15:56, 18. 11. 2008
.. Avtor
kojotka
pravico do tega, da otrokom prenesemo tisto kaj mislimo da je prav...in ker je druga svetovna vojna bila eno anjvečjih zal, ki so se zgodila v prejšnem stoletju, in ker se ljudje iz tega še zmeraj niso nič pametnega naučili smo dolžni otrokom razložiti svoje videnje tega dogodka...ne glede na to kaj se učijo v šoli...svoje mnenje bodo itak kreirali sami...a le če jim omogočimo več vidikov, ne s tem da jim svojega mnenja ne povemo...
Vsemu temu se ne moremo izogniti, zgodovino spoznavamo v različnih obdobjih našega življenja, nekaj v oš, potem v srednji...preteklost je pisala sedanjost in sedanjost narekuje prihodnost. Zgodovina lastne družine je zame nekaj, na kar smo lahko ponosni, kaj je kdo rekel, kdo koga izdal ne moremo soditi mi, ki smo sedaj v tem času tu in zdaj, situacije v kateri so se znašli naši dedje, babice...ne moremo ocenjevati, lahko le ugibamo zakaj so se takrat posamezniki odločali nekaj povedati...mogoče da rešijo marsikatero morebitno žrtev, ki se je s tem ohranila...težko je reči še težje presojati in soditi..takratni časi so terjali od posameznika rešitev, ki je bila na mestu v določenem času...
Ideologija se prenaša "sama", pravico predstaviti le to mislim, da ni s tem nič narobe, vsiljevati "ideologijo" pa se mi zdi neprimerno...
Zgodovina je podlaga za obstoj sedanjosti in narekuje prihodnost, žal se pa prevečkrat zgodovina prenaša, globalno gledano se marsikje sedaj v tem trenutku dogaja tisto, kar se je desetletja nazaj, mogoče v drugačni obliki in manjši razsežnosti, ampak kljub temu nepotrebno ali pač?!" Vojne nikoli ne bom razumel...razen tega, da pušča nesmiselne žrtve, ki puščajo pečate posameznim dušam...družbi...Zgodovina se je pisala tudi na tak način in se na žalost bo, kaj lahko storimo mi sedaj je to, da poskušamo razumeti in se učiti iz preteklosti...svojim otrokom razložiti tako, kot nam je zgodovina razložena preko različnih virov...vsiljevati razumevanje tega pa vsekakor ni primerno, saj konec koncev razumeti nekaj, česar del tega nismo nikoli bili je težko...in raje težko razumem tako stvar, kot , da sem del tega...
Sime
razmišljanje za torkovo popoldne. Ideologija je res en širok spekter in odvisno v katerem od teh se mi najdemo in ujamemo. Jaz seveda na mojega sina prenašam nek moj subjektiven pogled, vendar vidim, da z leti tudi sam prihaja do določenih spoznanj. Seveda pa se v vsaki dobi pojavijo določene dominantne ideje npr.kapitalistična globalizacija, ki nas je pripeljala do te točke.
17:56, 18. 11. 2008
.. Avtor Gost
Žal! Tako pač to gre. Eni starši so kristjani in to vero prenašajo na otroke. Drugi spet muslimani. Pa komunisti, pa zajebanci. Pa odvetniki in zdravniki, pa nepismeni, pa policaji...
Nekateri otroci se že rodijo bolj pametni in se distancirajo od vpliva staršev, večinoma pa jih kar ubogajo.
tudi sam precej razmišljam o tem, čeprav nisem imel prednikov, ki bi bili na tak način del neke zgodbe.
A meni se bolj poraja neko drugo razmišljanje, kaj naj predamo otrokom v popotnico. To če jim samo razlagamo kdo je imel prav in kdo narobe tega ne bodo razumeli. Mislim da je najbolje, da jih naučimo dveh stvari:
1. Da čutijo s svojim srcem in da mislijo s svojo glavo.
2. Če bodo to znali, bodo že v začetku prepoznali zlo, ki poskuša začeti vojno. In četudi se bodo znašli v vojni, bodo na pravi strani, kajti če srce vodi pamet, ta ponavadi ne odtava v temo. Če pa pamet vodi srce, potem pa nastajajo grozote vseh vrst. Tem smo priča tudi danes, že samo če gledaš poročila se lahko prepričaš na vsakem kliku.
