Večna resnica glasi: »Nihče ti ne more podati modrosti, modrost moraš odkriti sam!« Iztega lahko povzamem, da je vsakršno modrovanje le iluzija in tisto, kar zares šteje le lastno spoznanje, lastno razumevanje, lastno občutenje… Na tej točki priskoči na pomoč filozofija, tista filozofija, ki ji lahko rečem tudi odkrivanje, kajti filozofija mi omogoča razumeti, se poglobiti vase, mi omogoča, da ne sprejemam le enega splošnega mišljenja… Omogoča mi, da odkrivam tančice skrivnostnosti skozi občutenje lastne sebe…
Ob tem sploh ni pomembno, kako stvari prihajajo, pomembno je le, kako jih sprejemaš… Dokler je tvoje življenje podobno hlodu, ki ga nosi reka, se ti stvari zgolj dogajajo… Večinoma boleče se ta hlod zaletava ob ovire, ob bregove, ga premetava sem in tja… celo tako daleč te lahko zapelje, da se enostavno razleti, raztrešči… In če teče zgolj tako, hvala bogu, da se zgodi…
Tako nekako je teklo moje življenje… In potem enkrat v življenju pride trenutek, ko »treskne« tako silovito, da se zbudiš… Ko ugledaš vso lepoto, ki si jo poprej lahko le slutil… ko si nekje globoko v sebi vedel, da je, pa enostavno nisi znal odpreti vrat… nisi znal in nisi upal… in ko se zgodi prepoznanje, tisto zaresno, na način, ki mu nikoli poprej ne bi pripisal te mogočnosti…
O tem trenutku prepoznanja, iz mojega dnevnika: »6. julija 2004 sem ga (očeta) zadnjič peljala na Kozjansko … Ko sva se odpeljala, mami ni pustil zraven, sem ga vprašala, zakaj greva sama. Odgovoril mi je: »Saj veš, da nama je bilo najboljše, da sva se imela najlepše, kadar sva bila sama.« Zbodlo me je. Tega je pa že davno, če je sploh bilo v tem življenju. Komaj sem zadrževala solze. Ne vem, kaj mi je bilo, a tako zelo bi jokala…
… Vendar ni bilo bistvo obisk pokopališča. V prečudovitem jutru sem morala na ovinku počakati. Vprašal me je, če vem, kje je najlepši kraj na svetu. Na srečo sem obdarjena s hitrim razmišljanjem in hitro reakcijo. Desno od naju je bilo pilštanjsko pokopališče, potem pa sem ga zagledala. Trg Pilštanj, s staro šolo in cerkvijo. Bilo je res nepopisno lepo, v zgodnjem julijskem jutru, modro nebo brez oblačka, krošnje dreves obsijane z jutranjim soncem. Zavedela sem se, da je ta pogled želel ohraniti, ga odnesti s sabo, kamorkoli bo že odšel.
… S tem so se na nek način začela presenečenja, katera sem komaj sproti razčiščevala. Mojega atija, takšnega kot sem ga poznala, ni bilo več, kreten, duhovno nerazvit človek je izginil. Pred sabo sem ugledala atija, takšnega, kot sem si ga celo življenje želela imeti. V njegovih očeh se je zrcalila ljubezen, nepopisni mir in spokojnost. Objela sem ga in mu dala poljubčka. »Kaj pa delaš?« »Tako zelo te imam rada!« »Saj imam tudi jaz tebe«, je rekel in me stisnil k sebi. Končno sem »izdavila« in končno sem »slišala«. Zdelo se mi je, da sem celo življenje čakala na ta trenutek, ki je bil tako popoln…
… Ne vem, bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da bomo morali atu »dovoliti«, da bo umrl. Dostojno, kot misli, da je zanj najbolj prav. Zagotovo si ne želi umiranja v bolečinah, trpljenju… Karkoli je že naredil narobe v življenju, kjerkoli je že zgrešil pot, naj mu bo oproščeno… Če bi znal biti drugačen, bi verjetno bil. Bog ve.«
Imela sem ga. Dano mi je bilo doživeti. To izjemno lepoto resničnega njega. Imela sem ga v materialni obliki še naslednjih 16 dni, v katerih mi je dal vse, kar mi je kot oče moral dati. Me potrdil in odšel pomirjen. Imam ga za večno, v neomejenem času in prostoru.
In imam trg Pilštanj. Vsake toliko pobožam ta pogled. Tudi zanj. V soboto sem ga… čez cvetoče travnike…
...prijateljice, nekako nisem mogla čisto verjeti, razumeti... in potem sem še nekajkrat slišala ili brala o čem podobnem, ... in se pravzaprav zavedla, da se morda, nekega dne, tudi meni lahko zgodi kaj takega. Pa mogoče ne bo tako izrazito, a vendarle... upaje ostaja...
