o, sem vesela da si občutila povezanost 
. takšni občutki so neprecenljivi ... veš kaj se mi včasih zdi? da ... edini ki krati občutenje povezanosti je človek sam ... tisti, ki se ne prepusti morda. ne vem, zdaj tudi jaz razmišljam 
.
morda se pa zdi, da tradicija umira, ko ... ni več vseh ljudi, čeprav je hkrati jasno, da jih ni tako kot so bili prej. hm. pomoje kompliciram.
Draga Lucija!
Ganjena sem nad tem zapisom in lanskim ...
Sicer ne vem čisto, na kakšen način je bil oče ob tebi ... A nič hudega.
Zadnjič sem pozorno brala pismo mami ... In ker sem jaz ena mama - nekako vmes med mojo in taščo in mojimi otroki, ki sem jim jaz mama ... in se spominjam dogodkov, ko smo bili daleč narazen ... in skušam biti mama, MAMA, pa vendar je veliko prepirov pri nas ... in čez glavo imam včasih ta velikih, ki so taKOOO pametni, da se kar kadi ... glej, napisala sem natančno tako, kot čutim ...
Zadnjič sem slišala na enem predavanju, da se danes puberteta prej začne in kasneje konča ... in tako tudi jaz doživljam ... in tako imam precej takih, ki niso tiho, kot sem bila jaz ... precej vsevednih in zahtevnih pubertetnikov ... In včasih imam občutek, da me bo razneslo.
In si mislim, da sem včasih otrokom strašno zoprna mama ... In zdi se mi, da me itak ne poznajo, itak ne vejo, kaj mislim, kaj čutim ... Otroci so pač drug svet. Prerok me polaži ...
Morda bo kasneje lažje, ko bomo malo oddaljeni od tega zdaj. Če ne bomo šli čisto, čisto narazen.
To pišem, ker želim povedati, da se tvoja mama morda skriva pred teboj. Morda je več v njej kot ti lahko opaziš.
Sicer je pa takale "tradicionalna maša" nekaj zelo lepega! Nekaj, kar povezuje neko družino! Nisem še slišala za prav tako navado, a zdi se mi prelepa!
Se vidi, kako življenje teče ...
Objem! Zdaj sem pa povedala to, kar sem ob tvojem pismu mami razmišljala, a ne napisala! 
veš, ta povezanost... prihaja tudi sicer in drugače... Tako kot praviš, če jo le hočemo občutiti... a tam gori, v tisti vaški cerkvici, je še toliko globlja, toliko vse prisotna (vsaj jaz jo tako občutim)..., ker je to kraj, ki je njemu toliko pomenil, dan v letu, ki ga nikoli ni izpustil... Zato, morska deklica, se mi zdi pomembna ta povezanost... Zato mi je pomembno, da grem... zaradi spomina... Lepo je bilo. Polno.
Naj bo lepo tudi tebi. Danes in vedno.
če se v duhu povežemo z ljudmi, ki so fizično že odšli, jih tudi lahko začutimo, so vse prisotni... Takšna povezavo sva stkala z očetom v času, ko je fizično umiral v tem življenju, ko je njegov duh potoval med svetovi... Ko ni bil le meso, ki je razpadalo pod težo bolezni, ko se je njegov duh povzpel nad tisto, kar je bilo vidno le s fizičnimi očmi... Zelo prisoten je bil ob priliki mojega infarkta, v urgentnem vozilu, bil je ob meni v podobi medicinske sestre, ki fizično ne obstoja v času moje klinične smrti... Njegov duh je bil intenzivno prisoten na belo nedeljo v tej isti vaški cerkvici lansko leto... In dotaknil se me je tudi letos. Hvaležna sem za te momente...
Ana, ne bi več o moji mami. Ničesar ne skriva pred menoj, verjemi. Ne poznam nikogar, ki bi tako do onemoglosti počel vse, kar sem počela, da bi bile stvari drugačne. Odpuščal in iskal izgovore, zakaj je kot je...
Zdaj vem, da je njena naloga bila natanko ta apatičnost, ta ne-dejavnost, ta čustvena ne-potrebnost..., da sem se lahko naredila... Zato sem ji hvaležna. In smili se mi. Ker ni sposobna čutiti. Ker je njeno življenje eno samo preživljanje časa...
Ampak to je že del, ki je njen.
Bodi lepo. In povej otrokom, kakšna si v resnici, ko praviš za svoje: "In zdi se mi, da me itak ne poznajo, itak ne vejo, kaj mislim, kaj čutim ... Otroci so pač drug svet."