Pozdrav od Kobilice. 
še enkaj Lucija,
zakaj nosiš mnenja ljudem, ki IMAJO VEDNO PRAV....
ne glede na RESNICO
Pozdrav...kOBILICA
če sem te pravilno razumela, si mnenja, da otrokom povemo svoje videnje, ne da prenašamo ideologijo svojih staršev, dedov.
Povemo, pokažemo, odgovorimo brez zadrege, če vprašajo. ja. tako tudi sama mislim... brez kazanja s prstom, kaj je prav in kaj ne, kaj bi lahko bilo drugače - ker tega pa ne vemo in ne moremo vedeti...
ja, tako nekako
Ideologija se prenaša "sama", pravico predstaviti le to mislim, da ni s tem nič narobe, vsiljevati "ideologijo" pa se mi zdi neprimerno...
ja, tudi sama tako mislim... in hvala, ker si se tako potrudil s pojasnjevanjem, da si si vzel čas.
no, prav to... povemo, pokažemo... potem pa pride do lastnega razmišljanja: Kaj misliš, mami, kaj... zakaj... kako... Kar je seveda prav, ker le to ljudi zori... in naprej spet: Čuj, kaj se pa zdaj tam grejo? o čem govorijo? in pojasnjuješ nekaj, kar ni v šolskih učbenikih ali ne vem... podobne reči... vendar sem se zalotila, da pripovedujem o tistem na način, kot sem se sama učila, kot sem odposlušala svoje ure zgodovine... kar pa ni isto, kar danes mislim o tem... kaj je torej pravo? tisto prej ali to zdaj?
za znotraj družine ni dileme. stvari so jasne, se ve, kakšna je resnica... kaj pa ostalo? življenje se pa vendarle ne suče le znotraj družine?
imaš prav... zdaj je že torkov večer. tema ni preprosta... 
všeč mi je ta stavek - Nekateri otroci se že rodijo bolj pametni in se distancirajo od vpliva staršev, večinoma pa jih kar ubogajo.... Bi se kar tu ustavila...
čeprav se silno nerada pogovarjam z neznanci, a ker je ravno to eno izmed tistega,kar me zanima - zakaj misliš, da je temu tako? misliš, da je prav, da starši "dominiramo", da nas morajo otroci slepo ubogati in prevzemati naše ideologije? A ne bi bil že čas, da to ustavimo?
...ki bi jo oblikovali politkomisarji z namenom indoktrinacije množic. Gre preprosto za naša prepričanja, za naš vrednostni sistem, ki se je razvijal pod različnimi vplivi, pod vplivi izkušenj, videnega, slišanega... in tega vsekakor preko vzgoje vsadimo otroku. Ne z namenom oblikovanja ideologije, ampak preprosto zato, ker smo mi otroku zgled.
In tisti, ki imajo zadnja leta polna usta besed o tem, kako grozljivo je bilo enoumje in indoktrinacija v času Juge, praviloma ne problematizirajo najbolj grobih zahtev po ideološkem vplivanju, ki jih vključuje zaobljuba o krščanski vzgoji otrok ob cerkveni poroki, in implicitno tudi krst komaj rojenega otroka.
J
zelo všeč mi je, kar praviš - Da otroke naučimo, da čutijo s svojim srcem in da mislijo s svojo glavo...
pravzaprav gre to tudi v kontekst naslednjemu, da otrokom lahko pokažem, da se da Resnico tudi izbrati, četudi le med mojim lastnim mnenjem in mnenjem ljudi, ki IMAJO VEDNO PRAV.... ne glede na RESNICO...
... kar jim omogoči, da si s pomočjo izbire lahko ustvarijo svoje lastno mnenje, ki je lahko nekaj povsem tretjega...
hvala, ker razmišljaš z mano
glede tega sem takega mnenja kot pri večini stvari. recimo glede vere: povedala bi, kaj jaz verjamem, kaj verjamejo kristjani, kaj muslimani, kaj harekrišnovci itd. čim bolj široko sliko, ker v samo eni strani ziher ni dovolj modrosti. bistvo pa zajemajo vse.
