Aha. Tam sem bila. Pravzaprav sva se odpravili z Radirko, ker se nama je ravno ujel čas, da lahko greva.
Ujeli sva jih med postavljanjem razstave v eminentnih prostorih univerze. Tako drugače je z umetniki govoriti o njihovem ustvarjanju. Ko ujameš tisti žar v njihovih očeh, postane povsem nepomembno, da se pravzaprav na tovrstno umetnost ne spoznaš. Da veš zelo malo ali skoraj nič, pa vendar te tisto osebno navdušenje postavi na neko mesto, ki ga težko opišeš z besedami. Te preprosto sreči.
In lepo se je spet srečati z ljudmi, s katerimi imaš spletene neke odnose in na katere te vežejo neka, več kot le virtualna čustva. Ko ti je v tako veliko veselje, ko se moraš povzpeti na prste in pri tem ujameš še njegov napol priklon, da se lahko kot dobra znanca objameta zares. Ah, ni iz trte zvito tisto o nekih datumih, če gre za njega…
in potem ugotavljaš, da je pravzaprav to tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ, te zadovolji … in četudi do naslednjič ne bo ničesar vmes, bo naslednjič več …
p.s. fotografije je kot uradni fotograf posnel Mitja in dovolil, da jih objavim. Hvala.
13:21, 9. 03. 2010
.. Avtor ZavestnaSamost - domača stran
Delo mi nosijo, istočasno nadomeščati moram bolniške odsotnosti z dežurstvom, toda tu pri tebi me stresa in pomirja obenem ... BARVE! Meni so všeč samo slike s prijaznimi motivi in s svetlimi barvami. Prijazen motiv z bleščečimi barvami ... Toda TI: Kako notranje, bogato, duhovno bogato življenje živiš s tistimi, ki jih imaš rada. Ko JE ujemanje in razumevanje in povezanost. Sicer je to in tako tudi zaradi tebe same ... Ker pri sebi upotavljam, kako se mi zdravje slabša, da mi že po daljšem govorjenju postane slabo, pa ne govorim z odljudnimi ljudmi, kako na nogah ne morem biti dalj časa, kako so me začeli mučiti kolki ...Da je še moja mama bolj zdrava od mene ... Da ne govorim o mojem čarovniškem izgledu brez maske ... Toda z ganjenostjo sprejemam vse odgovore, ki sem jih dobila na Dan žena "spis", ali tu na blogu ali po mailu. Tako tudi to nekaj velja!
a Mitja je reku da lahko, bejž no, a so to kaka posebna pravila al kako?
Zadnje čase opažam, da se men o ničemer več ni treba odločat, se kar drugi namesto mene - da se razumemo - govorim o zadevah kjer sem prisotna tko v živo- a očitno to ni to
Drgač pa lep zapis Lucija, še iz drugačnega zornega kota, zanimivo.
Ma itaq....internetni videz vara u ibr Men so taki zmenki u živo dost bl fajn...tko se vidi človeka, tazga kt pač je....virtualno se dost lažje blefira kot v živo...
res je, kar praviš, z nekaterimi ljudmi se spletejo neke vezi. neka toplina, ki veje iz njih se v nekih trenutkih udejanja v druženjih, ki so vedno bolj polna, bogatejša. in četudi vmes ni nič, je vedno več.
kot tudi pri nama, če dobro pomisliš. najprej sva se zapletli v ostro komunikacijo, ki sva jo zgladili z razumnim dialogom... ko sva se srečali v živo, so se zgodila neka čustva, prebudila se je naklonjenost, ki je potem rastla... ob najinem zadnjem srečanju si me že pričakala na železniški postaji in me ob odhodu iz MB tudi pospremila. To je zame otipljivo. To je več, kot le virtualna čustva.
itaq da me ni blo pol zravn hahaha, ma sej nč hudga, bom pa drugič bla zravn pa je.. Jst ti morm priznat, da sem na postavitvah, čist u drugem svetu....tko daja vse je možno....
In ja, men je blo itaq vse neznanka (od tega, da niti nisem vedla da pride Mitja, niti da prideta vidve...) včeraj, pa sej nč hudga, glavn da smo zdravi
včasih mi je kar malo žal, da sem nekoliko oddaljena od prestolnice in, da mi pogosto zmanjka časa. Malo vam celo zavidam prisostvovanju včerajšnjem dogodku.
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com