Pred dvema dnevoma je postalo uradno … Potrebovala sem dva dni, da sem se toliko zbrala, da sem lahko poklicala, ne da bi zraven jokala. Kar nekaj poizkusov se je izjalovilo, ker so me oblile solze prej, ko sem lahko pritisnila »kliči« …
Hudič je, če se dogaja tako na hitro, da komaj slediš in hudič je, če tisto, kar sumijo, postane resnično. In ti, mali človek, veš o tem ravno toliko, da veš, da je hudič. Jebela cesta …
Povsem drugače je, ko se dogaja tebi. Takrat veš, da se moraš nekako spoprijeti, sporazumeti z novo nastalo situacijo. Čeprav ne veš ničesar, veš, da nekaj moraš. Nekaj, kar te bo preživelo ali pa pokopalo ...
Ko se pa to dogaja tistim, ki jih imaš rad, ki so ti blizu, ki so ti dragoceni sopotniki skozi življenje …, se pa v sekundi dvajset vse sesuje. Ne moreš. Ne gre. Solze tečejo in kletvice letijo. Počutiš se tako zelo nemočnega. Ko točno veš, da ne moreš ničesar storiti, da je vse odvisno od tistega, kateremu se je zgodilo …
Res ne vem, kako so ljudje »preživeli« v času pred internetom … Ko so kar nekaj čakali in nič vedeli, kaj jih čaka … A je bilo takrat bolje? Ali je bolje, da vsaj približno veš, s čim imaš opravka, kaj te čaka …, da se lahko pripraviš?
Pa vendar bi moral biti pogumen tudi ti! Ti »opazovalec«, ki te je novica s krepelom kresnila po glavi. Te opomnila, da si tudi ti minljiv /seveda to veš, ampak ko se dogaja tvojim, čisto od blizu, se moraš spet spomniti, kaj je tisto res dragoceno v življenju/.
Točno veš, da oni drugi potrebuje ogromno energije za borbo, ki ga čaka … Ogromno dobre volje in optimizma … Ne moreš zdaj ti nekaj cmizdriti in vzdihovati … Halo! Četudi te še tako zelo boli srce … Preizkušnja z boleznijo je njegova in le on se mora spopasti z njo …
Moraš se vzeti v roke, dobesedno odpreti srce in pogoltniti tisto neprijetno kepo v grlu. Pogumno izbrati ime v telefonskem imeniku in počakati na zvezo, ki ti daje možnost, da zaslišiš glas na drugi strani … Dobro znani glas osebe, ki jo v duhu stisneš k sebi in poslušaš …
Berem, da gre za vrsto raka, ki je visoko ozdravljiv, ko mi še sama pove za diagnozo. Spraševati se, zakaj ravno ona, je jalov posel … Dejstvo je, da ne bo enostavno, a zelo zaupam vanjo. Zaupa tudi ona vase … in verjame, da se ji bo izšlo. Njene besede me pomirjajo … Iz njih veje Moč … Namesto, da bi jaz pomirjala njo, ona pomirja mene … Klepetava kar nekaj časa, ko oklep bolečine začne popuščati. Najino klepetanje me sreči. Začnem se zavedati, da sem naredila korak naprej v zavedanju … Čutim, da lahko govorim iz sebe, da se pogovarjava odprto …
Tokrat je bilo zame huje, kot takrat, ko sem izvedela za očetovo bolezen. Huje, kot tistega dne, ko je bila postavljena diagnoza, ki še ni beležila preživetja … In huje, kot tistega dne, ko je umrl. In za razliko od takrat, zdaj zelo zaupam, da se ji bo izšlo.
Držim pesti zate, draga S. In vem, sem prepričana, da bodo tudi moji prijatelji namenili kakšno toplo misel zate, za tvoje zdravje …
...ko se enkrat res zgodi, ko ima nekdo neko dokončno diagnozo, pa je potem človeka kar nekako strah z njim govoriti. Ker ne veš, ali naj z vsako besedo izražaš sožalje, ga naj pomiluješ, bodriš, ali pa mu rečeš, ej, stari, tistega nekaj preostalega časa je treba izkoristiti, povej, kaj bi, pomagal ti bom izpeljati!
Pa čeprav racionalno mislim, da bi bila ta zadnja varianta najboljša, bi me taka situacija vseeno zmedla... in bi okleval in odlašal in našel kopico drugih "res nujnih" opravkov...
verjamem ... in glih razmišljam o vama z Jakobom... kako ni naključje, da smo se spoznali, da se učimo drug od drugega, da so to dragocenosti, ki toliko dajejo...
21:00, 12. 03. 2010
.. Avtor ZavestnaSamost - domača stran
Veš, Marjana, pravzaprav obe Marjani, Kloti in Lucija, saj sta obe borki, ki sta že toliko preživeli ... Mene je bilo včasih tudi groza, ko so moji sorodniki umirali in umrli. Mnogi za rakom. Toda potem sem se oprijela vere, da duša ne umre, da je neumrljiva energija. In MOČ najti v sebi. Vse nas doleti. Bolezen in na koncu smrt telesa. Moji starši so stari. Ki mi največ pomagajo. Bo treba preživeti. In čustvom dati prosto pot in solzam. Morajo čustva ven. Pomaga. Če hočeš priti do notranjega miru, moraš čustvom dati duška. In da Duša ne umre. Ja, pa v miselno energijo verjamem. Saj je energija. Lažje je ob taki tolažbi.
