Danes, ko nimam nobenega časa, ker mi april uhaja in mi bo zaradi počitnic teden dni krajši… Danes, ko je vse mimo in imam svoja piščeta spet lepo na varnem (koliko je sploh varnosti, kjerkoli?)… Danes, ob preobilici drugih opravil… želim napisati nekaj o odraslih otrocih. O meni, ki imam odrasle otroke in mojih občutenjih, ko se le-ti odpravljajo na pot… ko kar v trenutku pozabim, da so odrasli… Verjetno so v mojih očeh, posebno še v takšnih situacijah, videti kot tisti majčkeni, nebogljeni otročički, ki…
Torej, da ne dolgovezim… Moja dečica se je minuli vikend odpravila skupaj z bratrancema in novim »Firbcem« na testno vožnjo, ki so jo dopolnili še s poslovnim sestankom in obiskom sestrične, ki živi v Švici. (Op. Radirkin Firbec je »kriv«, da ne znam več izgovoriti enostavne besedice avtodom, ki sem jo v svojem besedoslovju nadomestila s Firbcem… Kaj vse ne dela blog?!) Seveda se je v mojim mislih pojavljalo na milijone drobnih skrbi in vprašanj, če, kako, zakaj, od tega, če jim lahko pripravim popotnico, če imajo to, ono, tretje… do tega: »No, mami, umiri se! Se bomo že znašli!«
Vse prevečkrat sem soočena s tem, da se naj umirim, da se bodo že znašli (govorim o množini, ker so tudi tisti, ki so poleg njiju, na nek način moji)… Ne znam pravilno okvalificirati teh občutenj. Seveda ne gre za to, da bi želela pametovati… bolj bi jih želela »obvarovati« vseh potencialnih pripetij… Čeprav se še kako dobro zavedam, da je naše sobivanje tukaj in zdaj darovanje in učenje, da sta si me izbrala za svojo mamo in tukaj nisem več v funkciji, da ju učim, ampak se moram učiti…, vse prerada ostajam uokvirjena v neke podedovane norme… Hvala Bogu je bil v petek, ko so odhajali, Brjav v Mariboru. Če bi ne bil, bi bil zagotovo deležen kakšne prevelike plohe mojih besedi in poskusov mojih pametovanj, kako je to belo, ne glede na to, da na prvi pogled izgleda rožnato… Hvala Bogu pravim za to, ker sem se bila primorana skulirati sama in si dopovedati, da bo natanko tako, kot mora biti in da se bodo »že znašli«, saj so vendarle odrasli… No, čisto pomirjena sem bila šele, ko so se mi javili… »oj! mi smo mimo munchna… spal smo mal pred salzburgom… zajtrkoval smo ob chiemsee jezeru… trenutno vozi z., z n. mu ceblama, k. in a. pa igrce spilata na notebooku… to je to zaenkrat… pozdravcki vsem od vsehJ«
Saj me poznajo, moji otroci… natanko vedo, da se mi »morajo« javiti, sicer doma »norim« od skrbi… Ko se mi enkrat oglasijo, od koder koli že, sem vsa srečna in popolnoma brez skrbi… Da jim je bilo fajn mi znova in znova dokazujejo, s pripovedovanji, s fotografijami…
Pravzaprav bi se morala resno vprašati, zakaj ravnam tako, kot ravnam… Od kod vso to vznemirjenje, če zelo dobro vem, se zavedam tega, da ju s tem svojim ravnanjem zgolj in le omejujem… Ali je to ostalo še iz časov, ko sta odraščala in je bila vsa odgovornost za njuno dobro na mojih ramenih? Ne verjamem, da bi bila tolikanj posesivna, da bi ju želela imeti pod kontrolo ali ju priklepati nase, ker se vse začne in neha zgolj pri poteh, potovanjih. V njuno zasebnost se ne vpletam, niti se nočem, niti ne vem, kaj bi tam počela…
