Moj današnji spis NI tekmovalen. NI potrebno preštevati komentarjev, dragi Sailor565. Ima več znakov od dovoljenih in ko bodo objavljeni rezultati, bom daleč stran od interneta. Jap. Totalni odklop za skoraj dva tedna. A vendar sem se ga odločila zapisati… Zakaj? Zaradi naslova. Naslova, ki odpira ogromno možnosti drugačnosti, vidikov dotika… Prvi odzven je bil podnaslov – dotik konca, ki hkrati poraja dotik novega začetka… Daje tisto prepotrebno svobodo, da sploh lahko smo.
Najprej sem nameravala pisati o dotiku smrti… a o tem sem pisala že večkrat, z različnimi ubesedovanji… Lahko bi samo že spisan prispevek dopolnila ali mu kaj odvzela in bi to bilo to… ali pa bi prekopirala tistega o dotiku večnosti… Vendar ne, to ne bi bilo to, kar zame pomeni »to«… Vodnik igre v tem krogu si zasluži vsaj dostojen vpis.
O dotiku prepoznanja dokončnega konca neke ljubezni, ki porodi totalno svobodo, osvoboditev…, ne, o tem še pa nisem pisala. O občutenjih, ko se ta konec dogaja tudi ne… Torej je to, kar bo sledilo, zapis o tem dotiku prepoznanja konca, o izpetosti nekdaj »mogočne« ljubezni, ki je izzvenela v času. Govori o dogodku po pretečenih dveh letih od »oficielnega« konca…
Popolnoma neobremenjena, tako z njim, kot s tem, kaj se bo zgodilo, če se bo zgodilo, sem prebila z njim dva dneva in dve noči. Zgodilo se je veliko in nič. Kakorkoli pogledaš. Čeprav sva zelo malo spala, se ogromno pogovarjala, nisva seksala, niti nisva čutila nikakršne potrebe po tem, da sploh bi. In ko sva ugotavljala, zakaj tako, kljub neskončno velikim možnostim, da bi, sva enotno ugotovila, da sva na tem področju naredila ali doživela takorekoč vse in nama kot samo tak ne predstavlja nikakršne izpolnitve več… Ne oziraje se na to, da nisva tega počela že zelo dolgo. Ker iskrica ni preskočila in kemija ni odigrala svoje vloge sva smatrala, da se je pač pesmica izpela… Zanimivo, koliko časa lahko traja neka veza, kljub siceršnji nekompatibilnosti, zgolj zaradi izpolnjujočega seksualnega življenja, ki temelji na globokih preteklih občutjih… Človek bi se vprašal, če vendarle ni to neka izguba časa… To je bilo le eno izmed novih spoznanj, ki so bila začuda tudi obojestranska, hkratna, kar se med nama že leta nazaj ni več dogajalo.
Drugo, kar je bilo več kot očitno, je bilo spoznanje, da se že dvajset let srečujeva in razhajava, da naju druži že precejšen del zgodovine in da se vedno, ko se ponovno srečava, vsem definitivnim koncem navkljub, počutiva, kot da »vmesnega« časa ni bilo. Kot da bi nama bilo popolnoma jasno, da tako pač je, ker tako mora biti. Z eno veliko razliko. Tega sva se naenkrat zavedla oba… Prej je šlo za bolj podzavestno prepoznavanje, ki je dovoljevalo, da sva »visela« na vseh napakah drugega in si jih v nedogled ponavljala, v pričakovanju, da se bova vendarle spremenila… Oba. Roko na srce, sama nisem bila nikakršna izjema. Zdaj pa, kot da sva si v trenutku vse te »felerje« oprostila, ugotovila, kako nepomembni so in se nekako prepustila toku.
