Poskušala sem včeraj napisati en tak lep, evforičen prispevek, v katerega bi vpletla vso svojo iskreno, čustveno navdušenost, v povezavi s tistim, kar se je zgodilo … Že, ko je ob druženju v moji dnevni sobi tekla harmonična komunikacija, je bila odločenost to storiti še velika …, seveda v soglasju z obiskovalcema. Vendar …, ko sem se potem, po njunem odhodu dejansko poskušala lotiti »zadeve«, me je vse minilo. Pogled na sceno na eDiju me je menda prvič v štiri letni blogarski karieri postavil pred vprašanje: »Zakaj vendar bi?«
Res. Zakaj le? Res je, da smo se spoznali skozi bloganje. Ampak samo to. Vez, ki smo jo spletli, smo jo pa spletli mimo bloga. Naklonjenost, ki jo čutimo drug do drugega, se čuti v toplem stisku dlani, v iskrenem pogledu, tudi v prijateljskem objemu in prešernem nasmehu. In vem, da je to dragocenost. Ki pa je ni dalo bloganje, ampak tisto izven tega …
Česar mnogi nimajo. Niti si ne znajo predstavljati, kako je biti v tem … In jih dajeta huda nevoščljivost in radovednost …, kar povzroča samo še dodatno frustracijo, ker so mnenja, da se vse vrtiokrog njih, da se naši skupni interesi dotikajo le njih in da jih do kosti oberemo, ko pridemo skupaj … Seveda jih! Saj smo le ljudje. Enaki njim. Krvavi pod kožo, z opravljivim jezikom … J))))) In potem »trinknemo« s kozarci in nam dol visi, če so oni danes že pomili posodo ali ne, če jih boli glava ali ne, če … Enostavno jih ni. Ne obstojajo. Njihova virtualna podoba je povsem nepomembna za naše druženje …
Včasih, ko je bil ta prostor še prijetna klepetalnica, je bilo lepo deliti »dragocenosti«. Vsaj sama sem verjela, da jih delim med podobno čuteče duše, ki nas je trenutek na premici življenja pač postavil na neko mesto v nekem istem času in v skladnosti s samo sabo tudi delovala. Vsekakor je šlo za neke vrste vzajemnost, za samoiniciativna učenja, na in od tistih, ki so bili v svojih navedkih konkretni, ki so točno vedeli o čem govorijo in za tistim povedanim tudi stali, pa naj je šlo za poezijo, prozo ali fotografijo … Ni bila pomembna vsebina. Pomemben je bil Način, kako so se stvari prezentirale.
Čeprav mnogi mislijo, da se je to »lepo« druženje začelo rušiti s trenutkom, ko je Jana postala Jan, kar jih je mnoge »osebno zelo prizadelo«, kot so vedeli povedati v tisočerih besedah … se naj poskušajo spomniti časov prej … Kako so se počutili v nekih »predavanjih«, ki so »zahtevala« komunikacijo? Ko se je na eDiju nehalo le povedati, pokazati – ko se je začelo »ocenjevanje« s srčki in objemi za prisotnost … Poskušajo se naj spomniti, kako so se počutili, ko niso prejeli povabila na kakšno srečanje? Ko so bili prezrti? Naj prebrskajo po svojih postih in komentarjih, datiranih na čas, ko je Jan še bil Jana …
In kaj za to, če je temu /tudi bilo/ tako? Kdo lahko od koga zahteva ali pričakuje, da bo ravnal tako, kot oni veleva? Kdo ima pravico pozivati in se sklicevati na delovanje v skupnosti, ki temelji na prostovoljnem članstvu? Še v svojih lastnih družinah nimamo te pravice, kaj šele od svojih lastnih otrok pričakovati kaj takega … Oprostite. Zdi se mi skrajno »otročje« to hlastanje po delovanju in razčiščevanjih v skupnosti, v smislu socialističnega duha »bratstva in edinstva« … In to od ljudi, ki se že same misli na naše življenje v socializmu otepajo kot hudič križa … Njihovih obupanih klicev – dejmo nekak uredit odnose med sabo, da bo manj sovraštva med ljudmi. Osebno ne čutim nobenega sovraštva med ljudmi. Ker je sovraštvo čustvo, ki se rojeva v ljudeh samih in prihaja iz ljudi, ki bi ga radi imeli in negovali in ga imajo in ga negujejo.