Sta pa moja otroka popotnika. Oba. Že zelo zgodaj sta me postavila pred dejstvo, da odpotujeta. Oba sta prvič potovala sama pri šestnajstih. Sin v Španijo, hči v Anglijo… Obakrat »na horuk«, brez da bi imela sploh kakšno možnost izbire, se mi zdi. Se spominjam, da sem imela na razpolago natanko osem ur, da takrat 16-letnemu smrkavcu dovolim oditi na počitnice v Španijo, z njegovo takratno prijateljico in njeno sestro. Res da z agencijo, a polnoletna je bila le prijateljičina sestra, kar še seveda ne pomeni, da je bila tudi odrasla… Bila sem sama. Odločiti sem se morala sama. Od desetih zvečer do šestih zjutraj… In ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko posvetovala…In potem, ko smo nekako morali povedati tudi očetu, kako me je napadel: »Kaj si ti zmešana, baba butasta. Saj Španija ni za prvim vogalom…« in bla, bla, bla…, se je odražal njegov strah zanj. Zdaj vidim… Seveda sta vedno potovala na svoje stroške. Že kot mulca sta znala poprijeti za delo in si »zaslužiti« in očeta smo morali vedno »argumentirano« prepričati, da ga ta »frjuks« nič ne stane…, kar pa seveda ni moglo odtehtati tudi njegovega strahu… Znalo bi biti, da v tem korenini tista moja pretirana skrb, ki se prenaša še v danes… V tej odgovornosti…
In kot ponavadi, z vsake poti sta prinesla ogromno fotografij… Tudi tokrat… Kako je že tisti pregovor? Jabolko ne pade daleč od drevesa… In tovornjake imata tudi vcepljene v gene. Po očetu.
p.s. Pred objavo tega prispevka sem osnutek dala v »cenzuro« svoji hčerki. Konec koncev mi z mojim fotoaparatom narejeni posnetki še vedno ne dajejo dovoljenja, da objavim njeno, njuno, njihovo avtorsko lastnino. Komentirala je takole: »Itaq, da nam greš na živce s tem tvojim strahom... ampak je fajn, ker vemo, da se ti ne jebe...«
ej ste slike, hi, hi. pa bodi pameten ... hi, hi, saj je povsem preprosto: ne sme te skrbeti ker lahko izpade kot da jima ne zaupaš. ampak brez pretiravanja - brez skrbi ne sme biti nobena mama. le povedati jima ne smeš tega, ker potem omejuješ, ampak nikar narediti napake reči nič, ker potem ne moreta vedeti da te skrbi ...
Recimo, da sem jaz tudi odrasli otrok... in da je moja mami čisto ista kot ti. Kjerkoli sva/smo, samo da letijo sms-i, pa je vse kul. Je škoda tratit dnar za pogovore, sam da se javimo, ap je srečna. Zna tud sms napisat po moje sam zarad tega, da sporoči, d aje pomirjena, hehe.
Mame ste zakon veš. Mame takega kova, ki ji h skrbi ravno tolko, da ni preveč.
dobrodošla med zaskrbljenimi mamami. Če jaz ne vem, kje je Luka tudi toliko časa nergam, da izvem, da je še v enem kosu in sit - potem sem pa lepo mirna. Ja, kaj moreš - ni to nobena posesivnost ampak preprosto mamina skrb. No in Luka mi pravi - veš, za moralo dvigat si pa najboljša.
Prima slikce - ej sem se kar z tvojimi otroci vozila tja do Švice, po krajih, ki jih že kar "poznam". Seveda ti tudi.
18:09, 22. 04. 2008
.. Avtor polona - domača stran
da je povsem normalno, da nas skrbi za najbližje, pa čeprav nam zdrava pamet pravi, da to nima smisla... če je vse v redu, se itak slejkoprej slišimo (ali vidimo), če pa (bognedaj) ni... pa itak nobena stvar ne pomaga
a taki smo, tudi jaz, čeprav nimam svojih 'mladičev'.
prav vsem želim lep in prijetnih doživetij polen oddih!