Otroci niso drug svet, draga Ana. Otroci so naš svet. Otroci so si nas izbrali za starše. Prinašajo nam znanja novih generacij. Otroci so naše bogastvo, največ, kar imamo... In četudi se na videz zdi, da nas prizadenejo... je to le za to, ker jih ne razumemo, kaj nam govorijo...
Lep dan, Ana
Hvala, Lucija ... za tvoje misli ... Samo pomislila sem, seveda ne vem ... Jaz ponavadi potem razmišljam, če mi kdo takole kaj podstavi ...
Glede očeta - tako lepo, tako svetlo ... Zuzzu je pisala o svoji izkušnji "skoraj tam". Ja, življenje je zanimivo!
Vse dobro!
15:45, 31. 03. 2008
.. Avtor Gost
tistega spisa, ko sem očarana strmela nad zapisanim in nad doživetim. Sem vesela, da si tudi letos ujela vsaj delček tistega.
lp, Anja
18:06, 31. 03. 2008
.. Avtor neikka
Lanskega zapisa se prav dobro spomnim...
:))))))))))))
Najbrz bo ostalo tako, dokler boste zivi kot rod in zahajali v cerkev!
mozno pa je, da nov zupnik tudi kaj spremeni.
lbn
še enkrat živjo...
Ja, ko imaš enkrat izkušnjo od "tam", svojo lastno, nekatere stvari razumeš drugače... Sva ravno o tem govorili nedolgo nazaj z Ajro. O tem, kako je potem vse drugače, kako funkcioniraš z občutki, ne več z besedami, ko postanejo občutki univerzalni jezik... Lepo je, ja.
Lep večer voščim, Lucija
bilo je tako drugače, da sem mislila že, da ne bo. da je enostavno mimo. Vendar je prišel. Njegov duh. Kako hvaležna sem za tisti objem...
Hvala ti. Lep večer voščim, Lucija
Župnik se je vmes zamenjal. prav tisto leto, ko sem se poročila..., tradicija je ostala enaka naprej... dokler je živela babica, se je brala še maša za talce (verjetno za to, ker so deda ubili med vojno Nemci kot talca)..., zdaj se za rodbino...
Ima pa ta cerkvica neko magičnost v sebi. V njej smo krstili mojo hčerko. Bila je prvi otrok, ki so ga krstili v njej, vsaj v času, ki se ga je spominjala tudi moja babica. in tudi hči je nekako prevzela to "svetost" prostora. Ga čuti. Sin pa ne. A ni to zanimivo? Imaš dva otroka, enako ju vzgajaš, odraščata ob enakem zgledovanju... in vsak svoje potegneta iz tega, vneseta v svoje življenje povsem drugačne pomembnosti... To mi je izjemno dragoceno pri mojih otrocih...
Imej lep večer, Lucija
...ampak drobec, na katerega se lepijo moje asociacije, je srečevanje obrazov iz otroštva. In v mislih zaslišim ... "Kroz maglu treperi devet sveća na torti, tad sam dobio par mandarina i malog belog zeca..." ja, stvari se spreminjajo, grejo naprej, kar je zate tradicija, je tisto, kar se od otroštva ni spreminjalo, kar je za današnje otroke bodoča tradicija, je stanje, ki se nam zdi že preveč spremenjeno... "Neki novi klinci..." so tisti, ki začenjajo živeti za jutri, mi živimo za danes, kmalu bomo le še za včeraj...
Jana
Nič kaj nisi mimo usekala... Na nek način je tako... Mogoče le jaz to tako intenzivno doživljam... vse skupaj... in sem šele letos, ker so bile vrste res precej oklestene, zaznala to drugačnost...
Ali pa... sem morda šele zdaj toliko dozorela, da sem spustila iz rok to oklepanje na spomine in na spomine pogledala drugače... Težko bi bila zdaj pametna...
lepo bodi...
končno sem le priromala tudi do tebe. Uf, kakšne dirke! Hja, tradicija. Mislim, da ima Jana kar prav. Tradicija je še za vas, novi rodovi bodo morda na stvari drugače gledali - predvsem pa bodo gotovo drugače doživljali. Tvojega lanskega vpisa pa se spominjam, kot bi ga brala včeraj. Izgleda, da sta z očetom prav lani vse "dorekla"in je zdaj že dovolj le še misel.
Lepo bodi nocoj in vedno v tvojem lepem Celju, predvsem pa sama v sebi,M.