Žal se je slabo končala. Prijateljica, ki je bila bolna mi je velikokrat rekla, da mi je hvaležna, ker se z njo pogovarjam o njeni bolezni. Vsi so se temu izogibali, se tega bali.
"Ko se pa to dogaja tistim, ki jih imaš rad, ki so ti blizu .."
... poznam veter 'v to smer' ... in mi tovrstne izkušnje predstavljajo nekaj najtežjega in v srcu najbolj nemočnega. neprimerljivo bolj kot kadar gre zame osebno.
pošiljam tej osebi ......
tebi, Lucija, pa prisrčen pozdrav in jasnine v duši,
največ pomagamo, če se z njim nočemo jokati, ampak vztrajamo, da se z njim smejemo.
To je edini recept, da se lahko za trenutek pozabi in da se laže spoprime s težavami.
In če ti bo uspelo, da boš iz bližine te osebe"odstranjevala" tiste jamrajoče, pa tarnajoče, pa bucibuci- tolažijoče, boš naredila največ, kar boš lahko.
Meni je res na nek način grozna ta naša /slovenska/ vkalupiranost v neke norme, kaj se sme in kaj se ne sme, kaj bi bilo prav in kaj ne..., če smo vendarle čuteča bitja in naša čustva, naša čutenja govorijo drugačne zgodbe ...
Res je, kot praviš. Ta nemoč, ki jo čutimo ob ljudeh, ki so nam dragi, ko se znajdejo v težkih situacijah, je menda res nekaj najtežjega, s čimer se moramo spopasti ...
osebno mislim, da je prav, da se tudi jočemo s človekom v stiski, prav tako, kot smejemo ... ampak Z njim, ne zaradi lastne nemoči ... to se mi zdi zelo pomembno in v temu je po moje velika razlika.
mislim, da ja pa najpomembnejše od vsega, da smo to, kar smo in se ne prenarejamo, ne režimo brez veze in ne vzbujamo neke drugačne podobe od tiste, kar smo ... temveč, da v sebi poiiščemo tisto našo resnično bistvo, ki itak ve, kako ravnati, da je za vse prav.
seveda je pa prav, da se brzdamo z usmiljenjem in smiljenjem in nepotrebnim cmizdrenjem zaradi nas samih - to pa ja... tako da mislim, da je prav, da najprej spravimo v red sebe in smo v kontaktih naravni.
izkušnja z očetovo boleznijo, ki se je dogajala pod domačo streho pa me je tudi naučila, da v rokovanju z boleznijo NI norm, NI pravil ..., da tisto, kar je veljalo leta in leta NE velja več ... da je vsak dan na novo, dan novih iskanj, novih pričakovanj ... odkrivanje življenja na novo ...
To so stvari, ki osebno posameznika naredijo še močnejšega...in bližnji...lahko rastejo poleg takih ljudi, ki so plemeniti, ko se podajo na bojišče..in nakoncu boj dobijo..ne dvomim, nikakor ne...da bo S. ZMAGOVALKA....
Tudi jaz stiskam pesti za pozitivce okrog nje in ne prenesem cmeravosti ... in vem, da si iskrena.
Želela sem samo pojasniti na splošno, da v takšnih situacijah največ naredimo, če smo naravni in naravnani na človeka, ki se bori, ne pa da se ukvarjamo z lastnimi strahovi.
Vsemogoče bolezni in bolečine, vedar nikoli se nismo spraševali zakaj.
Sprejeli smo to in se vključno z njo borili, da izkoristimo to danost, ki ji pravimo življenje.
Zavedali smo se, da je bolezen neizprosna , toda vse smo storili v smeri lajšanja bolečin, nič operacij in kemoterapij v končni fazi bolezni.
Seveda je hudo, ko ti pred očmi zaspi človek, ki ti je dal vse, kar lahko življenje da.
Vendar nam je spoznaje , da smo se poslovili z roko v roki in nismo iskali krivde in si zastavljali nešteto vprašanj, prineslo občutke vdanosti in spoštovanja življenju, ki ga zdaj živimo.
Ti si želiš dobrih misli, za tebi ljubo osebo.
Kdo ji bi jih lahko odrekel?
Gloda pa te vprašanje smrti.
Jaz sem z njim opravil.
Ne trdim, da moraš smrt jemati na moj način, kajti tudi življenja ne živimo enako.
Trdim pa, da je človek zelo trdoživ in upanje nikoli ne zamre.
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
. Da se.
Veš, Marjana, pravzaprav obe Marjani, Kloti in Lucija, saj sta obe borki, ki sta že toliko preživeli ... Mene je bilo včasih tudi groza, ko so moji sorodniki umirali in umrli. Mnogi za rakom. Toda potem sem se oprijela vere, da duša ne umre, da je neumrljiva energija. In MOČ najti v sebi. Vse nas doleti. Bolezen in na koncu smrt telesa. Moji starši so stari. Ki mi največ pomagajo. Bo treba preživeti. 