Potovali so štirje? Ja v Švici smo mi bili pred nekaj leti z izposojenim in smo se imeli super. Moram še napisati našo pot. Ker sem kar pozabila moj začetni namen bloganja.
Glede skrbi pa je pri nas na srečo tako, da se naša mama sedaj bolji samo še za ta neporočenega brata .Ostale sestre pa imamo svoje skrbnike - može. Se sicer javljamo. Moram pa reči ,da sem ob tem pomilsila, kako je bilo moji mami, ko sem šla s nahrbtnikom za en mesec po svetu in to sama pri 18 letih? lp RAdirka
naj gredo, naj.. kot praviš. samo javite se in pridite nazaj tudi ko ste srečni in ne samo, ko je hudo. gnezdo čaka.. mislim, da ni boljšega občutka za otroke, pa kamor koli odrajžajo.
p.s. tudi naša dva jabolka (tisti jabolk..) nista padla daleč.. in se jima nič ne čudim, ko se začnejo iz omar vleči nahrbtniki.
p.s. pa to ime "firbec" sploh ni slabo za nekaj, kar bo raziskovalo.. imata z radirko prav.. saj bo (predvidevam) radovednež redko vozil po že prevoženih cestah.. ali pač.
...da v primeru česa hujšega, jih bo že policija obvestila. Tako sem obveščanje minimalizirala, sms po vsakem srečnem pristanku, kadar letim sama, hčeri, in ona lahko potem posreduje informacije dalje, če se ji zdi. Drugače pa kak e-majl dvakrat tedensko, s skopim poročanjem.
Moja bo verjetno tudi popotnica, pri svojih 14 letih je bila že na 3 celinah, kar sem jaz dosegla šele po 30. letu
čisto na easy tudi ni..., pa saj veš sama... enkrat je nedolžno kot pasulj, pa odzveni kot katastrofa svetovnih razsežnosti, drugič pa vzameš za hudo eno čisto simple stvar...
Ali pa kar je še huje... Prideš domov, kot sinoči jaz iz službe, pred hišo avtomobilov, da še sparkirati nimaš kje, vsi alarmi se sprožijo in misliš le kaj se je zgodilo??? Torek, ura 19 in še nekaj... Dečica pa lepo sedi za mizo in se masti s pizzo in te začudeno gleda, če ti morda kaj ni prav...., da so prišli na obisk...
Kaj pa ti jaz vem, če smo zaradi takšnih reči res tak zakon... Ampak ti sms-i so pa res zakon... Ne vem, kako bi lahko funkcionirala v časih, ko so potovala le še pisma... Recimo, ko je bil sine na Kubi in bi tja potoval z ladjo in napisal pismo, da je srečno prispel in potem bi to pismo potovalo spet z ladjo in potem še naprej na moj naslov... in men bi se menda res sfuzlalo... tako pa v tem času en sam sms, tako kot "Tuki sm!" lahko odtehta vse... Meni, ki sem še eno generacijo od prej... je ta tehnologija samo zaradi tega prirasla k srcu...
zaskrbljene mame torej, praviš... Veš, to je spet en tisti občutek, ki ga ne poznam. Zame ni nikoli nikogar skrbelo, se mi zdi... samo, da so se me znebili... ne vem si sicer zamisliti skrbi za pet let staro punčko, ki jo s pletenko posadiš na avtobus, da se odpelje 40 km stran, potem še 4 km vleče tisto pletenko do sorodnikov peš, kjer ji natočijo vino in jo spet posadijo na avtobus... Kaj misliš, kaj se je pletlo v tisti majhni glavici, ko je pešačila med tistimi velikimi drevesi in vlekla za sabo pletenko???