Odkrito sva se pogovorila o vplivu socialnega okolja na najino razmerje skozi vsa leta trajanja, o stotrinajstih kilometrih med tam in tukaj, o zares pravem »vojskovanju« v boju za »naju« in najini resnični nemoči po drugačnem, ker preprosto nisva znala… ali pa tudi nisva hotela… ko nama ni bilo dano niti trohico več, kot nama je odmerila usoda…
Bilo je čarobnih oseminštirideset ur. Ko je kazalo, da je najina »ljubezen« končno prišla do tiste »zrelosti«, ki bi ji omogočala preživetje in večnost. Vsaj sama sem pomislila, da je morda res mogoče… pustimo času čas…
Ni bilo treba dolgo čakati, da je čas pokazal svoje. Dobrih sedem dni, ko sem ugotovila, da je že spet oddaljen od mene milijone svetlobnih let. Kolikor mi je deset dni morda egoistično brenkalo, kolikor sem mogoče upala, da bo pa tokrat morda res drugače, celo tako daleč sem že razmišljala, da so se mi nekatere reči verjetno morale zgoditi v obliki, kot so se mi, da bom mogoče v njemu pa vendarle prepoznala tisto nekaj več… Nič od tega se ni zgodilo. Nobenih metuljčkov, nobenega poželenja, na momente sem se sicer počutila nekako izpolnjeno, saj sem se po dolgem času pogovarjala z njim na način, ko sva nekako čutila drug drugega…
A bilo je kot preblisk, kot strela, ki jo vidiš od daleč. Streznitev je prišla iznenada, ko je ves čar nekega novega spoznavanja v trenutku zbledel. On je v »naju« videl še vedno le samega sebe. Ni mu bilo pomembno, da sva »midva« več od njega, več od mene, pa vendar še vedno jaz in on posebej. Kljub mojim takojšnjim opozorilom, da mi to ni všeč, da je prav to tisto, kar naju je še vedno pokopalo… Zadovoljna sem bila, da se je že kar takoj nehalo, prej kot se je pravzaprav sploh kaj začelo. Mogoče se sliši banalno, mogoče moja reakcija na njegovo vprašanje zakaj sem pa jaz lahko utrujena, ni bila prava. Vsekakor pa je bila instinktivna. Takoj so se prižgali vsi alarmi, PAZI PUNCA! Tako so potekali vsi pogovori zadnja leta – on ima toliko in toliko za narediti, toliko opravkov, le kako ne morem tega razumeti in vse kaj drugega je pričakoval od mene; meni je pa fajn, ker nimam nič konkretnega in zakaj ne bi kar prišla k njemu. On bi počel kar ima za početi, jaz bi bila pa pri njemu. Bila bi skupaj in ne bi visela na tako brezveznih prerekanjih…
In tako se je dogajalo takrat, v tistem trenutku, ki je dokončno izzvenel… The end! Dokončno. Trenutek konca. Je bilo to prav – ali to ni bilo prav, to ne znam presoditi, nimam sodniških kvalifikacij. Absolutno pa to ni bilo tisto, kar bi si želela nadaljevati, o čemer sem sanjala... Res je, da sva imela nekaj izjemnega. A tega že dolgo ni bilo več. Kakršnikoli že so bili temelji, več od zavedanja, da je bilo izjemno, ni ostalo. Ali nisva znala, ali ne hotela, ali ne vem kaj. Ni pomembno… Res je pa tudi, da po vsem, kar sem doživela na nekih drugih ravneh, manj od tistega niti nočem v vsakdanjem življenju. Raje nič, kot manj. Ne več.
čarobnih 48 ur.. tako se včasih zamislimo.. ali je vreden čudovit trenutek včasih več, kakor podarjena leta.. in ali v podarjenih letih ni najti več čudovitja? ne vem.
vsekakor čudovit zapis, iskren.. razmišljujoč. in mimo tega nisem mogla, ker je tu vsa moč: "On je v »naju« videl še vedno le samega sebe. Ni mu bilo pomembno, da sva »midva« več od njega, več od mene, pa vendar še vedno jaz in on posebej."
...z enim, ki se ni niti začel, in ga opisujem v PS, hkrati tudi s tistim, ki se je tedaj ravno začel, pa potem sedem let kasneje preprosto izzvenel... in s tretjim, nedavnim, poldrugo leto starim, ki je do današnjega dne nosil bolečino nevrnjene ljubezni na eni in občutek zahtevane ljubezni, ki ne more obstajati, na drugi, moji strani... Pomembno je, da jih vzamemo kot konce, ne kot presledke, odmore, počitke,... vsaj zame.
Sinoči je enostavno zmanjkalo energije za odgovarjanje. Nikjer, sploh pa še pri svojih komentatorjih naj ne bi bili šlampasti. No, vsaj jaz tako jemljem komentiranje, če že, potem na ornk... Komentatorje sprejemam kot obiskovalce, ki so se potrudili, da me obiščejo na mojem domu, zato...
Dobila sem tudi odgovor uredništva v zvezi s prijavljanjem pri meni. Kot sem tudi nekako pričakovala, saj se tudi jaz moram pri vseh na novo prijavljati: "Težava s prijavljanjem je res povezana z lastno domeno... Zadevo bomo poskusili nadgraditi..."
In zdaj prosti spis... Da se moje misli dotaknejo tudi vaših, da se srečajo nekje na poti.
@ Morskadeklica - tako mislim, da bi tudi moralo biti. Vedno
@ Mah - "midva" je za mene neprecenljiva vrednota. Zgraditi jo, ohraniti jo... pa morda tudi modrost... a brez tega, "naju" ni
@ Možakar - ... ampak le tako se zares splača. Hvala ti.
@ Klotilda - bilo je. zanimivo, izjemno in tudi zelo pomembno... Venelo je (pre)dolgo, dokler ni povsem izvenelo...
@ Radirka - žal je bilo opozorilnih znamenj veliko. preveč. le moja slepota jih ni registrirala. Tudi jaz ti želim, da se ti to ne zgodi.
@ Majda - iz mojih zapisov vejejo čustva, se čustva izražajo... sem bila na obisku pri tebi. lep zapis si pripravila za prvič
@ Neikka - za svoje zdravje in dobro počutje smo vedno odgovorni sami... in ko vse drugo izzveni, ostane le to... zdravje in dobro počutje... zato je potrebno delati na tem, venomer
@ BelaBrada - vedno dobrodošel... Že samo zavedanje, da nečesa nismo... je polovica poti, da ... Ja, srečna sem. Ogromno sem naredila v enem letu. S sabo, na sebi... res ogromno. Hvala.
