Lucija-si.com | |
Srečna sem, zelo srečna...Misel odplava za dve leti nazaj… Takrat sem pisala: »Poraja se neko čudno vznemirjenje v meni, katerega ne znam poimenovati. Polnim se s podatki, z nekimi novimi vedenji, sicer se mi pa zdi, da vse nekako stoji. Po eni strani imam občutek, da drvim z nadzvočno hitrostjo v prihodnost, po drugi strani pa mi »zdaj, ta trenutek« daje toliko, da komajda spravljam vse vase. Toliko drugačnega, toliko novega, toliko vznemirljivega... So področja, o katerih se mi še sanjalo ni, da so, da obstojijo. Od tu sprejemam največ... Pa vendar se na skoraj vsakem koraku srečujem z minljivostjo časa... Drobcen delček sem v vesolju, delček kozmičnega ravnovesja... Srečujem se s svojo neznatnostjo, hkrati pa tudi s svojo veličastnostjo, edinstvenostjo... Začenjam se zavedati, da sem rada to, kar sem, da sem takšna še najbolj v sozvočju z naravo, z bivanjem.
Oziram se v to jutro, ki se rojeva, očarana nad njegovim nastajanjem. Zveličavno je. Počutim se kot kapljica rose, tako edinstvena v jutru, ki bo naredilo nov dan. Dan za dnem, jutro za jutrom...«
To je bilo obdobje po infarktu, pred Brjavom. Ko sem se učila vsega na novo. Od tega, kako zjutraj vstati, se umiti, obleči… dalje…
Potem je prišel v moje življenje Brjav. Vanj je prinesel »budnico«. Prebujal je občutenja, želje, hrepenenja… mnogo tega, kar je spalo v meni… kar je čakalo na to, da se prebudi…
Izza okvirov mojih štirih sten me je zbezal na plano… Korak za korakom, ped za pedjo sva odkrivala tiste drobne draguljčke naše lepe deželice… Kar me je navdajalo z nepopisnim veseljem, predvsem pa mi vlivalo pogum, da jaz to zmorem… Z vsakim korakom sem bila močnejša in hvaležna…
Lani ob istem času sva obiskala najprej Mozirski gaj, teden dni kasneje še Arboretum. O Plesu tulipanov sem se razpisala takrat, pa tudi pokazala sem slikce iz Arboretuma. Takrat je bilo še vse drugače, takrat se je Brjav ob nedeljah ali ob koncu praznikov vračal v Maribor in časa, ki sva ga preživljala skupaj pač nisem trošila za blog… Le tu in tam sem kaj pogledala in to je bilo to…
Kot rečeno, sva ob približno istem času lansko leto bila v Arboretumu. Bil je lep sončen dan, kot danes, le da za kakšno stopinjo vendarle toplejši. Sprehod med vsemi tistimi cvetlicami me je sicer radostil, a bila sem neznansko utrujena. Ko sva prišla do rododendromov, sem se že komaj »vlekla«. Čisto resno… Pa sem bila, lahko bi temu tako rekla, ful »natrenirana«, v mnogo boljši kondiciji… Vendarle sem pridno hodila vsak dan na sprehode in skrbno telovadila…
Danes po kosilu smo se odpeljali proti Volčjemu potoku. Z nama je bila tudi moja, najina, naša… Julja…
Če povem po pravici, sem trenutno zelo »zaležana«, kar pomeni, da se zelo slabo rekreiram… Sprehodi… ne me kregat, se mi velikokrat ne da, telovadba… ne spomnim se kdaj nazadnje… sobno kolo… o kriza… Sicer malo vrta, ampak res bolj malo, služba, gospodinjstvo in to je to… (Joj, to ni nič!!!… Nujno se mora spremeniti…)
Aja. Pa še to: Včeraj in danes, ne vem, kaj temu botruje, nekaj je gotovo v zraku ali pa samo polna luna, kakorkoli, včeraj in danes imam neverjetno voljo za delati… Naredila sem ogromno, kar se je potikalo nenarejeno, da o pospravljanju ne izgubljam besed… Pravo spomladansko čiščenje bi temu lahko rekla…
Hočem povedati, da bi po vseh »regelcih« morala biti silno utrujena, vsa »zaležana«, brez kondicije in tako naprej… ampak nisem… Polna sem energije! In po Arboretumu sem hodila kot prvi partizan… Sicer s spomini na lani… »Se spomniš, kako uboga sem bila že tukaj… Kako sem se vlekla tu…«
Saj vem, da me komaj sledite, ampak mislim resno… ljudje božji, jaz sem pravi frajer… Sredi Arboretuma, ko se je Brjav »ukvarjal« s čebelarjem in je Julja morala pokaditi tisti svoj čik, sem razmišljala o tem… Kaj sem naredila v tem času… Pa jaz sem na konju, povem vam… Cvetlice se mi priklanjajo in nebo me blagoslavlja… Kako srečna sem! In kako hvaležna!
Ampak – tisto pikico na »i« smo doživeli proti koncu našega obiska. V Minimundusu… Človek ne more verjeti, če ne doživi… enega tolikšnega prvinskega veselja, adrenalinsko nabildanega, kot ga je doživela moja Julja, ko je zagledala Sofijino katedralo, ki sicer stoji sredi Kijeva in mimo katere hodi ob vsakem obisku v domovini…
Slikca posneta sredi Slovenije, ki bo romala na domači naslov, za mamico in za babico… Le kako jima povedati, da je bilo posneto v Sloveniji? Trenutno stanje duha: verjeli ali ne, srečna sem, zelo Napiši komentar { Prejšnja stran } { Stran 578 od 982 } { Naslednja stran } |
 Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
Na prvo stran mojega bloga Osebna stran Kontakt Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Najnovejša sporočilaDejanje sočutjaŽivljenje ... za Ajro Pogačnik 6. maj 2006 - 5. maj 2010 Še ena zmaga Preblisk Skozi spomine ... do novih spominov Iz poglavja "neprecenljivo" Sosledje trenutkov Zdrava sem Pozdrav španskemu bezgu - spet KategorijeosebnoPrijatelji na eDHerrC, regrat, tomi, BelaBrada, nirvana, tritogeneja, OdseviNeba, knjige, Ustvarjalnost, RazbOjniK, ZavestnaSamost, Kaisa, klotilda, Renata, milena, Chantal, Santos, radirka, SamotnaDusa, eUssatka, janalumnus, sheehs, 1Trisha, pollmatej, Mozakar, sailor565, tedi, kojotka, andrejm, lea199, Kleopatra, dare, tommi, sime, orhideja, drsalka, mah,Druge povezaveINTERVJU z LucijoDarja z novicami Polonini haikuji Pikine besede Lucija na Večeru Brat Janez Papa Simeonove besede eDnevnik Večer Mah Noah Drmagnum Ana Drugi svet Draga Dare Nova morska Levazleve Možakar Sailor Tatjana Malec Polonino presenečenje Motoristka lemurian kononenko barbiblond Vlatka 
Število zadetkov: 1381339 |
. Jaj, Lučka, še naprej lep večer in zadrži še ves teden vso dobro energijo, ki si jo prinesla s seboj. 
M.
...
nekam znana mi je tale "zaležanost"...