In potem enkrat v življenju pride trenutek, ko »treskne« tako silovito, da se zbudiš… Ko ugledaš vso lepoto, ki si jo poprej lahko le slutil… ko si nekje globoko v sebi vedel, da je, pa enostavno nisi znal odpreti vrat… nisi znal in nisi upal… in ko se zgodi prepoznanje, tisto zaresno, na način, ki mu nikoli poprej ne bi pripisal te mogočnosti…
Se bojim, da nekaterih nikoli ne treskne življenje na tak način, da bi spoznali bistvo ...
pravijo, kako velikega se počutijo ob takšnem trenutku. močnem.., ki lahko pretrese leta in leta, jih precedi in ostane samo lepota.. zagotova. potem pa se poboža še s slutnjo. a prej bi rekla, da ob tem začutimo majhnost obstoja, pa vendar njegov Veličastni dar. Lepoto Človeka.
... ravnokar sem prišla od atija, ki živi nad mano skupaj z mamo ... nesla sem mu čaj za vnetje sečevoda, pa za jest ... šibak je, grozno suh, tako hitro je zapadel v to krhkost...? pred tremi tedni se je še s kolesom vozil okoli ... sedaj me gleda, skuša biti vesel ... bolj malo je ... pobožala sem ga in objela ... pa je rekel: zakaj ... zato, ker te imam rada ... in potem sem še objela mami ... to malo ženico .... in šla ... kuham še en čaj proti raku na prostati ... v odmoru sem s tabo in s tvojim atijem ... rada te imam, čeprav te ne poznam, ampak te čutim v vsem tvojem bistvu ... bogat človek si Lučka draga!!!
Sedaj grem precedit čaj in spet k njima, ki sta mi dala vse!!!
En objem mojega neba((((((((((((((((((())))))))))))))))
ja, če se pustiš samo premetavati in se smilišsamemu sebi, kako nič ne moreš narediti, vse življenje ostaneš hlod. Uživaj v svoji sreči in ob svojih spominih, težko si prišla do tega, kar imaš zdaj. Pa saj to veš.
za jokanje...začela sem pri Ani, nadaljevala pri Sailorju, zdaj sem pa odprla drugo pakiranje papirnatih robčkov...zelo ganljivo...moja starša sta živa, čeprav mi včasih močno gresta na živce...pa si ne morem zamisliti kako bi mi bilo če bi umrli...možev oče je umrl medtem ko se nista eno leto pogovarjala in mož še danes to obžaluje...pa je edini razlog bil ponos enega in drugega, namesto da bi se odkrito pogovorila kaj jih muči, sta ves čas le molčala...
22:29, 13. 05. 2008
.. Avtor GKobilica - domača stran
...tale tvoja zgodba Lucija, mi je priklicala izkušnjo, ki sem jo sam doživel. Ko se človek pomika k novim nivojem, od sebe daje signale. Moj oče mi jih je eno leto preden se je poslovil, pa takrat tehga nisem znal razumeti puščal sporočila. Moja stara mama je to naredila močneje, da sem to zaznal in da sedaj to dobro čutim.
Ko tako razmišljam nazaj, sedaj samo vem, da sta mi z svojstveno govorico sporočala-ODHAJAVA- na drug kraj.
To isto je napravil moj tast- NONO- in odšel s solzami v mojih očeh.
Povezanost v življenju je nekaj, kar si prenašamo tudi v nova vesolja, za katere danes ne vemo- jih pa prav gotovo slutimo.
Življenje nam venomer daje, nas boža z lepoto, ki je pogostokrat ne vidimo... v vsakodnevnem hitenju je pravzaprav niti ne opazimo, ker največkrat dajemo prednost iluziji, prividom materialnega sveta... pa vendar je vse tako zelo enostavno, ko se zaveš, da veš... da poznaš skrivnosti in smisle... vendar je še vedno po svoje težko stopiti tisti korak naprej...
@ morskadeklica - vesela sem zate. res je vseobsegajoč
@ Anja - presega tuzemsko življenje, ja, a je osnova za večnost
@ Klotilda - tukaj in zdaj "zgradiš" za vedno
@ Možakar - življenje so zgolj trenutki doživetij. v tem je vsa umetnost. v sestavljanju trenutkov
@ Jana - samo zares hoteti... se ne omejevati... in zgodilo se bo. verjamem v to, kot da bo jutri spet posijalo sonce. stiskam pesti, da čimprej
@ radirka - veseli me, da imaš polne odnose s starši... kakorkoli že se zorganiziraš, da se jih vsaj dotakneš, spregovoriš besedo dve...
@ Ana - verjamem, da se vsak izmed nas uči na svoj način... Moja "treskanja" so resda vezana na odnose, kar pa ne pomeni, da so tudi druga... pomembno je le to, da jih prepoznavamo. svoja...
@ mah - to je obraz moje duše. šele natanko tistega dne sem bila sposobna "razumeti", sprejeti, prepoznati...