tako tudi glede zgodovine gledam. tu bi morda celo manj izpostavila svoje lastno prepričanje, ravno zato, ker me ni bilo zraven. bi pa povedala zgodbo moje bakice, kot jo je ona meni. bi povedala zgodbo tistega možakarja, ki je pred leti pil čaj (ko sem kelnarila), tako kot jo je on meni. bi razglabljala kaj učijo v šoli in česa se praviloma ne govori/ni govorilo. bi povedala bistvo, ki velja za večino 'malih' zgodb: vsi so delali kar so, da bi preživeli in vse je bilo grooozno strah in so povsod videli sovražnike. ta strah je nekatere spremenil v pošasti.
podala bi več plati, kjer bi se le dalo. tako razmišljam zdaj, ko otroka še nimam. dvomim, da se bo to spremenilo, ko bo tu. ampak nikoli ne veš, ane.
to, da so včasih najbolj pametni kaj je res tisti, ki sploh niso bili tam, se mi zdi pa zgrešeno pač.
Ne vem, če bi znala pravilno napisati tisto, kar bi rada... Sem poskušala, pa sem se preveč zapletla v besedovanje.
seveda gre v osnovi za naša prepričanja, za naš vrednostni sistem, ki se je razvijal pod različnimi vplivi, pod vplivi izkušenj, videnega, slišanega... ti različni vplivi so pa tudi del ideologije "sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti"
Res je, da na otroke projiciramo "to"... ta skupek vsega, kar nas je oblikovalo... brez najmanjšega namena po oblikovanju kakršnekoli ideologije...
toda, če se spomnim nase, ki sem postala mamica leta 1978 - koliko sem bila sposobna takrat dejansko biti zgled, sebi lasten? Kaj sem prenesla in kaj je neodvisno? Vidiš, o tem se sprašujem... Pa takih mene si upam trditi je na tisoče... Jaz se vsaj učim in se spreminjam, nekateri pa se držijo svojih dogm, kot pijanec plota... pa ne le cerkvenih...
oprosti, nisem povsem prepričana, da sem povedala na razumljiv način, kar sem želela povedati
za tebe se pa ne bojim. čisto nič. ker tako umno pljuješ med vsemi možnimi čermi morebitnih kalnih voda... ziher ima morje kakšno zvezo z vsem skupaj
23:34, 18. 11. 2008
.. Avtor
andrejm
...pa je žal, da mi pokojni stari straši niso več povedali. Tudi o vojni, vsak je trpel na svoj način. Pa so bili tudi partizani in tudi mojega starega očeta so po vojni komunisti že peljali z drugimi na morišče, pa je v zadnjem trenutku njihova skupina bila poslana nazaj. Ne vem odgovora, na eni strani je res, da živimo danes in za jutri, na drugi strani pa nosimo s sabo neko zgodovino. Svojo. Svojih prednikov. In vidimo, kako to breme ogromno ljudi teži še danes. Jim lahko rečemo, pozabite na vse, gremo naprej? Težko. To je njihovo breme, njihova usoda.
00:46, 19. 11. 2008
.. Avtor Turdus
Se strinjam, da nam je tukaj in zdaj, hic & nunc, ustvarjati čimbolj spodbudno zgodovino. Zlasti pa - spoštljivo se pokloniti vsem žrtvam organiziranega in stihijskega nasilja. Ne vem pa, če je mogoče brez, modrostno strpnega sicer, a jasnega kolikor se da prikaz(ovanj)a dejstev.
Jan - se ti zdi obljuba, da bosta krščansko vzgajala otroke ideološka? Gre za obliko in vsebino - več kot je vsebine, manj pomembna je oblika. Žal gre trditev tudi v drugo smer.
Glede krsta pa so različna stališča celo med kristjani. Argument za zgodnji krst je, da je otrok čimprej deležen vseh milosti tega zakramenta - koliko se še starci zavedamo vsega tega je spet vprašanje. Kakšnih škodljivih stranskih učinkov tega obreda ne poznam.
Seveda - temu se reče verska svoboda.