@ Palček smuk - kot si lepo povedal, skupaj smo zaradi ljubezni..., ki nadgrajuje mene in tebe in tvori novo enost, to je midva... Ne gre le za zadovoljevanje potreb posameznika... in za ta midva se je vredno potruditi, ker daje veliko več kot zgolj jaz ali ti...
@ Jana - "pomembno je, da jih jemljemo kot konce..." Seveda... ampak moramo ta konec tudi v resnici čutiti kot konec... dokler obstoja le majhen črviček, ki gloda in se sprašuje - kaj pa če, še ni konec... No, to razhajanje, ki se je v bistvu vleklo deset let predolgo, me je "izučilo", da je konec konec... Žal je pa verjetno tako, da se mora tega naučiti vsak posameznik posebej...
@ Milena - oh, krasno, sva že dve... Na kratko imam vedno občutek, da nisem povedala vsega dovolj temeljito in je potrebno dodatnega pojasnjevanja...
Hvala vsem, ki ste prišli, da sem v tem nepredvidljivem jutru lahko kofetkala z vami... Lepo mi je.
Zrelo premišljevanje. Pravijo, da ni simetrije v razmerju dveh. Asimetričnost miti ni škodljiva, saj različnost sproži napetost, privlačnost. Ima pa tudi 'stranske učinke', ki skelijo. Nekje sem napisala: vedno je eden dlje, tudi pri poljubu. Teh sto in nekaj kilometrov nikoli ni (bilo) enako za oba.
všeč mi je komentar levezleve - jaz to že dolgo vem. Ljubezen ni simetrična. Definitivno ne. (včasih preklinjam to dejstvo - ker boli ja - včasih). Fajn. Sem vesela, da si to napisala.
ON bi pa bil ON, ti pa le ena rastlinca v njegovi senci, ki je osončena le kdaj pa kdaj - ko pač sonce posveti s pravega kota ... a on, hrast, ne bi razmaknil malo svojih mogočnih vej, da bi sonce obsvetilo tebe tudi sicer ...
Dotik jasnih misli in spoznanj - želim ti ga še naprej!!!
Torej si že v dopustniškem razpoleženju. Super, preživita ga kar se da najlepše. Spočita se in napolnita baterije za nazaj in za naprej
Prebrala sem tudi tvoj včerajšnji odgovor "garanje in volja" in tole pisanje sedaj.. "dotik konca" Brala sem, da ti ni bilo lahko, tudi nekako vem, da si morala v življenju hoditi po strmih poteh.
Najbrž ti je tudi tale izkušnja dala, tisto sliko za vnaprej... Je že moralo biti tako. Čeprav se nam na trenutke kdaj zdi kaj slabo, a čas prinese svoje.
Vse dobro še enkrat na vajino stran, nauživajta se v polni meri.
dotik konca (nekega odnosa, razmerja...) je prav posebna lekcija, prav fajn občutek zna bit, ko se konci že vlečejo in vlečejo, malo manj fajn pa je, ko se kar preseka s prve, a oboje je zdravilno....
@ levazleve - veseli me, da si se oglasila... in post dopolnila s simetrijo...
@ Svetloba - pride trenutek, ko prideš do spoznanja, da nočeš več manj, da je raje nič kot manj... Greva še ta teden
@ Ana - ne gre, a neda... Prerok je bil pameten mož
@ Vilinček - fajn bi bilo, če bi bila že čisto počitniška, ja, pa moram žal še kr nekaj stvari dokončat prej, ko se bo šlo zares... Z izkušnjami je pa tako, slabše kot so, bolj rastemo... Vse dobro v tvoji smeri.
@ Ines - zanimiva ugotovitev - konec kot zdravilo... Za razmisliti, resno in o zdravilnih učinkih...
ta beseda in misli, ki jih prikliče mi ni prav ljuba prej mi vzbuja strahove. Tvoja pot še ni končane, živela jo boš vse do zadnjega dne, ko se vrnemo tja od kodr smo prišli. Le temu zmorem reči in priznati, da je konec. Usoda pa ima eno pot in po tej poti greš, želim ti veliko sreče na njej. Ta hrast, ki je opazil, da ne moreš nadaljevati pod njegovo senco je ob ugotovitvi izstopil.
Lepo te pozdravljam in želim veliko svetlih dotikov !
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
v večer M.
prej mi vzbuja strahove. Tvoja pot še ni končane, živela jo boš vse do zadnjega dne, ko se vrnemo tja od kodr smo prišli. Le temu zmorem reči in priznati, da je konec. Usoda pa ima eno pot in po tej poti greš, želim ti veliko sreče na njej. Ta hrast, ki je opazil, da ne moreš nadaljevati pod njegovo senco je ob ugotovitvi izstopil.