A je to res tako težko razumeti??? Namesto javnih klicev po tem, kaj naj naredimo, bi sama raje rekla, dejmo, začnimo že enkrat pometat vsak pred svojim pragom. Bomo imeli vsi zadosti dela …, pa še kakšna pametna ideja bo padla v glavo, ko se bo enkrat popucal drek … In tistim, ki jih boli, bi rada rekla: »In naj vas, za božjo voljo, ne boli tako zelo, če imamo nekateri drugače nastavljene nastavitve, kot smo jih imeli pred letom, dvema … V nekem smislu tudi v bloganju zorimo. In v tem ne vidim nič slabega …«
Še da enkrat pojasnim ta prijateljstva … Sem jih ravno včeraj v zasebnem sporočilu nekomu, ki ni na »seznamu« mojih prijateljev, mislim, da v povsem prijetnem dialogu, zagotovo v spoštljivi komunikaciji J))))) Ta»prijateljstva«, ki gredo mnogim v nos ... Mnogi so jih, z mano vred prečesali … Kadar gre za pisanje, ki ga ne namenjam vesoljnemu svetu, torej, če gre »za urejanje zadev znotraj eDija« /termin uporabljen od odsrcadosrca/, so nastavitve nastavljene na »registrirane uporabnike« ... Kadar so pa samo za prijatelje, so pa v bistvu namenjeni tistim, s katerimi se družimo tudi sicer ... enako kot v RL, kjer tudi vsem mimoidočim iz mojega naselja ne razlagam, s kom seksam, recimo.
Wau, sem presenečena sama, kakšen elan za pisanje daje takšno intenzivno srečanje, kot je bilo včerajšnje, ki daje s tem, ko se prazni virtualno, večjo težo in prostor tistemu, resničnemu, otipljivemu v prijateljskemu objemu. Prav zanimiva izkušnja, resnično.
Torej, da zaključim še z enim »ocvirkom«. Če se spomnite, je bilo lani ogromno »lepih«, res v navednicah izpisanih besed, namenjenih razno raznim izbiram in izpostavljanjem blogarjev, kandidiranjem med kul in tako dalje in tako naprej in posledično demonstrativnih, užaljenih odhodov. Bilo je tudi izrečenih veliko »posmehljivih« besed na moj račun, v zvezi z najblogarjem leta 2008, saj vendar za nekatere predstavljam »strah in trepet« /hahahaha/ ali pa, ne spomnim se več natančno tistega »opolzkega« poimenovanja …, ker sem se pač znašla na nekem mestu, kjer bi raje videli koga drugega oziroma so imeli drugega svojega kandidata. Kako komu godi pozornost in kako bi bilo bolj prav, če bi …, je tudi bilo povedanega veliko.
Letos je to naredilo uredništvo. Sicer že dva meseca nazaj, pa vendar nisem zasledila, da bi se o tem debatiralo. Je pa res, da sem precej manj prisotna, kot sem kdajkoli bila … In ko sem danes slučajno našla pot do tega prispevka, so moje antene zabeležile terminsko usklajenost z nekim drugim dogodkom, ki ga takrat nisem zmogla razumeti …, čeprav sem umetnici besedovanja tudi čestitala. Mnogo ljubša bi mi bila odkritost in z veseljem bi ji stisnila dlan, ker vem, koliko ji to pomeni.