Čepa bi znala povedat pa si itak zakon...
ideologija je useen nekaj druzga
lucija, si bila po koncu vojne v BIH kaj tam? si mogoče prišla v stik s kom, ki jo je preživel?
ko bo spet vojna - in o tem, da bo, ni dvoma - bomo spet vsi popredalčkani. spet bomo partizani in domobranci,spet bomo prave in napačne krvi, spet bodo negativna čustva dobila prosto pot.
pred časom sem pisala o tem, da se v primeru vojne ne bojim toliko okupatorjev, kot se bojim sosedov, znancev, ljudi, ki jih ne poznam, pa poznajo mene in so do mene negativno nastrojeni. in to prenašam na hčeri. boj se svojega bližnjega - in kar se tiče slovencev, se večinoma pobijamo v družinskem krogu - kar pa so doživljali in preživljali tudi domobranci, modro in belosrajčniki, črna roka in na drugi strani ... partizani. brat bratu volk. kruta resnica.
če sem te razumela pravilno, se ti zdi, da si nekako opeharjen za tisto domačo pripovedovanje o dogodkih med in po vojni...
Iz mojega trenutnega gledanja na to bi rekla, da so te obvarovali svojih travm in ti s tem dali boljše temelje za spoznavanje in oblikovanje lastnega mnenja.
Grozljivo je to prenašanje bremen iz roda v rod... ker jim vsakdo dodaja še svoje dodatne frustracije... in se posledično v otroke projicira neka nepopolna resnica...
pravzaprav ne vem, kaj bi bilo prav... se sprašujem... vem pa, da bi nam bilo vsem lepše, če bi se znali "zbogati" s temi frustracijami!
kaj misliš - bi bili ali smo dolžni otrokom nizati dejstva v imenu zgodovine in prepričanj pradedov? Se ti ne zdi, da bi bilo morebiti dovolj jim le povedati svoje mnenje, jim pokazati, kje lahko o tem preberejo, si ogledajo, poiščejo svoje resnice?
Misliš, da ni dovolj, da se dostojno poklonimo vsem žrtvam in ne štejemo koliko katerih je na kateri strani? Samo sprašujem.
To, o čemer sem pisala nima nobene zveze z vero in krstom in religijo. vsaj neposredne ne, zato ne bom na tem mestu nadaljevala diskusije o tem in je vpletala. Upam, da me razumeš.
09:08, 19. 11. 2008
.. Avtor Medina
Starši smo dolžni govoriti o koreninah svojega drevesa, le tako se
otroci seznanijo s preteklostjo svojih staršev, prastaršev. Kdor svoje zgodovine ne pozna, tudi prihodnosti ni mu mar- pa je tudi eden od mnogih pregovorov. Otroku, ki odrašča, moramo širiti znanje tudi tako, da si prebere zgodovino sveta, verstva, le tako si lahko širi svoje obzorje . Kje pa piše, da je le ena vera prava ?
Uredil/a je Lucija07 , 19. 11. 2008 ob 09:10
09:16, 19. 11. 2008
.. Avtor Gost
se mi prav, da otroku povem svoje mnenje in mu povem tudi tisto drugo mnenje, vendar ne kot napačno oz. kot da je moje edino pravilno. in to tudi počnem. ko je otrok dovolj zrel, si bo o določeni stvari sam ustvaril mnenje, ali pa si ga sploh ne bo.
tedi
09:16, 19. 11. 2008
.. Avtor Medina
smo svoje otroke vzgajati tudi tako, da se zavedajo svojih korenin,
prejmejo od starih staršev in drugih sorodnikov mnenja, kako so
nekoč živeli, kaj se jim je dogajalo, kako so preživeli vojna leta
in vse drugo. Otroka je treba seznaniti z zgodovino sveta, vsemi
verstvi, znanstvenimi dognanji, dokazi. Prosim vas, kje pa piše,
da je le ena vera prava ? Nikar jim ne perite možganov, temveč
jim ponujajte čim več znanja, le tako bodo lahko širili svoje
obzorje.
Uredil/a je Lucija07 , 19. 11. 2008 ob 09:46
ne govorim o verski svobodi 
govorim o žrtvah druge svetovne vojne in zaznamovanosti ljudi, ki to vojno prenašajo posredno še v danes... je pa problem, priznam, to pravilno spraviti v besedo.
