Lucija-si.com

Ko me življenje postavi na hladno, me pogreje ,,, (by Lucija)

Kaj vendar? Je to nekaj stalnega? Ali je morda vedno kaj drugega, drugačnega, novega? Verjetno bi moral zame naslov glasiti obratno, ko me življenje ogreje do »vrelišča«, me ohladi…? Ali pa tudi ne? Razmišljam, kaj je vendar »tisto«?

Včasih je bila to brezciljna vožnja z avtomobilom… Nedvomno… Ko voziš in voziš in se nekje zaveš, da si pravzaprav v avtomobilu in se vprašaš, kam vendar si namenjen… Tako nekako so izgledala moja »ohlajanja«. Dobesedno gas in dolge luči… Seveda jih je bilo v mlajših letih veliko več, sploh v mojem zakonu jih je bilo dosti… Takšnih situacij, ko je bilo treba samo oditi. Brezciljna vožnja je sušila solze, postavljala stvari na mesto, botrovala pomembnim odločitvam…, pa tudi ljubkovala sanje o lepšem in boljšem življenju, ki bo… enkrat…, tudi zame. O zbranosti med vožnjo bi zdaj težko sodila, a kakor se mi dozdeva, je bila le delno prisotna. Vožnje so potekale nedvomno avtomatično. Prestavljanje v višjo prestavo, zaviranje… ne spominjam se, da bi se ravno zavedala, kaj pravzaprav počnem… In moram reči, da sem imela neverjetno srečo…, da je bilo pred dvajset in več leti manj prometa, kot ga je danes in da se mi na takšnih podvigih ni kaj zgodilo, kajti največkrat sem s sabo prevažala tudi svoja otroka…

Razmišljam, da verjetno vsi moramo nekako skozi ta svoja »vrelišča«, na tak ali drugačen način, da se sploh lahko zavemo situacije, ko smo postavljeni na hladno… Ampak vedno smo mi sami tisti, ki se postavimo na hladno in prepričana sem, da imamo za takšne situacije tudi vgrajene občutke, ki nas potem pogrejejo…

Pravzaprav mi je težko razmišljati o tem na način, da bi bilo življenje tisto, ki to naredi, ki bi me postavilo… Ne more me… Saj sem vendar sama tista, ki kreira svoje življenje… z nalogo, da se ga vse bolj osmišlja, se mu daje vsebina… Ugotavljam, da pravzaprav sploh ne morem spisati prostega spisa na predlagani naslov…

Hej Lučka,

21:07, 23. 06. 2008 .. Avtor klotilda

sem se znašla kar v enakih škripcih s tem naslovom, kakor ti. No ja, rešila sem jih pač po svoje.

ObjemM.

Ko je zelo težko,

21:10, 23. 06. 2008 .. Avtor odsrcadosrca

je verjetno slabo v večini primerov se zabubiti, vsaj če gre za daljšo dobo!

Gibanje je tolažilno ... Odnaša težke trenutke, vsaj malo ... Morda del teže ostane tam nekje zadaj ... in ni več vsa v srcu ...

Zadnjič enkrat sem živo občutila blagodejnost dežja!!! Iti po dežju sicer žalostna, a ne povožena ... Dež je pa spirala, spiral ...

Vse dobro na tvoji poti!

Lucija

21:18, 23. 06. 2008 .. Avtor Santos - domača stran

če že spisa nisi uspela napisat, si se pa s fotografijami odkupila. Iz tvojih zapisov sem jaz ugotovila, da vedno, ko te postavijo nekam na hladno se ti vrneš močnejša.

Lep večer

Naslov spisa

21:45, 23. 06. 2008 .. Avtor razkritOdkrito

Dober naslov, res. se človek zamisli. Jaz bi ob takšnem naslovu lahko le zapisala:

..., da me pogreje misel; večkrat se je že to pripetilo in še sedaj sem tu, tudi to bom zmogla.

Lep večer. Mateja

Komentar brez naslova

21:56, 23. 06. 2008 .. Avtor kojotka

Dobro si se znajdla...sicer je pa tema prostega spisa res zafrknuta...evo glih zdaj gruntam v tej vročini ali naj kaj napišem ali ne, pa čeprav naknadno...nič pametnega mi ne pada ne pamet...mogoče si pa zmislim kaj butasto...