In če potegnem črto – že samo zaradi te današnje sestavljenke, ima moja včerajšnja dragocenost še toliko večjo težo, da je ostala zapisana le v naših srcih.
veš kaj Lučka, tole pa kar podpišem. In brez vsakega dvoma - prvi stik je bil lahko virtualen, zato smo tudi lažje navezali potem "čisto prave stike" v RL. Ampak priznajmo, ne ravno z vsemi, s katerimi smo se tudi v resnici srečali. Ja no, zakaj zlomka bi pa jih ravno z vsemi. Jasno, da s tistimi, ki so nam bili "nekoliko bolj sorodni".
sem ga z zanimanjem preletela, postopno pa bom šla pogledati bloge, ki jih ne poznam.
No glede ostalega napisanega pa itak, kot bi rekel moj Irokeza. Osebno sem žalostna, vendar računam na pomlad in prepih ...brez spoštovanja različnosti in svobode pač ne gre.
...takrat, v tistih burnih dneh pred poldrugim letom, sem imel kdaj morda res za trenutek slabo vest, da sem pokvaril prijetno družinsko vzdušje. To je bilo skoraj tako, kot da odraščajoči otrok pride domov iz srečanja mladih v Stični in oznani, "Mama, ata, jaz sem gej."
Ampak hitro mi je postalo popolnoma jasno, da so tedaj predvsem padle številne krinke. In nekako se mi zdi, da se je tedaj intenziviralo zakulisno šuntanje, ki je v veliki meri pripeljalo eDi v današnje vzdušje. O tem, kdo je bil glavno gonilo tega zakulisnega dogajanja, smo bili pa iz prve roke obveščeni, ko se je avtorica pred nekaj dnevi sama pohvalila s številom napisanih ZSjev.
Ja, so dnevi, ko popolnoma razumem tvojo izgubo volje po pisanju. In v enem takih dni sem objavil tisti postić o črno črni temi, ki (občasno) prekrije eD.
seveda, ne gre z vsemi. z enimi več, z drugimi manj, s tretjimi samo tisti stisk roke ali objem ... ampak tega se ne da naročiti, tega ne prodajajo v štacuni, to je ali pa ni, jebela cesta.
pa ne morem zdaj tistih pet minut, ki mi jih še ostaja se družit v neki skupnosti z ljudmi, s katerimi me nič ne veže... v imenu ne vem česa že.
moje življenje ves čas teče drugje, blog mu je samo sopotnik, za takrat ko jaz hočem - ne, ko bi drugi hoteli...
in ja, tebe pa ne dam! se grem tepst, če bi blo treba preveč resničnega imava, kajne... in veliko vljudnosti na blogu še o politki se ne kregava, čeprav sva na različnih bregovih
Očitno sme nekaj zamudila- oprosti Jan- z njim(njo) se nisem zapletla v nikakršno razmerje, v bistvu sem šele dosti pozneje sploh opazila, da Jan obstaja....
Meni osebno je na E-diju všeč, četudi občasno pikajo gole riti komarji in kljub temu, da se ose zapodijo v ušesa in pijejo kri....A to je del življenja, bogpomagaj, s tem sem se že zdavnaj sprijaznila.....
Bi pa vseeno rada nekaj dodala: sodim med tiste, ki so radi svobodni. Svobodo zelo cenim in tudi zaradi tega se redkokdaj vežem na kakšne skupine. pravzaprav so tovrstni stiki dokaj ohlapni, kar pa istočasno ne pomeni, da so vezi trhle in slabe....Niso!
Le časa nimam toliko, da bi komurkoli nenehno sedela za vratom. Sploh se zelo težko spravim k pisanju mailov ali česa podobnega, raje imam telefonske klice. Če in ko pišem, želim, da je to ustvarjalno.....
To, da me kdo vleče za jetra, kaj sem naredila 15. 3. 2006, mi dviguje tlak, ker še za včeraj komaj vem, kaj je bilo, ne pa za nazaj....
Osebno pa me prav nič ne briga, če Polde spi z Genoefo in malo mi je mar, če gresta Tončka + Zofka vsak dan na kavo- brez mene.
Zgodi se celo, da pri kom, s katerim prijateljujem, napišem kaj drugačnega, pač....Kje pa piše, da se moramo tepsti čez planke, če razmišljamo drugače, ane?