08:06, 1. 04. 2008
.. Avtor
Babica
tako jaz mislim. Mlajšim je manj pomembna, s starostjo pride tudi potreba po njej. In vsi se počasi staramo. Vedno manj je ljudi iz naše bližine. In razmišljamo.
Bela barva je znamenje čistosti, bela nedelja je dobila ime po krstni čistosti. A mene navdaja močno tudi z mislijo na smrt.
Ko sem bila še v najstniških letih, sem nekaj noči zaporedoma sanjala o svojem očetu v veliki stekleni krsti, en mali vogalček je bil odprt za zrak. In vse polno belih rož, da je kar smrdelo od njih. A oče je še danes živ. Še danes mi ni jasen pomen tistih sanj.
Kar zavidam ti pozanost s tvojim očetom, jaz tega nisem deležna. 
10:53, 1. 04. 2008
.. Avtor mah
tradicija, ki ljudem nekaj pomeni, se obdrži. koliko pa se ji dodaja vode, da se morda malo razvodeni s prehajanjem iz roda v rod, je pa najbrž odvisno od tistega, kateremu se preda.. in ne od tistega, ki predaja.
lahko, da mislim narobe.. a kot je Jana napisala.. neki novi klinci..
15:06, 1. 04. 2008
.. Avtor
regrat
"Izgleda, da sta z očetom prav lani vse "dorekla" in je zdaj že dovolj le še misel."
Draga Lucija,
na koncu tvojega zapisa sem rekla točno tako, kot je (kar sem videla kasneje), zapisala Marjana, zato sem kar ponovila. Tradicija, vsaj večji del nje, se bo obdržala. Zaradi obojih, tistih, ki jo predajamo, in njenih prejemnikov. Saj že z vzgojo v naslednike polagamo nekaj te tradicije. Ne bo pa vse enako, kot že v naslednjem kolenu za nami ni, vsaj ne v moji razširjeni družini. Enostavno zato, ker se časi spreminjajo in predvsem mi z njimi, a ne v temelju. In zaradi odhajanj s tega sveta.
Božič, recimo, pri nas praznujemo prav tako, kot smo ga pri moževih starših, ko sta bila še živa. Celo večerja je enaka. Tast pokojni, tašča v domu. Pri nas doma, v modernejšem stanovanju, ni in nikoli ne bo moglo biti enako, kot je bilo z njima, v njuni sobi s starinskim pohištvom; celo sij sveč je bil tam drugačen. In še kaj, npr. LP plošče z božičnimi napevi na starem gramofonu. Tam je bil vedno poseben filing, zlasti še prej, ko sta stanovala v res starem stanovanju na drugem koncu LJ, ki je imelo v dnevni sobi lončeno peč (zakurjeno) in klop okrog nje, pa težke dekorativne zavese in malo celo vonj po starem. V sodobnejše stanovanje v našem bloku sta prenesla le starinsko pohištvo od tam, pa je že bilo mičkeno drugače.
Ostajajo pa pri nas jaslice, svečke, skromna obdarovanja, božične pesmi itd. Enako je z Veliko nočjo. Vsaj pirhi se bodo obdržali, hči naredi iz tega 'obred' in 'delavnico', mali M sodeluje in je navdušen. Pa tudi vse mu razložimo, zakaj tako. Upam, upam, da se bo to obdržalo, tudi ko bo on očka!
Negujte tradicijo tako lepo, kot ste jo do zdaj!
Z mislimi na svojega očeta, ki pa se ob meni ni nikoli pojavil tako, kot opisuješ ti, te toplo pozdravljam,
Al
o ja, se tudi jaz spomnim tvojega lanskega zapisa in neopisljivih občutkov... veseli me, da si očeta tudi letos začutila.
tradicija pa bo, dokler bo še kje kdo, ki jo bo negoval...
jaz bi vsekakor želela, da se ohrani... vsaj ta del, enkrat na leto... Čeprav vem, da se časi spreminjajo, ljudje se spreminjamo, eni odhajajo, prihajajo novi...
To povezavo z očetom mi uspeva doživljati, verjetno še rabim tisto malček njega, da lažje zadiham v novi dan... Mislim, da je to bolj prisotno, kot kaj drugega... da si ga vsaj tam, v tisti cerkvici, želim podoživeti...
Verjetno še bom kdaj kaj pisala o tem. Doživljanju in občutenju...
Lepo mi bodite. Danes sem zelo utrujena... Objemam vas, vse skupaj in vsako posebej... Lahko noč in lepe sanje vsem, Lucija
{ 
