem zelo hud primerek.
Ti si močna in te taka krizica ne more premagati 
kar tako naprej
zdaj je mimo, na srečo mojo... držim se, zdržala sem... hvala lepa
hči je isto rekla... je včeraj imela neko podobno izkušnjo, sicer manj naporno kot ti z Blegošem, ko je v snegu do kolen lezla na Celjsko kočo... in divje komentirala, kako je morala vlačit svoja zakajena pljuča za sabo...
a ni hudič, danes kadi naprej... 
ostali smo brez sončka danes, se je nekje na poti iz LJ izgubil
kilogrami s čiki res nimajo nobene zveze... in z mojo tokratno krizo tudi ne... in nikoli niso bili nek "problem" s katerim bi se ukvarjala, ne glede na to, koliko jih je bilo... nikoli nisem bila z njimi obremenjena...
Ne rečem, da jih ni preveč, jih je bilo kdaj tudi premalo in zdaj so v veliki meri povezljivi s kemijo, ki mi je vsakodnevno prehransko dopolnilo - zjutraj, opoldne in zvečer, no, ponoči imam mir pred tem
osebno tudi meni ne potegnejo svetovalci, katerim se na daleč vidi, da tisto, kar govorijo drugim, kot da za njih ne velja
mi je glih prijateljica rekla: res ne vem, kaj bi rada od sebe... to, kar te je zje*alo niso čiki, temveč kriza vrednot
no, jaz še pa danes bolj mislim, da mi je telo želelo "pomagati" na način, ki ga pozna, način, ki se je 30 let izkazoval kot dober, odličen, to je, da mi je ponudilo čike... da v bistvu nisem želela kaditi, temveč se na znani način skopati s čustvenega zosa, ki sem si ga skuhala...
hvala še enkrat, ker si si vzela čas
21:12, 7. 02. 2010
.. Avtor Gostja Orhideja
veš, da mi s tem blogom otežuješ že tako težko situacijo.. tudi po petih letih praviš? upam, da ne, res.
borim se. en dan manj, drugi bolj. najbolj pogrešam trenutke mirovanja, obstanek, ko sem si umirjala misli in jasnila probleme. mislim, da je pri tebi mogoče bilo v tem obdobju podobno...
ne vem ti nič pametnega napisat, sem še na poti do popolne osvoboditve, heh. se pa strinjam z Majo, tudi moje dojemanje mojega kajenja je tako.
hvala ti za skrb...
kljub temu, da je zadeva že odšla, sem hotela vseeno dati sebi v javni premislek, zakaj je sploh prišla in seveda v izogib temu, da bi se ponovila...
javni premislek je zame "samoterapija", "samopsihiatrija", kjer skozi druge, torej vaše oči dobim vpogled na svojo situacijo, v občutenju, ki mi sede, torej odvibrira na moje strune.
logično je, da nihče drugi ne more občutiti dogajanja v mojem telesu, kot ga lahko le sama, v takšnih situacijah naravnam svoje senzorje in se poskušam slišati od znotraj... in tisto, kar slišim od znotraj, je ponavadi tisto pravo zame...
to je pač eden od načinov, s katerimi si pomagam v situacijah, kjer se mi zdi, da sem obtičala, ali da ne morem naprej brez nekega konkretnega poriva.
hvala ti. in lep večer.
biti važička se od važičke razlikuje
društvo neanonimnih delavcev? kaj za vraga si ne boš še ti nagruntala
si imela v mislih častno predsednico ali plačano? 
hvala za zaupanje.
teče peto leto, res je. ampak naj te to ne skrbi, kadila sem 30 let, kar je več, kot imaš ti vseh let skupaj...
in sem zelo hvaležna Maji, sem o temu in vseh posledičnostih veliko razmišljala sinoči in danes...
res je, to so trenutki, na katere sem v tem času že pozabila... na stanja umirjanja, jasnjenja misli...
mislim, da sem potrebovala prav to "obrazložitev"... neke stvari in občutenja leta vendarle odnesejo s sabo...
bi ti rekla pogumno dalje... morda pa lahko dam en nasvet, ki se je meni osebno zelo obnesel v prvih mesecih...
ko se je pojavila tista naravna želja, sem ponavadi sedla na balkon in si v duhu prižgala cigareto in jo z vsemi užitki v mislih pokadila. imela sem občutek, da se v mojem telesu sprožajo vse tiste reakcije, ki so se tudi prej, nakar mi je prijateljica (medicinka) rekla: "Seveda se! Ampak vnašaš pa le ničesar ne!"
Mi je precej pomagalo. Držim pesti zate!
21:30, 7. 02. 2010
.. Avtor Gostja Orhideja
kadila sem 30 let, kar je več, kot imaš ti vseh let skupaj...
sam hudo je pa vseeno
hvala za nasvet. bom ob priliki poskusila. upam, da me sosedje ne bodo čudno gledali, ko bom postopala kar tako sredi zime na balkonu
pa ti menda ja dol visi, kaj si mislijo sosedje?
če ne, ti pa "ukazujem", da se ta trenutek požvižgaš nanje 
ja glih to ti še manjka, da se boš obremenjevala z njimi. a ni že brez tega dost zajebano biti brez?
Ja, Marjana, točno prave misli si napisala v odgovoru na moj komentar. Ja, to je tisto pravo! Četudi je fizična oddaljenost, da je duhovna povezanost in ujemanje in bližina. Vidiš, meni tudi take misli dajo energijo. Kot si jih zapisala ... Tako preživimo ... Sinuse imam gnojne ... Moram pogledati, kake "arcnije" imam še doma ... 
Vidiš, Marjana, to je MOČ! Krize premagati! Imeti voljo in pogum za to!
samo volja in pogum sta tista, ki premagujeta ovire in krize...
hvala.
{ 