Spis ni, je pa misel.

00:13, 24. 06. 2008 .. Avtor Simeon - domača stran

Ko me življenje postavi na hladno, me pogreje pogled nanju, na moja srčka. Na njo, ki me takega prenaša in na njega, ki se še ne zaveda krutosti hladnih trenutkov življenja. Pogreje me ljubezen, ki v mojem srcu gori le zanju. Bomo že kako ... samo, da smo skupaj.

Lepo mirno noč in manj vroč dan ti želim jutri (danes).

Dobro jutro vsem,

08:51, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

@ Klotilda - pa še čisto na ornk ti je ratalo

@ Ana - o, kako me veseli zate... se spominjam teh deževnih občutij še iz otroških časov, ko sem samo stala bosa na dežju in tako zeeeelo uživala ob spiranju - zdaj vem, da že takrat ene same svinjarije

@ Santos - hvala za tvojo ugotovitev... Ponavadi je res tako...

@ Mateja - ja, ja... vse zmoremo...

@ Kojotka - eto, grem gledat, kaj si si izmislila... Zafrknuta?  Kako je to fajn, ko imamo smeškote in lahko oni še kaj povedo zraven

@ Simeon - joj, kako lepa misel! Kako dragoceno! Hvala, ker si jo podelil z mano/z nami...

Sem že porihtala svoje jutranje obveznosti in se že hladim . Vroče bo, obetajo...

Draga Lucija,

09:23, 24. 06. 2008 .. Avtor Gost

v Življenju ni Stalnic, razen teh v nas. Te nam pomagajo, da ko je hlad, zaupamo v toploto, v bližino, v lepo. To je edina stalnica. V nas. Spoznanje je, ko pride, precej kruto, potem pa se v tem začneš počutiti varno, kajti veš, da se nase lahko zaneseš. Ne, to nikakor ne pomeni, da kdaj pa kdaj ne potrebuješ toplega objema, ali preprosto samo nekoga, ki te bo poslušal in ti pomagal po svojih močeh. Sočutje. O tem jaz trobim že od pamtiveka, se mi zdi. Biti Človek Človeku.

V življenju pa je še ena stalnica. To, da smo enkrat gor, spet drugič pa dol. To je kot neka zakonitost Življenja. Zato je dobro, če s svojimi očmi gledamo na vse preizkušnje v dobrem - lahko smo mirni tudi sredi orkana.

Poglej samo naše bloganje. Meni osebno večer v PG predstavlja v nekem smislu vrh. Potem se je krivulja prevesila navzdol. Energija ima tako pot. Tudi ona se mora spočiti. Verjamem pa, da še nastopijo zalti časi pisanja. V to sem prepričana.

Na tvojem blogu bom zdaj zapisala - tako se je naredilo - zahvaljujem se vsem, ki ste me oblikovali s svojimi mislimi, komentarji, željami, dobro energijo in vsem ostalim. Veliko vas je. Za vedno boste v meni. Meni je moje pisanje na blog bilo zares. In tudi vsi vi ste zares.

Čudni dnevi so. Ta razpršenost vsepovsod, kaotičnost ...

Drži se mi. Drži. Samo, da bo zdravje, draga moja, pa bo že.

Svetloba

Joj,

09:38, 24. 06. 2008 .. Avtor Dajana - domača stran

kako ti dobro pišeš, duša draga. Zberi svoje spise in jih pošlji sem. Ne da se mi iskat po blogu tvojih modrosti. Velja tudi za druge, ki hočejo na enostaven način objaviti knjigo.

Moč

09:40, 24. 06. 2008 .. Avtor Gost

Od kod moč otroku, da kljub trpljenju še verjame v dobro?

Od kod moč človeku, ki je izgubil svojega ljubega človeka, da ne obupa?

Od kod moč, da verjemeš v dobro, čeprav je ta svet kaotičen?

Od kod moč čebeli, ki so jo poskusili zastrupiti, da poizkuša leteti?