Bila sem v BIH, sem v stiku z ljudmi, ki so preživeli to vojno, ki imajo svojce tam... med njimi so Srbi, Hrvati in muslimani, če delim po tistem, kar so nas učili...
in moram reči, da se mi zdi ta morija v devetdesetih, pridana oni izpred 60 let še hujša in grozljivejša... in s tem, ko se posredno prenaša na otroke lahko vodi le še v hujšo in še grozljivejšo...
zato se sprašujem, če je prav, da to prenašamo naprej... kaj pa je pravzaprav tisto prav, da bi lahko rekli, da je tako prav? Sprašujem se, če ni morda bolje in bolj prav, da ohranimo svoje, se dostojno poklonimo spominu in namesto preštevanja kosti širimo dobro voljo in ljubezen?
in dala si mi zelo dobro iztočnico za razmišljanje... glede na to, da se Slovenci dejansko pobijamo med sabo in to statistično najpogosteje v družinskem krogu, se sprašujem, če je smiselno, da otrokom predajamo ideologije svojih očetov, dedov, pradedov...
če morda ni bolje, da jim pustimo, da prinesejo v naše družine svežino, mir, čistost? da se namesto, da učimo, začnemo učiti od njih? da jih začnemo poslušati, jim prisluhnemo, kaj nam imajo povedati...
hvala, da si se oglasila.
ne govorim o veri... govorim o 2. svetovni vojni, ki je zgodovinsko dejstvo. Začela se je 1.9.1939 in končala 9.5.1945. govorim o vsem tistem, kar je prinesla in pustila v našem prostoru, naši kulturi, v naše korenine. in sprašujem se, če je smiselno prenašati dalje, svojim potomcem "resnice" svojih očetov, dedov, pradedov...
praviš "Otroku, ki odrašča, moramo širiti znanje"... a ne bi bilo morda bolj prav, da bi si ga sam? da smo le asistenti, ki odgovorimo na tisto, kar ga zanima? Kako naj razume nekaj, česar v biti ne razumemo niti mi?
praviš "Nikar jim ne perite možganov temveč jim ponujajte čim več znanja, le tako bodo lahko širili svoje obzorje." Kako pa prepoznati, katera znanja so res prava? Katera zgodovina je zares prava? A ne bi bilo bolj prav, da bi sami poglabljali znanja, ki jih zanimajo? da bi se sami odločali, na kakšen način bodo širili svoja obzorja?
Samo razmišljam in imam v mislih tisto, kar sem sama iskala mimo tistega, kar so moji starši mislili, da je zame najbolj prav, da moram vedeti... In sem prepričana, da si tudi ti iskala svoje poti in vsi mi...
Sprašujem se, čemu in kam to vodi... če vemo, da je že v naših časih bilo drugače in v časih naših staršev tudi... A misliš, da ni pranje možganov tudi to, da jim dajemo nekaj, kar mi mislimo, da je prav, proti njihovi volji?
samo razmišljam...
ja. povedati svoje mnenje. pokazati na drugo mnenje. predvsem pa ne delati ločnic med pravilnim in napačnim. povedati, da je življenje dragoceno, življenje kot tako, brez barv in šminke. zgolj in le življenje.
da je dragocena svoboda. mir, v katerem živimo. da je to dobrina, ki je mnogi nimajo. in da vedno ni bilo tako in da ni nujno, da tudi vedno bo. da se moramo potruditi, da tako bo. zase in za svoje otroke, za svoje vnuke in pravnuke...
12:27, 19. 11. 2008
.. Avtor Turdus
mislim, da misliva podobno - samih dejstev se ne da posredovati, zmeraj so osebno obarvana. Dati pa možnost seznanjanja s tehtnimi deli z ene in druge strani - kolikor smo pa modri, in nujno se je truditi v to smer, bomo poskušali pripovedovati z razumevanjem do vseh vpletenih.
Si predstavljaš samopodobo nekoga, ki so mu desetletja govorili, da so bili njegovi izdajalci?
O vzgoji in krstu sem pa odgovarjal Janu na tisto, kar je napisal sinoči ob 22.05.
12:38, 19. 11. 2008
.. Avtor Gost
Tema je zanimiva...malenkost, hvala tebi za podlago...