Skratka, E- Dnevnik mi je prijazno zatočišče, kamor rada pridem, žal mi je, da nekateri svoja pisanja čuvajo le za ožji krog izbrancev, recimo, da mi to ni ravno najbolj všeč- a kaj morem....vsak razmišlja s svojo glavo.
Že milijonkrat pa sem napisala, da je Blogovje tista odskočna deska, na kateri pristanemo zaradi pisanja, druženja, dobre volje in prijaznega vzdušja. Blog ni domače ognjišče, ni mož, ni žena in ni ljubimec. Še manj je blog naš otrok.
Ne dovolim, da se me kdorkoli lasti, tukaj sem zato, da uživam. Da se imam lepo. Da nestrpno čakam, kako se bo Radirka izmotala iz svojih pajkovih mrež, hehehe, da vidim, kako Naša čohlja in ga mazi (Možakarja), da preberem , kaj se dogaja Zuzu, da ......no, ja.....da o številnih drugih ne govorim, ki so del te velike družine.....
Z marsikom sem se že srečala, z marsikom bi se še rada, tako to je....
Rada imam ljudi, a le do tistega trenutka, ko pričenjajo posegati v mojo zasebnost in mi diktirati, kaj lahko počnem in česa ne smem.
Veselim pa se pomladi, ko bo več priložnosti za srečevanje, za kakšno kavo tu in tam.....
Pa ni važno s kom. Da bo le dobronamerno. In da se mi ne bo treba opredeljevati. Pa da moja svoboda mišljenja, čustvovanja in vsega kar sodi zraven, ne bo okrnjena....
mogoče se ti zdi nekoliko čudno, toda tudi jaz se popolnma strinjam s tvojim zapisom. Le nekaj mi ni jasno, kako je lahko neka sprememba iz Jane v Jana prinesla nesoglasja n blog. Meni je pomemnba vsebina, ne pa spol pisca, ... Res je, da takratne situacije ne poznam, ne razumem pa, kaj je to takšnega. No, lepo je napisal Jan (hi, hi Mama, ata, ...), mislim pa, da nima razloga za slabo vest.
samo mir rabim. nič drugega. jst ne pišem, kaj se mi dogaja, temveč pišem, kaj čutim. in mir imam pri veliki večini čudovitih blogerjev. tam mi je lepo, cenim to, da sem bila sprejeta, ker včasih imam res čudna ropotanja. ampak: kdo jih nima?
moj svet se ne ubada z zahrbtnostjo, kar sem povedala, sem povedala javno.
če pa kdo še česa ne ve, imam blog, postavijo mi naj vprašanja, NA VSA BOM ODGOVORILA. a očitno se rajši ugiba. seveda: ob ugibanju človek izpade pametnejši. ja, pa figofriško. to je le videz. vse ostalo je pa mazanje oči.
po štirih letih bloganja bo v tem mesecu izšla druga pesniška zbirka, dve knjigi pa sta izšli v soavtorstu.
torej: ne ukvarjam se z rekla kazala in iz tega ne delam "trla baba lan".
moj namen bloganja je ustvarjanje, ki mi omogoča, da preživim v srcu vsako strahoto, ki jih ni malo.
blogam, da pišem. in ne zato, da bi z mano nekdo manipuliral ter si me lastil in mi določal, kje naj komeniram.
PONAVLJAM: 1 tam, ker lastnik bloga dovoli, da se me loteva nekdo drug, mene ni več. 2 tam, kjer se moje besede obračajo tako, da so mišljene kot sovražne, me ni več. 3 ter tam, kjer moram z maili potem razlagat to, kar sem zelo jasno napisala.. eeeejjjjj tega se jaz ne grem in me ni več. pika ende finito. 4 še najmanj bom pa tam, kjer se nekoč dobro sprevrača v zlobo.
hvala, da sem lahko to povedala.
dolžna nisem nikomur in nihče ni meni nič dolžan. ničesar. svoboda, ki jo imam, je NORMALNA, meni si jo ni potrebno pridobiti in se zanjo boriti. res pa je, da jo ne dam.