 

Življenje. Silno Življenje. Močnejše od smrti, močnejše od zla, močnejše od stopicanja na mestu.

Vse dobro.

Svetloba

 

Svetloba,

09:43, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

draga moja... ti si kar postrezi s tem prostorom, kjer si vedno dobrodošla. včasih je dobro in prav, da se spišejo besede tako kot se začutijo, zato me še posebej veseli, da si jih postavila v to okolje.

res je, kot si ugotovila že sama... kljub trenutni navidezni kaotičnosti, bodo še zlati časi pisanja... za tiste, ki pač moramo pisati in to počnemo Zares... za tiste pa, ki malo bluzijo... pa kaj naj rečem, še vedno je čas naredil naravno selekcijo pri vsemu...

želim ti veliko miru in krepitve navdiha... in kot sem dejala, ko se bo tvojim besedam pisalo... prostora je dovolj, za vse...

Objemam te v predprazničnem dnevu... naj ti dan teče mirno in po tvojih željah...

Lucija,

09:47, 24. 06. 2008 .. Avtor Babica

sem vesela, da sem te presenetila, da sem te malo zdrmala. Res je vse od nas, in iz nas. Trudimo se, vsaj jaz, četudi kdaj stvari krenejo po svoje. Ko je težko, se pa zakopljem (dobesedno) v delo. Zemlja me zdravi. Vožnja pa zdaj res ni več tako osvobajajoča zaradi pregostega prometa.

 

Dajana,

09:47, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

zbiram, pripravljam za trdo vezavo...

Hvala ti. Tudi za ta namig...

Svetloba,

09:49, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

sva bili istočasno na tej strani ekrana

natančno to sem imela v mislih... za tvoje Besede...

Objem

Babica,

09:51, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

hja, kaj naj rečem? Tako je tudi prav, a ne...

Moramo naprej, četudi se kdaj poti križajo drugače kot smo želeli, a ponavadi se izkaže, da je tudi tisto drugače bilo prav...

Lep dan ti želim

Tudi

11:06, 24. 06. 2008 .. Avtor Gost

jaz poznam vožnje, ko te odnese in za nekaj kilometrov sploh ne veš, da si jih prevozil. Hvala drevesom, da rastejo drugje, hvala ovinkom, da so ravno prav zaviti...

Tudi

11:07, 24. 06. 2008 .. Avtor Gost

jaz poznam vožnje, ko te odnese in za nekaj kilometrov sploh ne veš, da si jih prevozil. Hvala drevesom, da rastejo drugje, hvala ovinkom, da so ravno prav zaviti...

 

 Možakar

Predraga gospa Lucija...

12:58, 24. 06. 2008 .. Avtor Gost

Redkokdaj se oglašam na teh straneh. Sem ter tja kakšen zapis mogoče. Pa vendar bi vam rada danes povedala, kako veliko mi pomenijo vaše Besede, kako veliko. Vsak dan in vedno znova. Tako rada pridem k vam, res... Simona

toliko globokega veje iz zapisanega,

13:12, 24. 06. 2008 .. Avtor Gost

da se počutim majhna v svojih zmrzalih

  Drsalka 

Prav na

13:13, 24. 06. 2008 .. Avtor vvooodnarka

začetku poti Lucija07 sem tudi jaz mislila, da bom kreirala pa sem se krepko zmotila. Nebi mogla sprejet tako kot ti na vse skupaj gledaš in sprejemaš. Prav nobenega vpliva nisem imela na nikogar ki so zafurali tekstilno industrijo, ki mi je še bolj v rosnih letih pomenila vse, da se bom lahko preživljala, da si bom lahko ustvarila družino in imela otroke. Potem pa sem nehote pristala socialno odvisna od moža in, ker nisem imela v zaledju finančne pomoči za prekvalifikacijo ni bilo iz tega nič, da sem šla na svoje sem morala čakati dve desetletji. In, ko že misliš, da te je končno obiskala milost in se postavila finančno na noge, se zgodi, da prileti komet in še to poruši.

Lp, vvooodnarke !