Bili so drugačni časi...
in zdaj si me sprejela v klub zaskrbljenih mam... Hvala ti za to...
no, lepo si rekla, "pa nimam mladičev"... Mislim, da gre za odgovornost do skrbi drugih, da se javimo... da je z nami vse v redu. Ne sicer vesoljni Sloveniji, temveč najbližnjim...
res si kar nekam "pozabila" na obljube zapisov s tvojih/vaših potovanj... ampak verjamem, da vse še bo..., da še vse pride na vrsto, enkrat...
"Firbca" so kupili otroci, ja, pravzaprav ne vem natanko zakaj in čemu, niti nočem spraševati in se mešati... Sem vprašala, če zdaj to pomeni, da bom mogoče kdaj lahko... pa so mi odgovorili, da se bomo "zmenili" za pamenten dnar...
tokrat jih je potovalo pet, še sinova prijateljica poleg... da so nekoliko stestirali porabo in hitrost potovanja, "nočne" razmere - gretje, luč... wc in tuširanje... saj veš, da je to potrebno vedeti... ampak - pomembnejše od vsega ostalega jim je bil obisk pri sestrični...
Na krstno ime še niso pomislili... ampak... vse ob svojem času... (no, lahko tudi, da so že, le da jaz tega ne vem...)
naj se imajo fajn, naj uživajo, naj si nabirajo izkušnje, naj spoznavajo svet...
Se mi zdi, da tako malo potrebujem za srečo... samo žarek v očeh, tisti preblisk...
Firbec je res nobl ime... ponavadi je tako, ali bolje rečeno, v mojem razumevanju, zakaj bi ga človek imel je, da se z njim raziskuje, bi se raziskovalo - firbcalo, kako je tam...
Hej, dekle, ta april ti je pa res naklonjen... spet se tistemu, kar vidim skozi okno reče deževanje... Uživaj v dežnih kapljicah...
"jih bo policija obvestila" je lahko prava grozljivka... No, pri nas je bilo s tem tako: moj ex mož je bil šofer in ogromno zdoma... in to, da me bo policija že obvestila, je bilo prisotno pogosteje kot puter in marmelada na jedilniku... To človek ponotranji...
In je bilo nekaj let nazaj, v času prvomajskih praznikov, sin s takratno prijateljico na potovanju v Angliji. Ura 6.45, ko je na vratih pozvonilo... Glede na zgodnjo uro, sem skozi okno pogledala, kdo je tako zgodnji... Gospoda v civilu, eden je iz žepa potegnil neko značko in slišala sem le - Policija in sinovo ime... V milijoninki sekunde sem bila mrtva in trda in vse kar je mogoče... ne vem, kako sem odprla vrata... odzvanjalo mi je samo policija in sinovo ime... Tresoča, bleda... cela adijo... sem mislila le na to, zakaj hudiča nimata uniforme...
Da ne dolgovezim - prišla sta ga obvestit in narediti zapisnik, ker so ponoči vlomili v sinov lokal... Moram povedati, da sem ju vsaj desetkrat vprašala, če sta čisto prepričana, da je z mojim sinom vse v redu, da se mu res ni nič zgodilo...
... tako pač sem odreagirala, na tisto vcepljeno, da mi bodo že policaji prišli povedati...
Hči - popotnica... meni se zdi. ja, da je danes postal svet manjši in razdalje krajše in vse večim dosegljive... samo nekoliko ta prave volje je treba v ljudeh... le mi, večina nas "zapečkarjev" se moramo tega začeti zavedati...
...je pa po drugi strani res tudi to, da lahko iz tujine cele dneve pošiljaš sms-e in kličeš, ampak ko se kaj hudega zgodi, je zgodba enaka. Pa še nekaj: če so bližnji navajeni na stalno poročanje, so oboji obremenjeni s tem. Kaj pa, če si nekje v divjini, kjer do normalnih komunikacij nekaj dni ne moreš priti, pa zato trpiš ti tam in obni doma, ker so oboji pač razvajeni... Ne, na potovanja ne gremo zato, da ostajamo v stiku z domačimi, ampak zato, da se začasno tega stika znebimo.... in ga je seveda kasneje spet prijetno vzpostaviti.
