V povezavi s svojim zdravjem sem ugotovila, kako silno učinkovito je lahko blogiranje, ko je domišljija za tvorjenje informacij prisiljena delovati, seveda, ker je to del zdravljenja, lastne zavestne želje, v strahu, da življenje odteka in ga bo zdaj, zdaj konec..., da gre za sestavljanje same sebe skozi nick name, ki se enkrat porodi...
Bil je vroč nedeljski večer pred letom dni, ko so se rojevale Sanje, blog, ki mi je spremenil način življenja. V tem času je nastalo 773 postov, s skupno 439046 kar blog uvršča na 5. mesto na lestvici Najbolj obiskanih blogov doslej. Najbolj uspešen post (glede na število klikov 762) je bil Janez Janša, kandidat za Sanjskega moškega, z dne 29.11.2006 (zame osebno zgolj en preblisk v nekem jutru).
Splošno veljavno pravilo – posti, v katere sem vložila dosti truda so bili vedno slabše obiskani kot t.i. »bedarije«, kot recimo ta, ki je bil najbolj odmeven.Toliko o statistiki.
Tistega julijskega večera pa se je dogajalo še nekaj: rojevala se je Lucija, ki je nesporno že z imenom presegla Katko, nick name, ki sem ga uporabljala na Najblogu od 6. maja lani dalje. V primerjavi s »Katko«, ki mi danes deluje le še kot nek otroček, ki ne ve točno kaj početi s sabo, je »Lucija« začela z ustvarjanjem resnične mene, kar seveda počne še danes… Zame je blogiranje postalo način življenja. Skozi besede, ki so enkrat takšne, drugič drugačne…, nastajam JAZ. Tista, ki je nekje globoko spala.
Navkljub globokoumju nekaterih piscev, ki so »pametni«, da jim kar škodi, mi godi biti Lucija. Danes sem prepričana, da sem morala postati Lucija, da se lahko razvijam, sicer si pa tudi Kitajci nadenejo novo ime, ko starega prerastejo (baje?)…
Kaj pravi legenda o Luciji? »Sveta Lucija je bila rimska mučenka iz konca 4. stoletja. Po prvotni legendi je bila že zgodaj kristjanka in se je morala otepati poganskega snubca. Ker ga ni hotela, jo je zatožil pri oblastnikih, ki so jo zaradi vere mučili in ubili. Kasneje so legendi dodali še oči: snubec naj bi se bil zaljubil vanje, zato si jih je izdrla in mu jih poslala.
Lucija pa je vendarle tudi praznik luči, ostanek rimskega praznika nepremagljivega sonca, ki je ta dan spet začelo dobivati moč in premagovati temo. Odtod tudi Lucijino žito, ki ga marsikje tudi po mestih poznajo še danes: žitne bilke posejemo na Lucijo in do božiča že kar lepo zaživijo, v njih pa lahko vidimo marsikaj – od čaranja, od simbola pomladi in življenja, ki se začenja vračati v rastlinje, pa do očem prijetnega okrasa za k jaslicam.« Povzeto od tukaj.
Lucija gor, Lucija dol. Lucija v glavnem deluje na tem naslovu.Ne glede na vse izpete sanje pa se tu in tam še vedno vrne na Lucijin rojstni kraj na Večeru.
Sedaj, ko sem prebrala tvoje sporočilo se mi je kar oddahnilo.Jaz sem tukaj čisto frišna in me je bilo kar strah kaj vse si bodo mislili o mojem pisanju. Resnično je blog nekaj pozitivnega-meni je neke vrste antistres terapija.Pa četudi tam pišem same neitelektualne stvari-jaz se s tem sproščam.Prav hvaležna sem ti za to sporočilo.
zame ne le antistres terapija... V lanski poletni vročini je postalo blogiranje način preživetja, ko sem se ujeta med štirimi stenami otepala strahu pred tem, da bom umrla...
Kakorkoli se ga lotiš, če se ga lotiš iz sebe ven, te lahko bogato nagradi in bogato poplača.
Vse dobro ti želim, veliko obesedenih misli. Čeprav še menda nisem pustila sledi, sem se že sprehodila po tvoji gredici.
Čeprav se zaradi tega potegne marsikatera "ta kratka", ravnam nenarejeno, iz sebe...
Sicer pa hvala Bogu tudi zate. Ne bom nikoli pozabila tvojih vzpodbudnih besed, ko sem bila še povsem na tleh, še na Najblogu... In potem Josipe, ki naju je menda še bolj povezala...
Imena nam dajo starsi, po navdihu, po kaksni osebi, ki jim je vsec, ali kar tako, ker je na koledarju blizu datuma rojstva. Vsako ime ima zgodovino, tudi svoj pomen. Dobro ga je vedeti, raziskati, po kom smo dobili ime. Lucija, tebi bi ocitno starsi morali dati ime Lucija, glede na to, da se v "tej kozi" tako dobro pocutis. Vidis, ker tvoji starsi tega namiga niso dobili, si sama prek bloga prisla do njega. Je ze prav tako, da tvoji zapisi niso skriti samo v kaksnem dnevniku, ampak jih imamo na voljo tudi na spletu. Hvala.
ničesar zamudil, Solist. Katka je bila še tako zelo nebogljena, tako zelo prestrašena po eni strani, po drugi strani pa je tako zelo hlastala za tisto mene, ki je morala biti narejena, umetna, da je lahko eksistirala... Prav nekaj dni nazaj sem "čistila" svoj tamkajšnji blog, Vseved se imenuje in večino zapisanega shranila v svoj zasebni arhiv. Vseved - že samo ime bloga ti lahko pove, koliko ene navidezne potentnosti je bilo v meni... Ma, saj sploh ni več čudno, da me je infarkt, resnično... Sem tako ali tako imela srečo, da me ni že poprej...
Tako da, dragi Solist, preverjeno nič zamujenega...
V celjski "kotlovnici" je kot v peklu... Upam, da imaš prijetnejšo hladovino...
res nisem prav razmišljala, do zadnjič, ko smo se na srečanju z Baucem in Bauciko pogovarjali o njih, o nick name-ih, zakaj si jih nadanemo, kaj označujejo... Ti povem, da je Bauc pravi ekspert o njih...
No, vsekakor je res dobro raziskati pomenskost imena in vzgibe, ki nas vodijo ob "imenovanju"... Moje rojstno ime, ki so mi ga nadeli starši, je že samo po sebi izpeljanka nečesa, neka umetnija..., pravkar razmišljam... Kot je bilo na nek način moje življenje "umetno" do leta in pol nazaj... Pišovka..., ugotavljam, da sem se res zadnji čas "preimenovala", pa čeprav samo na blogu...
23:20, 16. 07. 2007
.. Avtor neikko - domača stran
tvojo zgodbo blogerke:))))
Imaš nenavadno visoko število "klikov" oz branj.
Jaz tega nimam na blogu, le kdor pogleda moj "profile", mi da številko, drugače ne, če se vpiše le komentar in ob prebiranju tega prispevka sem pomislila, kako krasno je imeti takšno evidenco:)))))
lucija je krasno ime, svetnica in zaščitnica petja, hehe, Santa Lucia, santa Lucia!
ja, Večerova domena daje te statistične podatke, ki pa so često tudi srž prerekanj med blogerji, kdo za koga kaj počne... Kakorkoli, kot že velikokrat povedano - igrišče je enako vsem igralcem...
Ime pa, očitno mi je Lucija res "usojena", vsaj glede na to, kako dobro se počutim v njej...
Lep dan, sončka, da se nagrejete za "zimo" severa...
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