@@@

14:25, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

@ Možakar - morala bi ničkolikokrat se zahvaliti, ja, kot praviš - Hvala drevesom, da rastejo drugje, hvala ovinkom, da so ravno prav zaviti... Potem veš, ti je vse jasno. Lepo bodi...

@ Simona - če še kdaj, je lahko kar na ti. navajena sem tukaj, da smo si vsi med sabo, ne glede na našo mladost - na TI. Sicer pa hvala za te besede... tudi dajo neke vrste potrditev, da je pot prava...

@ Drsalka - še neka naklonjenost je... drsanje namreč...

@ wwooodnarka - ne bi želela pametovati, a vedno imamo vpliv na svoje življenje... reagiramo pa res šele takrat, ko je tisto prej tako zanič, da nam je čisto vseeno, če se nadaljuje ali ne... Saj ne rečem, da se morda sama tudi ne bi naslonila kdaj na moža, če bi... pa nisem... sem raje požrla svoj ponos, marsikatero klofuto, pretepanje, zlorabljanje (ne le v otroštvu, vzorec sem prenesla tudi v zakon!)... in ostala sebi zvesta...

vse to, kar navajaš je hudo, zelo hudo... vendar še vedno ne tako zelo hudo, da bi ti bilo vseeno... in da bi posledično kaj česa spremenila.

razumem te in spoštujem tvojo bolečino, res... in tole s kometom me je napeljalo na misel, da morda ne delaš v pravi smeri... stvarstvo ti vedno stoji ob strani, draga moja... in če se nekaj poruši, nikar ne jokaj... čaka te drugo, še boljše... Saj poznaš ta pregovor: Ko se ti zaprejo poslednja vrata v življenju, nikar ne obupuj, odprtih je stotero oken...

Želim vam vsem en lep dan...

 

Uredil/a je Lucija07, 24. 06. 2008 ob 14:37

..

15:32, 24. 06. 2008 .. Avtor mah

ja, res. imaš prav.. življenje ni tisto, ki postavlja na hladno.. strinjam se s tabo, ko praviš:
Ne more me… Saj sem vendar sama tista, ki kreira svoje življenje…

sicer bom pa pripela še Santos, da si se odkupila s fotkami, ki jih je eno samo prelepo kamenčkanje.. bjutiful.

Lucija,

17:36, 24. 06. 2008 .. Avtor odsrcadosrca

hvala ... Tudi meni je bil dež skoraj vedno všeč!

In kmečki otrok ve, da je dež potreben ... in da dež prinese odmor pri delu!! Ko lije, ne moreš grabiti trave! Torej je dež moj zaveznik! Čeprav sem vedela, da bo treba enkrat več obrniti mokro travo, sem vseeno vedno bila vesela, ko nas je dež pregnal ...

super

22:02, 24. 06. 2008 .. Avtor polona - domača stran

si tole speljala, lucija... čeprav... kdo ve, koliko je posledic praznenja skozi vožnjo v črnih kronikah...

mene odnese - če je le mogoče - v gozd, v samoto... pogosto prav fizično pogrešam samote... oh ja...

zdrži še malo v tej vročini... upajmo, d bo kmalu bolje (čeprav mene vročina niti ne moti toliko, bolj sparina...)

se bom malo sklonila za en medvedji objem :)

@@@

23:21, 24. 06. 2008 .. Avtor Lucija07

sem pričakovala, da se bo nocojšnji večer drugače odvijal... ampak... je pač tako, da je treba sprejeti tisto, kar je, ne kar bi naj bilo...

@ mah - tako se je steklo... časa je zmanjkalo, fotke so pa pri roki... in vidim ja, da pridejo prav... ni bilo prvič...

@ Ana - zdaj si me pa spomnila na moje počitnice... ja in dež in potem narahlo dotikanje s konicami prstov v senu, iskanje bosih podplatov... ti ga tudi pihneš, Ana

@ Polona - sem hvaležna res, da sem jo odnesla, kot sem jo... mladost je res norost po svoje... zdaj sem se "unesla", ne počenjam več bedarij... in hvala za medvedjega,

lep praznični dan vsem