p.s. od vsega mi je pa še najbolj hecno, kako se zgodbice prenašajo: postaja neke vrste kot tista igra "telefon", ko pride na drugi strani ven beseda, kateri se vidi, da ji je bilo doloženo. in tako naprej. slastnost babjih poslov.
tudi jaz se veselim toplejšega vremena in občasnih srečanj, kavic mimogrede, ko bo kdo zajadral mimo mojega mesta ali jaz njegovega. teh drobnih prisrčnosti, seveda svobodnega duha, normalno ... sicer mene začne za luft matrati
da mi bo šlo lažje...rešitev iz svoje pajkove mreže...kaj si tukaj mislila...kdo je pajek in kje sem se zapletla? prišepni, ker jaz ne znam brati med vrsticami . Ali si mislila A - na e-dnevniku ali b - v poslu...?
bila bi velika škoda, če bi nehala ustvarjati. soustvarjaš tudi z nami, kot dobrodošla komentatorka, preizkušena v življenju, z mnogimi dragocenimi izkušnjami utiraš poti naprej. hvala, ker se ustavljaš tudi pri meni.
Ljubljena Marjana-Lucija, najprej tudi zate moji najljubši smeški. Zelo me veseli, da si imela spet eno tako čudovito blogarsko srečanje v živo. Mene zate ogromno stvari veseli. Zaradi tvoje osebnosti same. Kot se rada ponavljam. Naslov komentarja sem priredila po "Oče naš". Kot formalna ateistka, brez vseh cerkvenih zakramentov znam to molitev. "Tako v nebesih, kakor na zemlji".
Jaz se tudi od Interneta vedno bolj distanciram. Torej, zakaj vse gre tudi sedaj na teh blogih. Gre za posameznike, kakor gre na koncu za posameznike od recimo našega parlamenta, preko vlade, pa institucij, pa službe, do družine in vedno bolj "družine". Na koncu pa posameznik. Tri leta je od tega, kar sva se na proslulem Večeru zgrabili. V kakšno veselje mi je, da sva, smo se potem hitro poglihali.
Osnova smo, so posamezniki. Posamezniki,
S svojimi tudi duševnimi težavami in stiskami in huje, z motnjami. Posameznik s svojimi frustracijami, slabo samopodobo, nesamozavestjo, nespoštovanja do sebe, kaj šele do drugih ... Nesposobni čustva ljubezni. Preveč prevladuje, najmileje rečeno, nizko zavedanje. Duhovno uboštvo. Najhujši je duhovni primitivizem. Jaz sem se v življenju vedno od vsega tega distancirala. Zdaj pa se tudi vedno bolj distanciram od Interneta. Raje grem svojo na pot vase. "Stopaj pokončno po svoji poti in zaupaj si" (dr. B.S., Malayka ve, koga mislim ... in morda sem tudi v mailu napisala celo ime). To je moja pot. Potem pa veš, da mi tega nobeden ne bo preprečil in mi nobeden ne more soliti pameti. Da imam izven družine in službe še edino vas, blogarke in blogarje, ki vas imam rada zaradi vaše NEanonimne osebnosti. Ki vas imenujem MORALNO DUHOVNE PODPORNIKE. Za ramo za zjokat, kot sva si pisali. Da zaključim ...
VSE izhaja iz posameznika, ker je VSE v posamezniku. Mene drugi, s katerimi me nič ne povezuje, ni ujemanja, ni razumevanja, ne zanimajo . In ker jih tudi na Internetu ne šmirglam več, saj sem zaradi preveč slabega na Internetu lahko tudi osebnostno dozorela, se spravljajo s svojimi blodnjami na druge bloge. Da niti komentarjev ne bom pisala več ... STOPAM PO SVOJI POTI IN NAJBOLJ VASE ZAUPAM! Vi ste me navadili na objem,
oh...kako je vse skupaj v poslu- ne vem. Čeprav- v to sem prepričana- si dovolj močna in dovolj pokončna ženska, da boš lahko zagrabila bika za roge tam, kjer bo treba.