Sime
sem vesela, da sva pojasnila...
ne znam si niti v sanjah predstavljati, kako je biti v telesu človeka, ki so mu desetletja tako govorili... vendar lahko poskušam poiskati smisle... sem tudi o tem razmišljala v prispevku... o izdajalcih in izdajalcih... lahko poskušam osmisliti dogajanje... trudim se razumeti, kar morda na prvi pogled ni mogoče razumeti...
ne morem pa tega početi tako, da ujčkam bolečino prednikov... če hočem stopiti v jutri, moram dalje, se dvigniti nad to... sicer bo naslednjič huje, mnogo huje kot je bilo v BIH v devetdesetih... O tem verjetno ne dvomiva, da naslednjič ne bi bilo?
meni osebno, do danes, niso "izdajalci" ničesar hudega naredili. ne partizani, ne domobranci, ne Nemci... ne Srbi, ne Hrvati, ne muslimani... vendar tudi kaj posebno ekstremno dobrega ne, da bi lahko izpostavila, da bi lahko rekla, veš tisti belogardist tam je pa to in to ali ... kako sploh naj kaj izpostavim, ČE NE VEM, kako je biti niti partizan, belogardist, domobranec... in kako pravzaprav naj otrokom pojasnim, kaj pomeni biti recimo belogardist? Kako bi naj moj otrok to razumel?
sprejemam zgodovino vseh in jo preverjam po svojih sposobnostih, če se mi zdi vredno, če se mi zdi, da moram ali če me kdo konkretno opozori nanjo v odnosu do mene, da se tiče ta zgodovina konkretno mene. če ne, je to samo zgodovina...
upam, da nisem zakomplicirala pojasnjevanja. zdi se mi prav, da vemo, da povemo otrokom. ampak le to. do sem.
čeprav je zunaj hladno, je sonček. to daje upanje, kajne?
13:18, 19. 11. 2008
.. Avtor Gost
Upanje smo drug drugemu, sonce pa je nam vsem eno in edino, torej če smo drug drugemu " up" in , če je sonce eno...potem smo lahko celota....mal filozofije...
Lep dan,
Sime
13:19, 19. 11. 2008
.. Avtor Medina
Saj sem te razumela, kaj žeiš povedati v svojem prispevku
in jaz sem ti v kratkih stavkih odgovorila, toda kot vidim,
preveč sem bila skopa z besedami.Glej, vsi otroci zrastejo
v nekem okolju, imajo sorodnike, se obiskujejo, pogovarjajo.
Vsak otrok je tako ali drugače deležen pogovorov na temo :
kako je bilo včasih, kako pa je danes ? Sliši zgodbo dedka, ki je bil
v ujetništvu, posluša babico, ki je napol mrtva prišla iz logorja,
morda lastno mamo, ki se je rodila ravno na dan, ko so letala
odmetavala bombe na njen rojstni kraj. Seznanja se z njihovimi
zgodbami, težkim življenjem po II. svetovni vojni, ko ni bilo
nobenih trgovin, prvič sliši za konzume in karte...Na karte so naše
babice prejemale toliko in toliko sladkorja, moke in mleka v prahu,
od tete posluša, kako se je cerkvena oblast obnašala, izdajala...
Sliši za Sv. Urh, obišče Celjski pisker.., pove se mu tudi, da so bili
povojni poboji...Vseh teh dogodkov tako ali drugače doživetih
mu ne moreš prikriti, niti mu ne smeš. Posluša doma, sliši v
šoli, bere knjige, sam pa si na koncu izoblikuje svoje videnje.
Da, imamo pravico povedati svojemu otroku, kakšno je bilo naše
življenje, življenje naših staršev nekoč in danes. Da je neprecenljivo
živeti življenje v miru, blaginji in da naj nihče na svetu ne bi več
začel z vojno...Lepo te pozdravljam.
Uredil/a je Lucija07 , 19. 11. 2008 ob 13:38
tale stavek bom pa garantirano še kdaj uporabila (če mi boš seveda dovolil)
"če smo drug drugemu " up" in , če je sonce eno...potem smo lahko celota...."
ne bi rekla, da je le filozofija.
Hvala, ker si ga zapisal pod natanko tem prispevkom. za moj okus izjemno paše. 
nisi bila skopa z besedami. tudi jaz sem razumela povedano s tvoje strani.
zdaj le razmišljava vsaka iz svojega zornega kota o preteklosti, o kateri nekaj veva..., vsaka s svojo popotnico, ki sva jo prinesli v danes...
samo za to gre. in nič ni narobe, če imava vsaka svoje mnenje o tem. in hvala, ker si pojasnila svojega.
14:17, 19. 11. 2008
.. Avtor Gost
V upanju, da ti bo koristil, ti vsekakor dovoljujem uporabo le tega...le tako bomo bližje celoti..
Sime
{ 