@ pollmatej - hvala. paše. zelo
@ odseviNeba - hvala za ljubezen, ki mi jo daješ. Bodi močna in črpaj tudi pri meni. dovolj jo je za postanek in kratek počitek... vem, kaj doživljaš. ne bodi žalostna, temveč se raduj veselja, da lahko. da ti je dano. ta čas, odseviNeba, ta čas je neprecenljiv. bogati in modri. pristopaj k očetu z nasmehom, z veseljem... ne s solzami in žalostjo v očeh. naj se napoji z lepim, da mu bo lažje oditi... verjamem, da je že brez vsega drugega se hudo soočiti, da odhajaš. in še huje je duši gledati žalost okrog sebe... daj mu tisto svojo otroškost, ki si ga je izbrala za svojega atija. pomagaj mu... to je več kot skodelica čaja, verjemi mi. objemam te in sem v mislih s tabo
@ gushto - kako si me razumel! Za ta trenutek se splača preživeti življenje
@ sailor565 - tudi to drži. hvala.
@ tetka - ne, ni. ampak tako imenujemo stanje fizičnega konca... Proti temu koncu se je celo toliko "razsvetlil", da je župniku, ki ga je poklicala mama k njemu dejal - "veste, moje telo je bolano in bo zgnilo, propada... ampak... jaz pa grem domov"... in draga tetica, končno moje spoznanje je bilo ob tem, da sem mu morala dovoliti oditi... jaz sama... ker me je "izbral" za to...
@ Darja - vem. a lepo je tudi slišati od drugih. hvala ti.
@ Milena - natanko tako
@ Polona - včasih se že zdim kot papiga, ko poskušam povedati, kakšna dragocenost se je zavedati poslavljanja, kako imaš priložnost pošlihtati, urediti... hvala ti
@ BelaBrada - ob prvi priložnosti, ko me bo pot zapeljala tam mimo, bom pobožala spomin nanju. Naj te njun duh zaobjame že zdaj...
@ Kojotka - razumem, da je hudo, če se stvari ne razrešijo, dokler sta oba še živa. imela sem prijatelja, ki mu je mama umrla na rokah. razšla sta se nepobotana, takorekoč skregana... verjamem, da še danes ni tega "prebolel", pa je več kot 20 let mimo... Prav zaradi njegove izkušnje z mamo, je bila moja z očetom drugačna... zavedala sem se, da moram. jaz. ker vem. ne morem pričakovati od njega, ki ne ve. torej je na meni, da požrem ponos, zbijem svoj ego, pozabim na batine in naredim... ko ga ne bo več, te možnosti ne bom imela... in hvaležna sem za tisti čas, res... ej, ne morem ti povedati, kako zelo
@ Kobilica - na druge nivoje gremo, ja. le to. ko smo se poslavljali od očeta, pred kremiranjem, je bil nepopisno lep. eno oko je imel celo majčkeno odprto, kot da bi nam želel pomežikniti. objela sem njegovo telo in ga polupčkala, zavedajoč se, da zadnjič v tej obliki, hkrati pa ga čutila z vso polnostjo v prostoru... bilo mi je lepo ga videti, kako je odšel zadovoljen, s srečnim izrazom...
@ Babica - sem doživela, ja... ker je bila to moja največja želja... imeti atija, pa čeprav le za čisto malo... in dobila sem ga, natanko tistega in takšnega...
Hvala vsem in vsakomur posebej... Želim vam povedati, da si je v življenju potrebno dovoliti, da se nas dotakne lepo... ne more se nas, če ostajamo zaprti...
in hčere. Ko sem že mislila, da mi ne bo pustilo pisati... Spomin na očeta je prekrila slika, ko me je nosil na ramenih. Iz tega utrinka seva slutena lepota na očeta.
po dolgem času imam Hermana spet doma. zleknjen je tule poleg računalnika in dremucka in meni je tako toplo, ker je poleg... je zelo pomemben v mojem življenju, lahko rečem sopotnik skozi več njih...
@vvooodnarka - prebrala, prelepa pesem... vendar sem izjemno srečna, da si zaslutila tisto lepoto na njegovih ramenih... naj te ta spomin krepi in ti vliva moči...
@ možakar - hvala za vso srčnost in radovanje... torej jo dejmo ogret..., da ne bo pomote, tipkovnico za Pomoto
@ pollmatej - hvala za odmev čričkovanja... slišno do tukaj
@ mah - hvala za dlananje... vse je v trenutku, trenutku, ki je poln, ki je vse...
pravzaprav se niti ne, a drugače niti ne morem... potrebujem to, zase... saj morda se čudno sliši... a to mi toliko daje, vi mi toliko dajete, brez tega bi se počutila hendikepirano...
sem imela obdobja, ko sem tako močno hrepenela po njem in ga dobesedno v vsem kar me je obdajalo iskala . In čakala, če mi bo kak namig ali karkoli poslal pa do sedaj še nisem .
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
M.
. In čakala, če mi bo kak namig ali karkoli poslal pa do sedaj še nisem 
.