Ja, res... No, saj jaz neham panicirat, ko se mi javijo, da so srečno prispeli... in tudi sama javim, ponavadi le hčerki, da sem prispela... in potem si damo mir...
ne, tistega vmesnega poročanja se ne gremo... Ponavadi je moj gsm na dopustu izklopljen...
me že srbijo pete.......razumem, razumem Lucija, vsi starši ste enako zaskrbljeni, ko se otroci potepamo po svetu....in veseli smo da vas imamo takšne kot ste....pa čeprav včasih malce jamramo, da ste preveč skrbni
nisem uspela prebrati vseh komentarjev... sem imela pa take "tezave" z babico, ki mi je pripravljala zaloge hrane ze za pot od Istre do Ljubljane. Z mojo mamo ni bilo vecjih problemov, pa sem stopala naokrog ze od 16. leta. Najprej se je zelo sekirala... ko sem jo pa naslednjic pobarala za kak financni dodatek (ker sem menila, da mi bo raje dala kes, kot pa da se sekira, kje sem in kaj se z mano dogaja), mi je odvrnila, da grem pac spet lahko stopat. Zmenjeno pa smo imeli s starsi, da se klicemo, ce so kake tezave. Tako da se je dogajalo, da ko sem se jim zelela javit, ker sem jih pac pogresala, sem slisala preplasen "Joj, kaj pa je.. kaj se ti je zgodilo?" in je trajalo nekaj casa, da sem jih umirila.. tako da sem se raje drzala razglednic :D
jaz vedno viham nos... pa zakaj me moraš kar naprej klicat... ja pa valjda smo pristali... ja, pa seveda je vse ok... pa nimam driske... ko pa me enkrat ne pokliče, pa vpraša, pa spet ni prav...
je že fajn, da je nedko doma, ki ga malo skrbi :)))
naj najprej prav lepo pozdravim vaju in vse vajine popotnike! Kako znani so mi občutki skrbi, spremljanja v mislih! Saj ne kompliciram, le slišati jih želim, recimo vsak drugi dan, pa četudi samo z "OK". Ko prispejo na cilj, ko se vračajo, vmes ne sprašujem, kako se imajo, samo da so zdravi. In se ob tem spomnim maminih skrbi, ko sva z B šla kam na pot, še kot fant in dekle. In ocvrtega piščanca, ki nama ga je dala na pot, midva pa sva odfurjala svoji svobodici naproti. Pri Postojni sem se vedno spomnila na to, ali sem mami sploh rekla hvala. Zagotovo sem, pa vendar me je grizla domnevna 'nehvaležnost' za njeno skrb. Mame se nikoli ne bomo spremenile v skrbi za mladiče. Kaj pa oni, ko bomo mi npr. ostareli?
Kar z občutno zamudo (časovno - a kaj je vendar čas?)
kolikor je lepo se potepati, tolikanj je po nekem nenapisanem pravilu za mamo to vedno neka dodana skrb. vendar ne v smislu hudega, slabega... temveč le kot - daj bog, da bo vse kot mora biti...
ja, mogoče bi lahko rekla, da je ta "skrb" manifestacija" molitve..., ko želiš, da bi bilo res največ od vsega dano tvojim otročičem...
res je, da zna biti tudi moteče..., ampak pri nas, hvala bogu, se sprejemamo takšne kot smo...
Hvala vsem, ki ste se dotikali mojega domovanja in ga čuvali v moji odsotnosti.
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
ej ste slike, hi, hi. pa bodi pameten ... hi, hi, saj je povsem preprosto: ne sme te skrbeti ker lahko izpade kot da jima ne zaupaš. ampak brez pretiravanja - brez skrbi ne sme biti nobena mama. le povedati jima ne smeš tega, ker potem omejuješ, ampak nikar narediti napake reči nič, ker potem ne moreta vedeti da te skrbi ... 
.M.
. A ste ga kupili? lp RAdirka