Mislila sem to, na E- Dnevniku. Vse te zamotane stvari, s katerimi se zadnje čase ukvarjaš....
To, da držim za vse pesti, da bo tkao kot je treba- pa itak veš, ane?
sama zelo verjamem v to, da se je za vse v življenju treba potruditi, se tistemu, kar nam je ljubo predati in podrediti svoje želje in cilje. le tako lahko v življenju zares napreduješ in si tapeciraš pot s srečo.
Mahica- tvoj komentar velja v celoti tudi za mene...s povdarkom citiranim,moj namen bloganja je ustvarjanje, ki mi omogoča, da preživim v srcu vsako strahoto, ki jih ni malo. čeprav jaz ne vidim toliko strahot kot kaj drugega tudi ne lepega ...in zanimivo je koliko ljudi je z mano skregano, pa jaz sploh to ne vem...jaz nisem z nikomer. Res pa sem se odvadila puščati komentarje točno tam in da se pač ne vpletam v debate, kjer bi se morala kregati..še tako se zapletem , kjer se ne želim. lp Radirka
zakaj se gre (pa nikamor ne pride)... ampak evo mene zraven. Pisem, ker se mi pise, berem, ker me zanima, kaj napisejo ljudje brez obrazov (ker jih na eDiju ne vidim), in ker sem jih nekaj tudi spoznala v zivo, me zanima tudi kako sprejemam njihovo pisanje, ko lahko zraven pritaknem obraz in osebo.
Meni je fajn.. in tega si ne pustim vzeti. Zato se politike ne bom sla, ne tu ne kje drugje. Marsikaj tudi mene zmoti, ampak se pac s tem ne ubadam. Le zakaj bi se. Ce pa ze, pa to urejam pri sebi in ne na ekranu.
Ajd.. upam, da bo kmalu pomlad. Tale zima je hudo predolga zame...
zelo se strinjam s tole mislijo o zimi ... letošnja je zelo dolga, kar nekako smo se že odvadili na dolge zime in namesto, da bi sprejeli, kar nam daje narava sama po sebi (mir in počitek) se špetiramo za neumnosti ...
kljub vsej volji in "potrebi" po pisanju, pa kdaj pride dan, ko se pero ustavi, mora zajeti svežega vetra in potem gre naprej... tudi za to je dobrodošla pomlad, ki vendarle vstopa z velikimi koraki
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
".
na frizuro, da bo kar zaropotalo, M. 
preveč resničnega imava, kajne... in veliko vljudnosti na blogu 
. Ali si mislila A - na e-dnevniku ali b - v poslu...?
Ljubljena Marjana-Lucija, najprej tudi zate moji najljubši smeški. Zelo me veseli, da si imela spet eno tako čudovito blogarsko srečanje v živo. Mene zate ogromno stvari veseli. Zaradi tvoje osebnosti same. Kot se rada ponavljam. Naslov komentarja sem priredila po "Oče naš". Kot formalna ateistka, brez vseh cerkvenih zakramentov znam to molitev. "Tako v nebesih, kakor na zemlji".
Tri leta je od tega, kar sva se na proslulem Večeru zgrabili. V kakšno veselje mi je, da sva, smo se potem hitro poglihali. 
Jaz sem se v življenju vedno od vsega tega distancirala. Zdaj pa se tudi vedno bolj distanciram od Interneta. Raje grem svojo na pot vase. "Stopaj pokončno po svoji poti in zaupaj si" (dr. B.S., Malayka ve, koga mislim ... in morda sem tudi v mailu napisala celo ime). To je moja pot. Potem pa veš, da mi tega nobeden ne bo preprečil in mi nobeden ne more soliti pameti. Da imam izven družine in službe še edino vas, blogarke in blogarje, ki vas imam rada zaradi vaše NEanonimne osebnosti. Ki vas imenujem MORALNO DUHOVNE PODPORNIKE. Za ramo za zjokat, kot sva si pisali. Da zaključim ... 
, kjer se ne želim. lp Radirka
